Naselje Šentjakob, nekoč tradicionalni kmečki zaselek, je zdaj spalno naselje z enodružinskimi hišami. Nekaj bogate zgodovine je, kot pravi arhitektka Zana Starovič Volk iz biroja Gaser arhitekti, še mogoče videti: cerkev, stara vaška gostilna in nekaj ohranjenih starejših zgradb. Večina gradnje je iz časov po drugi svetovni vojni, ko se je naselje širilo skupaj s širjenjem mesta Ljubljane. Parcela, na katero je postavljena hiša, je pravokot­ne oblike, na severni strani meji na ulico, na preostalih treh pa na sosednje parcele z enodružinskimi hišami. »Arhitekturna dominanta kraja je zvonik cerkve, sicer pa se naselje kaže v razprostiranju ploskev večsmerno razvejenih streh objektov enake višine izmenično s krošnjami dreves. Kraj zaznamuje tudi ravnica, ki ga obdaja. Nobena hiša posebej ne izstopa, v gradnji pa se zrcali uporaba socialističnih tipskih načrtov, ki so jih lastniki pozneje priredili svojim potrebam,« pojasnjuje arhitektka.

Osnova enodružinske hiše, ki so jo umestili v to okolje, sta lesena konstrukcija in lesena fasada. Uporabili so macesnov les, ki je oljen, s čimer so ohranili njegov naravni videz. Odločili so se za poševno polaganje lesenih desk fasade, to, kot pravi sogovornica, izostri kote same oblike hiše in pritegne pogled v različne smeri, hkrati pa se spreminja percepcija oblike objekta. »Poudarke na lesenem ovoju hiše smo naredili z velikimi uokvirjenimi okenskimi odprtinami. Te so oblikovane tako, da so videti še večje, kot so v resnici. Temen okvir, ki obdaja okno, se zoži tik ob steklu. Velike steklene površine so fiksne in samo minimalno pregrajene, medtem ko so okna, ki se dajo odpreti, narejena kot manjši nepoudarjeni izrezi v fasadi,« pojasnjuje arhitektka.

Hiša je zasnovana tako, da se v pritličju parkira pod spalnico v nadstropju. Nad bivalno kuhinjo in jedilnico v pritličju sta v prvem nadstropju dve enaki sobi, to sta otroški sobi s skupno garderobo in kopalnico. Dnevni prostor je dvonadstropen. »Središče prostora je kamin, ki se v leseni oblogi nadaljuje kot garderobna omara na galeriji, v prvo nadstropje pa vodi nesimetrično dvoramno stopnišče, ki ambientalno zavzema desni del dnevne sobe,« opiše arhitektka zasnovo hiše. Ob spalnici sta še garderobna soba in kopalnica. V pritličju je kot nadaljevanje pokritega parkirnega mesta servisni trakt (shramba, utiliti, skladišče za drva), v katerega vodijo v leseni fasadi skrita vrata. Bivalni prostori se odpirajo na vrt. Na zunanje dvorišče je umeščen tudi lesen paviljon, v katerem so finska savna, masažni bazen in prostor za počitek s televizijskim kotičkom. Ta objekt je zasnovan zlasti za tople dni, pojasnjuje sogovornica, bi ga bilo pa mogoče tudi zastekliti in pozimi ogrevati.

Notranja oprema je zasnovana sodobno, ravnih linij, z veliko bele barve in uporabo prvinskih materialov, kot so les in keramične obloge v velikih formatih. Les ima tako glavno vlogo tudi v notranjosti hiše. Kot pravi arhitektka, o hiši pripoveduje vizualno, hkrati pa daje prijeten občutek, ki ga je skoraj nemogoče opisati. Kljub velikim odprtim in dokaj praznim prostorom ter ogromnim steklenim površinam ni nikjer nobenega odmeva, pravzaprav iz osrednjega prostora vejeta toplina in udobje. Za talne obloge so uporabili hrastov gotovi parket, ki je oljen in posvetljen v siv odtenek. Tudi nekaj pohištva in stenske obloge so iz hrastovega furnirja, prav tako beljenega, a v matirani različici. Iz lesa je izdelana oprema, ki je vezana na samo arhitekturo hiše, pojasnjuje sogovornica. To so omare, ki delujejo kot stena in preidejo v stensko oblogo, ki zapira servisne prostore, ovije stopnice in se nadaljuje okrog kamina. Stene so bele. Nekateri kosi pohištva v prostoru so prav tako beli (miza, omarica za televizor, delovni otok, klop). To pravilo, ki so se ga držali po vsej hiši, so spremenili le v kopalnicah. Tam so omarice pod umivalniki lesene, stenske in talne obloge pa v beli in sivi barvi. Igriv dodatek k lesu je po besedah arhitektke vijoličasta, ki so jo izbrali za utore na vratih omar in za njihovo notranjost. Zaradi tega delujejo omare veliko bolj elegant­no kot kombinacija lesa in bele barve.

Osvetlitev je zasnovana nevpadljivo. Za osrednjo osvetlitev so izbrali enaka vgradna svetila po vsej hiši, za svetlobne poudarke pa skrbijo posamezne viseče luči. Na primer, Kundalinijeva luč Clover, ki se jo lahko občuduje z različnih višin. Poudarek je tudi nad jedilno mizo, kjer viseča luč nadaljuje asimet­ričnost delovnega otoka. V kopalnicah so ob ogledalih skriti LED-trakovi, ki osvetljujejo prostor, hkrati pa ustvarijo prijeten ambient. »Lastniki delijo našo vizijo arhitekture, zato so nam prepustili izbor materialov in barv, seveda pa so jih pred izvedbo tudi potrdili,« pravi arhitektka. Želeli so nevtralno osnovo in naravne materiale. Tako sta bila les in bela barva logična izbira. Za popestritev so izbrali vijoličasti odtenek, ki se kaže v detajlih. Zanimiva rešitev so tudi perforacije na nekaterih kosih pohištva. Na primer, omarica za televizor ima perforirane bele ličnice, notranjost pa je vijoličasta. Perforacija se v temi zelo lepo vidi in hkrati deluje kot ambientalna osvetlitev, v omari so namreč vgrajeni LED-trakovi. Podobne perforacije so v savni, kjer imajo poleg dekorativne še uporabno funkcijo, saj omogočajo kroženje zraka. Najprej so tako oblikovali omarico za televizor, potem pa zamisel uporabili še v drugih prostorih. Ko izberemo neki vzorec, pravi arhitektka, ga nato kot rdečo nit peljemo po vsej hiši.