Najmlajšo hčer, četrtošolko, ki jutranjega sonca ni deležna (okna v njeni sobi so obrnjena proti jugu), največje veselje čaka pri zajtrku – ko sedi za veliko jedilno mizo v pritličju, jo namreč skozi veliko panoramsko okno zvedavo opazuje veverica, ki z bližnjih dreves priskaklja na teraso. »Včasih je samo ena, včasih dve ali tri, a tudi če ni nobene, so jutra tukaj nekaj najlepšega,« navdušeno razlaga lastnica. Miru in tišine namreč v prejšnjem stanovanju skoraj niso poznali, saj so živeli nad delavnico, vsakdanji spremljevalec pa je bil tudi hrup z bližnje avtoceste.

Zunanjost novega doma, v katerem petčlanska družina, ki se ji je pridružila še babica, živi skoraj eno leto, kljub sodobnosti spoštuje vse zakonitosti okolja, v katerem stoji. Arhitekta Tomaž Slak in Klemen Vodnik iz biroja Bazaarhitektura sta morala pri načrtovanju upoštevati tako zahteve zavoda za varstvo kulturne dediščine kot želje bodočih stanovalcev. »Čeprav stoji hiša na skoraj ravni parceli, smo z dvignjenim vhodnim delom, servisnimi prostori na severni strani in z bivalnimi prostori, spuščenimi na raven terena, ustvarili razgibano zasnovo. Svetlobni prepusti in uporaba lesa ob tlorisnih zamikih na teh mestih ustvarjajo vtis, da se prostor preliva iz notranjosti v zunanjost in nasprotno,« opisuje Slak. Hiša je proti severni strani in bližnji regionalni cesti zaprta, brez večjih okenskih odprtin, na južni strani, kjer je parcela razširjena in ozelenjena, pa se z zastekljenimi površinami odpira na veliko, z napuščem delno nadkrito teraso. »Tlorisni zamiki so načrtovani tako, da je severna fasada globlje pod napuščem strehe, medtem ko se na južni strani iz praktičnih razlogov poglablja v območju terase,« dodaja arhitekt.

Osrednji in hkrati največji prostor je odprt bivalni del v pritličju s kuhinjo in večjo shrambo. »Ta pride nadvse prav, ker hiša ni podkletena, imamo pa klet v nekaj metrov oddaljeni stari hiši,« pove lastnica. Po meri izdelani kuhinjski elementi v beli barvi dodobra izkoristijo vsak kotiček, tudi pod stopnicami, pod katerimi se za skoraj neopaz­nimi vratci skrivajo shranjevalni prostori. Lastnica je navdušena nad štedilnikom na drva s steklokeramično ploščo, ki si ga je sicer želel mož, a ga uporablja predvsem ona. Pravzaprav vsa dekleta v hiši. Kruh, pečen v pečici tega štedilnika, ima čisto drugačen okus kot pečen na elektriko ...

Na drugi strani pritličja je kamin, prav tako na drva, tega si je želela lastnica. Tako štedilnik kot kamin sta si omislila »za gušt«, ne zato, ker bi potrebovali dodaten vir toplote (to zagotavlja inovativen sistem ogrevanja, hlajenja in prezračevanja z izkoriščanjem sončne in geotermalne energije). Razen po meri izdelane kuhinje so skoraj vse pohištvo v pritličju prinesli iz prejšnjega stanovanja, pove lastnica: »Izdelano je bilo po meri, večinoma iz masivnega lesa, pa še skoraj novo je bilo, približno dve leti staro, zato se nam je zdelo nesmiselno kupovati novo.«

V pritličju so še servisni prostori, stranišče in kopalnica, na vzhodni strani pa tudi manjša garsonjera z lastnim vhodom za babico. Mansardne prostore v nadstropju zasedajo spalnica za starše na zahodni strani (s svojo kopalnico), od koder se skozi ozko visoko okno odpira pogled na dovoz do hiše na severni strani, utiliti in tri sobe za dekleta. Starejši dve imata sobi na vzhodni strani s skupnim balkonom in odprtim pogledom na bližnje polje, medtem ko je najmlajša dobila sobo v ravni frčadi nad teraso s pogledom na južno stran. Dekleta so si svoje kotičke opremila po svojem okusu. Najstarejša, ki je letos začela obiskovati naravoslovnotehniško fakulteto, smer oblikovanje tekstilij, je celo sama zrisala vse elemente, ki jih je nato izdelal mizar iz bližnje okolice. V kopalnici na severni strani, ki si jo delijo, je zdaj poleg stranišča in umivalnika še kabina za prhanje, kmalu pa bodo imele tudi kopalno kad iz lesa.

Tla v vseh prostorih (z izjemo kopalnic) prekriva oljen hrastov parket, ki se ga je lastnica sprva branila, zdaj pa je možu hvaležna, da je vztrajal pri svoji odločitvi: »Bala sem se, da bo preveč občutljiv, da se bo na njem poznala vsaka praska, pa se je izkazalo, da je veliko manj občutljiv kot lakiran parket. Niti visoke pete ženskih čevljev ne puščajo sledi na njem ...«

Hiša ima za približno sto kvadratnih metrov zastekljenih površin, a niti na enem oknu ni zaves, le zunanje žaluzije. »Mož je bil najbolj srečen človek na svetu, ko sem se – na njegovo željo – odpovedala zavesam. V prejšnjem stanovanju je bil zaradi njih čisto nesrečen. Vsakokrat ko sem jih snela, da bi jih oprala, je našel tisoč in en izgovor, da sem jih čim pozneje obesila nazaj,« se namuzne lastnica in doda, da tega okrasja niti ne potrebujejo, saj njihov dom z dveh strani obdaja narava, z ene dvorišče, na severni strani pa so tako ali tako le okna servisnih prostorov in še ta so majhna.