Stanovanje je bilo prej precej drugačnega videza, velike omare v dnevni sobi, leseni opaži, plutovinasta obloga, skratka, oprema iz nekega drugega časa. Zaradi tega je bilo tudi precej utesnjeno in temačno. Prenova je obsegala kuhinjo, dnevno sobo, kopalnico, hodnik in balkon, medtem ko so spalnico le osvežili, saj po opremi ni bila tako moteča. »Pri zasnovi sem težila k temu, da bi ustvarila občutek prostornosti, večjega stanovanja. Mislim, da mi je kar uspelo, saj zdaj deluje neprimerljivo večje,« pojasnjuje arhitektka Nina Štajner in doda, da so se že takoj na začetku znašli pred vprašanjem, ki je posegalo v finančni okvir prenove. Da bi povezali kuhinjo in dnevno sobo v en prostor, je bilo treba porušiti nosilno steno. To je seveda pomenilo, da bo treba del denarja odšteti za ta poseg. »Mislim, da smo se prav odločili, saj je zajtrkovalni pult, ki je nastal namesto nekdanje stene in povezuje oba prostora, veliko v uporabi in tudi zelo priljubljen. Ljudje na obisku ali zabavi se zberejo ravno okrog tega pulta,« pojasnjuje arhitektka. Postal je družabni del novega odprtega bivalnega prostora.

»Pri načrtovanju sem imela kar proste roke, naročnik je bil zelo odprt za moje predloge in ideje. Čeprav me je malo skrbelo, da ne bi naredila preveč ženskega interiera, ker mi je po naravi bližji malo drugačen pristop v oblikovanju,« pripoveduje arhitekta, ki je tudi modna navdušenka, blogerka in ustanoviteljica projekta za promocijo nošenja rabljenih oblačil Vintage Vikend. A skrb je bila odveč, nastal je dom z moškim pečatom, vendar zasnovan tako, da mu je mogoče z majhnimi spremembami dodati nekaj ženske note, če recimo lastnik dobi sostanovalko.

Najzahtevnejši poseg je bilo omenjeno rušenje nosilne stene, za katero so morali pridobiti ustrezna dovoljenja. Zaradi tega je ostalo nekoliko manj denarja za opremo. Kot pravi arhitektka, je zlasti želela, da bi bilo stanovanje svetlo in odprto. Zato so povečali okna in izbrali svetle barve za stene in pohištvo. Poleg bele se na stenah in tleh zvrstijo še črna, siva in modra. Temu je dodala še grafične poudarke, s katerimi je ustvarila moško noto, s kromom in inoksom pa vnesla pridih industrijskega sloga. V kuhinji je ob našteti kombinaciji še les, ki poskrbi za toplino prostora. Za talno oblogo kuhinje in predsobe so izbrali pvc-plošče, pri katerih se skoraj ne vidijo stiki, imajo pa 3d-teksturo z rahlim leskom.

V kopalnici vzbujajo pozornost keramične ploščice z grafičnim vzorcem. »S keramičnimi ploščicami smo prekrili le nujne dele, to je tla, steno v kabini za prhanje in del okrog straniščne školjke ter umivalnika. Ker je šlo za majhno kvadraturo, sem izbrala bolj 'divje',« pravi arhitekta. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali so prava izbira, ko gre za tako majhen prostor, kot je ta kopalnica. »K občutku prostornosti veliko pripomorejo svetle barve in ogledala, v tem primeru pa tudi keramične ploščice z grafičnim vzorcem dajo občutek, da se prostor z njimi odpre,« odgovarja Štajnerjeva. Sicer pa so se prav zaradi majhne površine odpovedali kadi, namesto nje je prha, ki je poravnana z belimi vrati, za katerimi sta skrita pralni stroj in grelnik vode. Zaradi tega kopalnica deluje večja.

Prostor se da po besedah sogovornice povečati z zelo preprosto uporabo barv. Najbolje se je držati pravila ene barve. Če so vse stene enako obarvane, se zdi prostor večji, pa čeprav smo morda uporabili temnejši odtenek. V stanovanju sta recimo dve manjši steni črni, na hodniku, kjer so pritrjene police za čevlje, so se tako odločili iz praktičnih razlogov, da se barva ne umaže.

Tudi osvetlitev je pomembna, saj lahko z njo ustvarjamo različne ambiente in tudi najlaže spreminjamo prostor, poudari arhitektka, ki ji je blizu ameriški pristop k osvetlitvi z več viri svetlobe, najbolje z namiznimi lučkami, ki se prižgejo z enim stikalom. Svetila so eden ključnih delov njenega pristopa k oblikovanju. »Ker sem se držala industrijske teme, so luči večinoma v tem slogu.« Kot pravi, ima pri svojem delu eno dobro ali pač slabo lastnost, namreč, da je zelo realistična, saj poskuša projekt speljati znotraj predvidenega finančnega okvira. »Zato morda nastali interierji niso tako vpadljivi, bizarni ali ekstravagantni. Vedno poskušam iz danih mož­nosti narediti največ, kar se da. Oblikovanje v omejenem finančnem okviru je zame velik izziv, ker spodbuja mojo ustvarjalnost. To je moja niša, ki mi ustreza, in v našem okolju je to tudi realnost,« sklene arhitektka, ki je s tokrat opisano prenovo dokazala, da je mogoče z malo denarja urediti lično stanovanje.