Stanovanje SP v biroju Sadar+Vuga, v katerem so izdelali novo podobo za njegovih 91 kvadratnih metrov, opisujejo kot prostor nas­protij: »Je hkrati toplo in hladno, mehko in ortogonalno, odprto in zaprto proti svoji okolici, v stiku in konfliktu s svojo preteklostjo. Je interpolacija dveh različnih, a med seboj vizualno povezanih ambientov z različnima identitetama in materiali: lofta in salona.«

Kakor pripoveduje arhitektka Tina Hočevar, ki je vodila obnovo, stanovanje ni bilo več v prvotnem stanju, kakršno je bilo ob gradnji stavbe na prelomu stoletja, temveč že večkrat predelano. Navkljub vsemu se je prvotni tloris ohranil predvsem zaradi vertikalnih vodovodnih napeljav, ki jih ni bilo mogoče spreminjati. Naročnik si je želel zelo sodobno stanovanje in zelo dovršeno zlasti v detajlih. Imel je zelo jasno sliko o izvedbi, zato so stikala večinoma skrita, kjer pa so vidna, so poglobljena v steno. Vrat tako rekoč ni, prostori se odpirajo in zapirajo z drsnimi paneli. Edina vrata, ki so v stanovanju in vodijo v kopalnico, pa imajo namesto kljuke utor. Tudi kopalniška armatura je skrita v steni, zato je iz jedilnice ni videti. In tu je še ena podrobnost, ki je zahtevala veliko natančnost izvajalcev: talne obrobe oziroma cokli, kakor jim rečejo v gradbenem žargonu. Teh sploh ni, steno in tla loči le drobna, tako imenovana senčna fuga. »Tu ne živi družina, zato je bila lahko zasnova drugačna in odprta kot loft. Tega zaznamuje stroga mreža aluminijastih nosilcev pod stropom, kamor so pritrjeni drsni paneli, ki določajo kopalnico, kuhinjo, spalnico in garderobne omare. Z njihovim odstiranjem in zastiranjem se bivalni prostor širi onkraj jedilnice v spalnico in kopalnico ter se ustvarjajo funkcionalno raznoliki ambienti,« je sogovornica opisala zasnovo iz industrijskih materialov, aluminija, pleksi stekla, tekstila, betona in zrcal. Vse skupaj omogoča tudi neke vrste voajerizem: z zofe se pogled odpira tako na kamin in balkon kot v jedilnico in spalnico. Podobno pa izza jedilne mize pogled steče v kuhinjo, spalnico ali na stekleno kabino za prhanje, ki izzivalno meji na osrednji bivalni del s kuhinjo. Pogled v stropno ogledalo salona omogoča celo pogled na samega sebe.

Salon, ki se odpira na Kongresni trg s parkom Zvezda, je tudi edini prostor, ki odstopa od prevladujoče beline z barvami, bogatejšimi materiali in teksturami ter je v takem slogu kot nekakšna reinterpretacija secesijskega salona zaživel na predlog arhitektov. Meščanskost so ohranili tako s prehodnostjo sob kot zasnovo salona, ki se odpira na Kongresni trg in je svet zase predvsem zaradi večplastnosti materialov. Tu je najti od teksturiranih tapet, prosojnega oniksa, s katerim je obložen odprt kamin, do vintage parketa, reinterpretiranega lestenca in okroglega lomljenega ogledala na stropu, ki po videnju arhitektov deluje kot neka baročna iluzionistična freska. Salon zaradi spogledovanja s stavbo Slovenske filharmonije žari v svetlo rumeni barvi, dopolnjuje pa ga tudi nekaj elementov, ki jih je lastnik prinesel s potovanj: svetilka, stara stoječa ura in preproga. »Tudi sodobnejši del stanovanja smo obogatili s teksturami in spogledujočimi si nasprotji – svetlečimi se tlemi, matiranimi omarami ... –, s čimer smo zmehčali navidez­no hladnost. Prosojno pleksi steklo zmehča svetloba, postelja je sicer usnjena, a ker je iz semiš usnja, ne deluje hladno, ampak mehko, miza je betonska, a se ne zdi težka, ker je zelo tanka ... Pri izbiri opreme smo se izogibali ikoničnim kosom, umestili smo le Kraljeve lupine kot prispodobo slovenskega oblikovanja,« razkriva Tina Hočevar. Zaradi zasnove je bilo v odmerjeno kvadraturo najtežje skriti vse shranjevalne omare, v njih pa se skriva tudi lastnikova zbirka zgoščenk. Ker je glasba v življenju naročnika zelo pomembna, je bilo treba to upoštevati pri namestitvi zvočnikov, ki pa so prav tako skriti – v mreži aluminijastih nosilcev pod stropom. Visoki meščanski stropi namreč ne poklanjajo le veličine prostoru, ampak so tudi uporabni.