Stanovanje se v ljubljanski stolpnici začne z nizom belih omar, v katerih so združeni garderoba, delovni prostor s knjižnico in kuhinja. Pravzaprav nima hodnika, kot smo ga vajeni, ampak se prostori nizajo drug za drugim. Arhitekta sta pri zasnovi izhajala iz minimalnega, nič odvečnega, da arhitektura ne kriči, da nastane prostor za osebne predmete. »Za takšno zadržanost sva se odločila, ker nisva želela preglasiti močnega in ustrez­no narejenega avtorskega izraza same stolp­nice,« pojasni arhitekt Tomaž Ebenšpanger. H kakovostni celostni podobi je pripomogla tudi prostornost, ki jo poudarjajo tri metre visoki stropi in vrata do stropa. Kakor še pravita sogovornika, sta želela zasnovati lahkoten, a zadržan in umirjen interier.

»Ko govorimo o opremi, poskušava naročniku oz. vsebini dati nevtralen okvir. Zanima naju, kako narediti funkcionalno in tako zadržano, da ni v središču pozornosti najina intervencija, ampak je najpomembnejši naročnik s svojimi zgodbami, življenjem, spomini. Vsak projekt je drugačen, v tem primeru je zadržan, ker je tako izčiščena že sama arhitektura objekta. Vedno poskušava odstraniti vse, kar je odvečno,« še poudarjata arhitekta.

Ob eni strani stanovanja so nanizani garderoba, delovni prostor s knjižnico, na drugi kopalnica spalnica, atrij, vse pa se konča s kuhinjo in dnevno sobo v enem prostoru. Kuhinjo, ki je v odprtem osrednjem prostoru, sta skrila. Oblikovana je tako, kot bi bila ena od omar v dnevni sobi. Ko je posprav­ljena, le pipa in štedilnik spominjata na dejstvo, da gre za kuhinjo, vse drugo je skrito za gladkimi belimi površinami brez ročajev. Tudi pult je bel, izdelan iz kerrocka. Skupna odločitev pa je tudi bila, da se odpovejo zgornjim omaricam. Podobo tega dela stanovanja dopolnjujeta udobna siva zofa in po meri narejena jedilna miza iz masivnega hrasta. Po zamislih arhitektov je nastala elegantna masivna miza, ki je v prostor vnesla dinamiko. Ob njo sta umestila prav tako leseni klopci in stole, ki jih je oblikoval Niko Kralj. Pri izbiri materiala za jedilno mizo in druge kose pohištva sta izhajala iz talne obloge, to je beljenega hrastovega parketa. »Barve in materiali imajo svoje specifične karakteristike, ki jih je treba povezati v sinhrono celoto. Če se le da, uporabljava in poudarjava predvsem naravne materiale, kot sta kamen in les,« pravi Meta Kutin. Tako je bilo tudi v tem stanovanju, kjer se poleg lesa in njegovega naravnega odtenka pojavita le še bela in siva v različnih odtenkih.

Spalnica je povsem bela in brez odvečnih reči. Postelja, potisnjena ob eno steno, se zdi, kot bi lebdela v zraku. Narejena je po meri, ima pa podstavek iz štirih razmaknjenih plohov, ki omogočajo prezračevanje ležišča, položeno na dve vzdolžni palici. Izčiščenost poudarja tudi bela posteljnina.

Naravna svetloba prihaja v stanovanje z dveh strani in to, pravita arhitekta, je dobro izhodišče za nadaljnjo zasnovo, saj je naravna svetloba bistvena za interier. Umetna osvetlitev je zasnovana posredno, vidna so le stropna led-svetila, druge luči so skrite, razen dveh stoječih in tiste nad jedilno mizo. Sled­nja ima senčnik iz originalnega japonskega lampijona, z njim zapolni volumen prostora, a ga hkrati ne obremenjuje. To je tudi edini poudarek v prostoru.

V atriju z leseno talno oblogo je bilo ob našem obisku v ogromnem sivem koritu iz vlaknocementa, ki se sicer uporablja za strešnike, le nežno drevo japonskega javorja. Ta se je v prvih dneh pomladi šele prebujal, sicer pa se njegovi listi obarvajo v različne barve glede na letni čas. Tudi zunanja soba je po besedah sogovornikov ostala kar se da umirjena.

»Arhitekti, ki posegamo v kakovostno obstoječe tkivo, na začetku namenimo poseben razmislek temu, kako primerno dopolniti oz. ne preglasiti osnovnega avtorja,« pravi Ebenšpanger. To je lahko podoben izziv, kakor kadar nekaj gradimo povsem od začetka in imamo pred seboj le seznam, včasih nepričakovanih, želja naročnika, dodaja Kutinova. Vsaka, še tako nenavadna želja, kot pravita, pa se da rešiti z nekaj domiselnosti in primernim arhitekturnim nagovorom.