Diagonalno položen črno-bel tlak v predsobi je sicer nov, a se za predvojno meščansko stavbo nasproti vlade, le lučaj od Cankarjevega doma in Tivolija, nekako spodobi. Njegovo klasično govorico izzove rumena notranjost stenske omare, brž ko se otroka zapodita po copate ali starša odložita plašče. S takšnimi presenečenji sta se v izčiščenem interierju z nostalgijo po angleški klasiki, ki jo narekuje ozadje investitorjev, poigrala Goran Rupnik in Janja Brodar iz biroja RIBA, Rupnik in Brodar arhitekti. Izhodišče je bilo v 98 kvadrat­nih metrov velikem trisobnem stanovanju, v katerem so bile na južni strani nanizane tri sobe, na severni strani pa velika neuporabna predsoba ter utesnjeni servisni prostori, zasnovati zračen tloris s kar tremi spalnicami in svetlimi bivalnimi prostori, poleg tega pa ohraniti lepe obstoječe elemente.

»Ustvarili smo stanovanje z zanimivimi prehodi, v katerem lahko krožiš na različne načine,« pravi arhitekt, ko nas iz predsobe povabi v osrednji bivalni prostor na južni strani stanovanja, ki zavzema dve vzporedni sobi. Otroci se tako lahko brez konca podijo. V nasprotju z običajno priljubljeno rešitvijo združene dnevne sobe s kuhinjo in jedilnico tukaj niso povezali tako, da bi odstranili osrednji del stene med nekdanjima prostoroma, temveč so s širokima prehodoma prostor povezali ob straneh, srednji del pa ohranili. Nastali zaslon je postal površina za slike, poleg tega pa strateško varuje hrbet tistim, ki si prostor za jedilno mizo nasproti velikega kuhinjskega otoka izborijo na klopi. Na drugi strani je iz kuhinje, ki ima v južnem delu stanovanja osrednji položaj, nov krožni prehod mimo otroških sob, shrambe, dnevnega stranišča do spalnice staršev – ta je urejena na mestu starega vhodnega prostora –, skozi katero lahko potem vstopimo tudi v dnevno sobo.

Pogled iz spalnice in ene od otroških sob se odpira na sever, v atrij stavbe. Vzdolžni balkon ima parapetni zid, zato je bilo mogoče spodnji rob oken v obeh prostorih spustiti – to ni spremenilo videza pročelja, sobi pa sta pridobili veliko svetlobe. Da se ta po prostorih mehko razlije, pripomorejo okenski roloji s prosojno tkanino, ki jo razprši. »Enaki so tudi na južnih oknih in v veselje stanovalcev so se izkazali kot dobra zaščita pred polet­nim pregrevanjem. Ker je stavba spomeniško zaščitena, namreč ni mogoče namestiti zunanjih senčil,« pove Rupnik.

Pravi, da je bilo eden od izzivov na severni strani stanovanja tudi stranišče, ki ga zaradi obstoječih odtokov ni bilo smiselno prestav­ljati. »Več kot dva metra dolg ozek prostorček in čisto na koncu pod oknom straniščna školjka ... Preprosto smo ga pregradili na pol, del z oknom odprli proti spalnici in v njem uredili prho z odtočno letvijo v tleh in ogrevano zidno klopco. Stranišče, v katero se pride iz hodnika, pa dobiva dnevno svetlobo skozi okence na vrhu predelne stene.« Nevsakdanje svetlobne line, z enot­nim likovnim poudarkom, črnim robom, so pravzaprav posebnost stanovanja. Skozi eno, okroglo, lahko otrok pokuka iz svoje sobice na hodnik, druga pa je diskretna reža, ki se vleče od tal do stropa med vežo in spalnico, tik ob posteljnem vzglavju. Njeno izvedbo je omogočila ozka niša za stikala, za katero so prostor »ukradli« spalnici, pojasni arhitekt in ne skriva zadovoljstva, da so bili njegovi hudomušni predlogi lastnikom všeč.

Ker je vsa pohištvena oprema v stanovanju, razen oblazinjenih elementov in stolov, narejena po meri, ni bilo težko poskrbeti za barvno usklajenost. Za površnega obiskovalca minimalistično bele omare so v resnici svetlo sive, prav takšne kot na novo prebarvana vratna krila, ličnice pa poudarja komaj zaznavna letvena obroba. Stene v osrednjem bivalnem prostoru prekriva za dva odtenka temnejša pastelno siva, kar opaziš šele, ko se ozreš proti belemu stropu. Za domačnost poskrbi topli odtenek oljene hrastovine – parket v vzorcu ribje kosti, komoda v dnevni sobi, okenske police, jedilna miza, klopi ... toda bistvo živahnosti je prav v tem, da so takšni drobni dodatki v vsakem prostoru drugačni, povzame govorico detajlov Goran Rupnik.