Morda niti ni poletje tisto, ki najbolj poudari privlačnost stanovanj ob morju. V minulih dneh, ko je celinsko Slovenijo zagrnila mrzla in nepredirna megla, nepogrešljiva družabnica zoprnega novembra, je v Izoli sijalo sonce. Naš gostitelj je minulo soboto izkoristil za manjša popravila na barki, zasidrani v izolski marini, poroča, in za kuhanje izbornega morskega kosila. Za uživanje v dnevu nasploh.

Ne »v hribih«, ne z vrtom

Ko sta s soprogo pred nekaj leti začela ugotavljati, da ju intenzivno življenje, ki ga narekuje lastništvo barke, začenja po malem utrujati, sta si začela ogledovati mogoče lokacije na slovenski obali – ni jima bilo več do tega, da se morata vsakič, ko hočeta biti na morju, odpeljati na Hrvaško, kjer sta imela zasidrano barko, pripoveduje gostitelj.

Odločitev za prav to stanovanje je posledica več različnih, preprostih, a hkrati zahtevnih želja. Prva je bila, tako kot pri vseh, ki se ozirajo proti Obali, pogled na morje. Druga je bila, da mora biti v mestu, ki tudi pozimi ne umre. Takoj se je v ožjem izboru znašla Izola. Sprva sta pogledovala celo proti Jagodju, od koder se večinoma odpirajo krasni pogledi na naše morje. Potem pa sta ugotovila, da se jima preprosto ne ljubi več ukvarjati s klanci: tudi doma, na obrobju Ljubljane, namreč stanujeta na »dvignjenem«, še eno počitniško hišo pa ima družina v Bovcu.

Zanimivo je tudi, da precej ljudi, ki jih zanima nepremičnina na obali, sanjari o stari hiški, seveda v prvi vrsti ob morju, ampak v tradicionalnem slogu obmorskih mestec. Tudi s to željo je mogoče opraviti povsem pragmatično: glede na to, da imata še dve drugi hiši, si res nista želela še tretje, še ene obveznosti, še enega bremena, ki bi čakalo na vsak prihod lastnikov z vrsto opravil, na katera je treba – se zdi – pri hiši vedno računati. Pri stanovanju, ki je v večstanovanjski novogradnji, je edina naloga, da prideš, obrneš ključ in si že naredil skoraj vse: tako ostane več časa za izkoriščanje čudovitega položaja kavča, s katerega se odpira pogled na izolsko marino in zasidrano lastno barko, na primer. To je bila tudi ena poglavitnih vsebinskih sprememb, ki so jih opravili v stanovanju: pred panoramskim oknom, kjer je zdaj kavč, je bila namreč predvidena jedilna miza.

Travertin za Mediteran

Urejanje interierja sta lastnika prepustila arhitektu Matevžu Frančiču iz biroja Id:doma. Njuna želja je bila, naj kljub razmeroma skromni kvadraturi nekaj več kot 50 kvad­ratnih metrov stanovanje zasnuje tako, da bo videti čim bolj prostorno. Sogovornik in gostitelj pravi, da ga od vseh rešitev najbolj veseli razgledni položaj kavča, navdušujeta pa ga še kopalnica, ki je oblečena v čudovit medeni travertin, in kuhinja. Ta je namreč dovolj prostorna, da prenese več kuharjev – lastnost, ki so jo doma večkrat pogrešali, pravi sogovornik in simpatično doda, da se doma niti ni rinil zraven, ker ni bilo prostora, na morju pa gre. In rezultat? Sobotno kosilo: riboni v pečici s porom in krompirjem.

Matevž Frančič pravi, da je v majhnih stanovanjih v resnici treba biti previden s kuhinjo, saj se lahko zgodi, da prevpije in zavzame cel dnevni bivalni del. Pri izbiri modela so se zato odločili za zadržano obliko: Bulthaupov model b3, znan po prilagod­ljivosti, so namestili tako, da deluje kot prostostoječ, samostojen kos pohištva, in ne kot nekakšna vgrajena soba. Gre za klasično postavitev z dolgim pultom in visečimi omaricami, ki se na drugi strani sobe nadaljujejo še z vitrino. Tudi barva je kremno bela, takšna, da ne zapolni prostora.

Frančič opozori še na tla, iz bresta, kar je morda malo nenavadna izbira za obmorsko stanovanje. Duha kraja tako v stanovanje prinaša travertin, kamen sredozemskega okolja, ki je našel svojo »obliko« v veliki jedilniški mizi, predvsem pa v kopalnici. Ta je doživela precej preurejanja. Glavna želja je bila, da skrb za higieno ne bi bila zgolj tehnično opravilo, reduciranje na prostor, kjer se na hitro umijemo, obdani s kupi neopranega perila, ob ropotanju pralnega stroja. Frančič je vse servisne funkcije »pospravil« pod eleganten dolg pult, ki se razteza ob celotni dolžini kopalnice. Na drugi strani prostora so kad zaključili s polkrožnim zidom, oblečenim v mozaik. Ta ima praktično vlogo, saj zaslanja škropljenje, hkrati pa skriva straniščno školjko, ki je tako umaknjena v res intimen, skrit del. Za mehkobo v sicer trdem kamnitem okolju ob barvi travertina poskrbijo tudi luči z rumenkasto svetlobo. Poleg majhne veže je v stanovanju ob osrednjem bivalnem prostoru le še majhna spalnica, kjer dominira postelja, njeno praktično uporabnost pa dopolnijo vgradne omare.

Stanovanje res ni veliko, je pa odprto. Pogled in prostor sam podčrtavata tisto, po kar ljud­je hodimo k morju: občutek razsežnega, v poetičnem smislu brezmejnega, kar se skriva za morskim obzorjem. Občutek svetlobe in tega, da je okrog nas veliko zraka in neba.