Da bi radi nekaj posebnega namesto opreme po ustaljenih smernicah, nekaj zunaj prevladujoče bele lupine, ki si jo običajno zamislijo arhitekti, je bila prva želja naročnikov. To pa je dopolnjevala še ena, v današnjih časih precej običajna, da bi bil osrednji bivalni prostor 70 kvadratnih metrov velikega stanovanja v novi stanovanjski soseski na ljubljanskem Brdu čim bolj odprt in multifunkcionalen.

Razmišljali so v različne smeri in se odločili, da poiščejo ustrezen poudarek osrednjemu prostoru, a ta je imel z inštalacijami že določeno kuhinjo. Predvidena je bila ob zaledni stranici, zaradi česar ni bilo dovolj prostora ne za jedilnico ne za dnevno sobo. Zato je po besedah arhitekta Boštjana Gabrijelčiča tehtnejši razmislek navrgel odločitev, da vodovodne inštalacije prestavijo ob vzdolžno stranico. »Tako smo dobili ne samo dolgo, skoraj šestmetrsko kuhinjo, ampak tudi dodaten prostor. Tam, kjer je bila prvotno predvidena kuhinja, zdaj stoji jedilna miza, tam, kjer bi bilo treba imeti jedilno mizo, pa je nastal večji dnevnosobni prostor za posedanje,« pripoveduje sogovornik.

Nato je prišlo na vrsto vprašanje, kaj narediti z daljšo steno nasproti kuhinje. Rodil se je še en tak, a daljši multifunkcijski blok, ki se razteza vse do predsobe. Ker v dolžino meri kar devet metrov, je dobil dve niši; ena vključuje pisalno mizo, shranjevalni prostor za knjige ter prostor za televizor, druga pa klop. »Tako so prav niše – niša za kuhinjo, niša za klop in niša za dnevno sobo – postale nekakšna rdeča nit v prostoru,« poudari arhitekt. Spalnica in otroška soba sta ostali na drugi strani stanovanja.

Ko so zamisel razvijali naprej, je Boštjan prišel na dan s precej radikalnim predlogom; v igri barv in materialov je za stranice predvidel temno oziroma kar črno barvo. »To smo si lahko privoščili, ker je stanovanje zelo svetlo. Da bi omilili strogost črne, smo jo kombinirali s svetlim hrastovim furnirjem in tako opremi dali še tisti prijetni naravni občutek,« pojasnjuje in dodaja, da odločitev za veliko črne barve v domovanju vsekakor ni lahka. Da bi se prepričali, da je arhitekturni in oblikovni odgovor res pravi, so ga temeljito proučevali tudi v prostoru, saj 3D-vizualizacija utegne človeka zavesti. Vzorčne kose so prinesli v stanovanje in pogledali, kako v njem delujejo, videno pa jih je dokončno pripeljalo v ta, po svoje eksperiment. Z rezultatom so bili vsi zelo zadovoljni.

Prav zaradi kombinacije črne in hrastovega furnirja, je stanovanje dobilo zelo eleganten videz, ki Boštjana Gabrijelčiča spominja na prefinjen črn plašč z zlato svileno podlogo. Kot dodaja, ga je projekt spoprijateljil z naročniki. »Stanovanje sem doživel že ob različnih urah dneva in moram priznati, da je njegov ambientalni občutek res prijeten, tudi zvečer. Toda naj poudarim, da je bila ta rešitev mogoča prav zaradi velike naravne osvetljenosti z velikimi okenskimi odprtinami, ki se s pogledi obračajo na travnike in niso omejeni, denimo, z drugim blokom ali stavbo. Za kaj takega se zagotovo ne bi odločil v kakšnem bolj temačnem podstrešnem stanovanju, denimo,« še dodaja.

Tudi jedilno mizo in svetila je izdelal mizar, kuhinjo pa poživlja umetnina slovenske umetnice Emi Vega. Ker je arhitekt Boštjan Gabrijelčič prepričan, da je treba podpirati slovensko oblikovanje, sta z bratom izbrala stole legendarnega arhitekta in oblikovalca Nika Kralja – stole Mosquito in naslanjače Rex. »To je bil sorazmerno majhen projekt, a je imel velik odziv. Zato vsakokrat znova poudarjam, da sta vselej pomembna predvsem zamisel in oblikovanje,« še pravi sogovornik.