Stanovanje, veliko dobrih štiriinosemdeset kvadratnih metrov, predstavlja malo drugačen način življenja v glavnem mestu, saj je v poslovno-stanovanjskem kompleksu, umeščenem ob železniške tire, to pa je tisto dejstvo, ki deli odziv ljudi na dva pola – za nekatere je to popolnoma nesprejemljivo, za druge ljubezen na prvi pogled. Med te druge spada arhitektka Petra Zakrajšek, ki se je podpisala pod zasnovo interierja. Kot pravi, spada stolpnica Situla med kakovostnejše gradnje v Ljubljani, stanovanje odlikujejo odprt tloris, visoki stropi, nadstandardno visoka vrata, pametne inštalacije, dobra razporeditev.

Tlorisa prostorov ob zasnovi opreme niso spreminjali. Arhitektka je z naročnikom že prej sodelovala, tako da je približno poznala njegov okus, zato ji je povsem zaupal in pustil dokaj proste roke. Naročnik je izjemno odprt in pozitiven človek, pravi Zakrajškova, zato so v tem duhu zasnovali stanovanje. Nastal je sproščen, prostoren in svetel ambient. »Ko vstopiš, veš, da je to moško stanovanje, to se začuti po opremi, materialih, barvah,« pravi arhitektka. Izhajali so iz želje po grafičnem slogu z industrijskimi detajli, ki se vežejo na lokacijo stanovanjskega bloka.

Osrednji element, iz katerega so gradili zgodbo, je bil hodnik v obliki črke L, ki je bil tlorisno najbolj problematičen, saj je dolg in ozek. Želeli so ga malo poživiti, nikakor ne zapreti s kakšnimi garderobnimi omarami. Nastala je likovna rešitev. Arhitektka zase pravi, da ima likovni pogled na stanovanja in afiniteto do umetnosti, to pa se zrcali tudi v interierjih, pod katere se podpisuje. Vanje vedno umešča tako fotografije kot umetniška dela. Za grafično podobo belega in ozkega hodnika je poskrbel Dare Rjavec, ki je po predlogi GAO arhitektov izdelal šablone in izvedel poslikavo. Tri barve, uporabljene na njem, pa so bile izhodišče še za druge prostore. Podobo hodnika dopolnjujejo stropne luči, ki označujejo pot do kuhinje in dnevne sobe. To je po besedah sogovornice ključni del stanovanja z lepim razgledom na Ljubljano in grad, zvečer, ko so prižgane luči, se v njem počutiš, kot bi bil v kakšnem newyorškem modernem urbanem stanovanju.

Kuhinja je bela in brez ročajev, a s črnimi in lesenimi nišami za kontrast. Delovni pult na otoku, ki je izdelan iz masivnega dimljenega hrasta, se podaljša v jedilno mizo. Poudarek je tu viseča luč z industrijskim pridihom. V dnevni del so umestili tudi razgibano modularno zofo, ki prostor omehča.

Po vsem stanovanju so uporabili naravne odtenke, sivo, ki deluje glamurozno, in črno, za katero tudi arhitektka pravi, da velja za moško barvo. Bele pa so pustili tiste elemente, za katere so želeli, da ostanejo sveži in veliki. Toplino in pridih naravnega vnaša hrastov parket. Med materiali, ki se kot rdeča nit pojavljajo v posameznih prostorih, je tudi usnje oz. usnjeni elementi. V predsobi je to klop z usnjenim oblazinjenjem, v bivalnem delu stoli, v spalnici vzglavje postelje. Slednje so kombinirali s sivim opleskom na steni in industrijskimi lučkami ob straneh. Poseben pečat pa spalnici daje odprta garderobna omara, ki si jo je želel lastnik.

Otroška soba je zgodba zase, pravzaprav posebno zgodbo piše tapeta, v katero so odete stene. Ta spodbuja otroka k ustvarjalnosti in omogoča osebni pristop. Na njej so namreč le različno oblikovani sivi kvadrati, v katere lahko otrok nalepi kakšno sličico ali kaj nariše. Vso opremo v stanovanju so po meri izdelali v podjetju Lestetik, dopolnjujejo pa jo manjši tipski elementi in dekorativne tkanine, za katere je poskrbela oblikovalka Vesna Javornik.