Mansarda pod streho hiše moževih staršev je bila na dan poroke v začetku junija še v bolj surovi obliki, tudi popolnoma čista ni bila. »Ampak bila je najina, najin dom, v katerega sva se želela vseliti kot mož in žena,« se tistih dni spominja gostiteljica.

Bilo je zelo napeto, stresno. Ne samo zaradi preurejanja hladne, neizkoriščene podstrehe, ki se je morala v topel dom spremeniti v slabih treh mesecih, ampak tudi zaradi tisoč in ene druge stvari, ki so se dogajale mlademu paru. Sogovornica, denimo, je bila v zad­njem letniku študija na medicinski fakulteti, takrat še bodoči mož je študij že končal in se zaposlil v eni od bolnišnic v prestolnici. V dneh, ko je potekala prenova, sta imela veliko dela tudi z načrtovanjem poroke, a sta kljub temu našla čas, da sta uskladila želje glede podobe skupnega doma.

»Vse, od razporeditve prostorov do strešnih oken in pohištva, sva načrtovala sama, vendar sva zaradi pomanjkanja izkušenj, zlasti pri izbiri, razporeditvi in vgradnji strešnih oken, upoštevala nasvete moževega prijatelja. V najinem prvotnem načrtu je bilo kljub temu, da sva oba želela čim več naravne svet­lobe, manj strešnih oken, po prijateljevem nasvetu pa sva se nato odločila za nekaj dodatnih. Zdaj jih je skupaj dvanajst, poleg treh fasadnih, ki pa so majhna in skoznje v stanovanje ne pride veliko naravne svetlobe,« pravi sogovornica.

A je zato toliko več pride skozi strešna okna. Samo v dnevni sobi jih je šest, po tri v dveh vrstah, na nasprotni poševnini v istem odprtem prostoru, kjer sta uredila kuhinjo, sta dve malo širši nad kuhinjskim pultom. »Niti najmanj si nisem želela življenja v kakšni temačni luknji. Tudi zato okna nimajo notranjih senčil (izjema je spalnica, namestiti ga nameravata tudi na okno v otroški sobi), samo zunanja, pa čeprav je zaradi tega poleti, ko je zunaj več dni zapored čez 30 stopinj Celzija, v tem delu stanovanja precej toplo,« pojasnjuje gostiteljica. Pod streho je sicer vgrajena toplotna izolacija, a njena debelina ne dosega po strokovnih merilih priporočenih centimetrov, sta pa lastnika upoštevala nasvet strokovnjakov in izbrala material, ki kljub manjši debelini zagotavlja zadovoljivo toplotno izolativnost. Kadar zunaj res pripeka dalj časa, kot je na primer lani poleti, vključita klimatsko napravo. Ne eden ne drugi si tudi ne znata predstavljati, da bi popoldne prišla domov v temno stanovanje: »Pred dnevi, ko so bila okna prekrita s snegom, sem se počutila prav utesnjeno, kot bi bila v bunkerju.«

Lastnica je najbolj navdušena nad Gorenjevo kuhinjo, ki je narejena po meri: »Izdelana je po mojih željah, v njej je vse prilagojeno meni, pogrešam le manjši prostor, kotiček za shrambo, ker rada pripravljam marmelade, kompote, sokove. Še dobro, da je v kleti mojih staršev dovolj prostora.«

S pohištvom sicer nista preveč komplicirala, saj si vsega hkrati nista mogla privoščiti. Pred vselitvijo sta z novim (poleg kuhinje) opremila še spalnico in kopalnico. V sobo, v kateri spi hčerka, a sta jo še pred nekaj dnevi uporabljala tudi kot delovni kabinet, pa sta preselila pohištvo, ki ga je imel mož v svoji sobi nadstropje niže, otroško posteljico so jima posodili prijatelji ... »Regal v otroški sobi sva pripeljala iz Ikee, prav tako tistega na hodniku in v dnevnem prostoru. Ravno ta teden nama je mizar sestavil pohištvo v delovnem kotičku, ki sva ga uredila v ozkem hodniku pred spalnico. Tu naj bi bila sicer nekakšna shramba, a sva ugotovila, da v otroški sobi ne bova mogla gostovati v nedogled,« v smehu pojasni gostiteljica.

Opremljanja, ki je ob študijskih obveznostih mlade mamice (do oktobra namerava končati študij, ki se je zaradi vsega naštetega zavlekel le za kakšen mesec, nič več) in zahtevni moževi službi za zdaj še nedokončana zgodba, sta se lotila v dvoje. Ona je v ospredje postavila estetiko, on funkcionalnost in udobnost. Končni rezultat je po besedah sogovornice mešanica tistega, »kar najbolj ustreza obema«. Usklajena sta tudi na drugih področjih. Rada plešeta, zato sta do pred kratkim obiskovala plesne vaje v standardnih in latinskoameriških plesih, še vedno pojeta v zboru, pogosto sedeta na kolo in se odpeljeta na izlet na bližnje Janče, od pomladi do jeseni pa se s kolesom vozita tudi na fakulteto oziroma v službo.