Stanovanje sta lastnika prejela v dar, vendar v precej neuglednem stanju, saj je bilo stavbno pohištvo, kopalnica, tudi tlaki iz obdobja, ko je bil blok zgrajen. Odločila sta se za temeljito prenovo, ki je obsegala vse od rušenja sten, novih estrihov do novih oken in vrat. Lastnika je po besedah arhitektov Mitje Gaserja in Zane Starovič Volk skrbel zlasti utesnjen dnevni prostor, niso jima bili všeč temni hodniki, majhni prostori in tudi kopalnica z ločenim straniščem se jima ni zdela najbolj uporabna. Ker so prej živeli v manjšem stanovanju, so poznali tudi težavo kopičenja stvari, ki jih sčasoma ni kam dati. »Stanovanje meri 72 kvadratnih metrov, pri čemer je bil prevelik del namenjen spalnima prostoroma in hodnikoma. Prvotno stanje je namreč zajemalo manjšo dnevno sobo in še manjšo kuhinjo s shrambo, vse ločeno s predelnimi stenami, v prostore pa si vstopal iz dveh temnih hodnikov,« opisujeta arhitekta. Zato je bil najpomembnejši cilj, ki so si ga zadali ob prenovi, odstraniti hodnika in povezati bivalne prostore. To jim je uspelo, saj se zdaj v stanovanju lahko tisti, ki sedi v dnevni sobi na kavču, pogovarja z drugim v kuhinji, ki kuha ali sedi za jedilno mizo.

Prva sprememba se je zgodila že ob vhodu. Odrekli so se namreč klasični predsobi, saj kakor pravita arhitekta, se jima ni zdelo potrebno vhoda s skupnega stopnišča v bloku še enkrat ločiti. »Stanovanje je na Primorskem, z blagim podnebjem, skupni hodnik bloka je ogrevan, zato dodatni hodnik pri vhodu ni nujen. Zdaj se vstopi neposredno v kuhinjo, na desni strani pa je urejena garderobna omara za plašče in čevlje s klopjo za preobuvanje,« pojasnjujeta sogovornika. Kuhinja se odpira vse do terase, kuhinjski elementi pa segajo od tal do stropa, kar pomeni veliko prostora za shranjevanje stvari in tako ni potrebe po dodatnem prostoru, na primer shrambi. Drugačno rešitev sta arhitekta domislila tudi za jedilno mizo. Ta se razprostira po vsej dolžini kuhinjske niše, jedilna ploskev je vpeta v nosilni steber, ki ga ni bilo mogoče odstraniti. Na ta način pa so ga osmislili oziroma vključili v opremo.

Na levi strani ob vhodu ostaja manjši prostor – utiliti, ločen z vrati, nekoč je bilo to stranišče. Zdaj je na vratih ogledalo, ki ga imamo običajno v predsobi, da se še enkrat pogledamo pred odhodom, v prostoru pa ni več straniščne školjke, ampak pralni in sušilni stroj ter omara za čistila in perilo.

V prenovljenem tlorisu tudi drugega temačnega in neuporabnega hodnika na videz ni več. Nosilno steno so skrili v omaro, zato se zdi, da je hodnik izginil, dnevni prostor pa se je precej razširil. Na eni strani je garderobna omara in na drugi, obrnjeni proti dnevni sobi, omara za televizor in drugo avdio-video opremo. Ta je hkrati nekakšen zastor pred vstopom v kopalnico in spalnico.

Iz glavnega prostora se odpirajo troja vrata v tri ločene prostore – v kopalnico in dve enaki sobi, to sta spalnica za starše in otroška soba. Sobo, ki je bliže kopalnici, so izbrali za spalnico, med drugim zato, ker bi okno, ki sega do tal, otežilo postavitev pisalne mize. Prav tako je obsijana s prijetnim jutranjim soncem. Druga enako velika soba je otroška, ta ima izhod v dnevni prostor, kar je zelo praktično, pojasnjujeta arhitekta, saj se otroška igra pogosto seli iz sobice v dnevni prostor.

Pohištvo je izdelano po meri. Izbrali so kombinacijo bele barve v visokem sijaju, matirane temno rjave in orehovega furnirja. »Tudi v kuhinji, da ne bi prekinili barvnih kombinacij, smo za pult in stranice izbrali rjavo kompaktno ploščo, ki se kot delovna površina zelo dobro obnese. Temna niša pa tudi zelo dobro zakrije nered, ki je običajen na kuhinjskih pultih, temna barva namreč dobro absorbira in navidezno uredi prostor,« še dodajata Mitja Gaser in Zana Starovič Volk.

Kakor pravita, pri projektih zasnove notranje opreme skoraj vedno izdelata umirjeno osnovo, to pomeni funkcionalne prostore čistih linij in umirjenih barv, v katere potem stanovalec sam doda kanček svojega. »Sled­njemu se nikoli ne moreš izogniti, tudi če načrtuješ vso dekoracijo in dodatke, bo stranka vedno dodala še nekaj svojega in potem se lahko zgodi, da bo tisto porušilo celoto oziroma slog, ki si ga je arhitekt zamislil,« pojas­njuje Zana Starovič Volk in ob tem poudari, da toliko svobode, da postavi svojo vazo, sliko ali knjige na polico v svojem domu, pripada vsakemu. »Zato poskušamo ustvariti prostor, ki bo še vedno lep in urejen tudi po tem, ko se bodo stanovalci vselili z vsemi svojimi rečmi, za katere vemo, da jih nikoli ni malo,« pravi sogovornica. V živahnejših barvah so po njunih predlogih navadno le dodatki, kot so okrasne blazine, ki jih zlahka zamenjamo, ali kakšen poseben naslanjač, ki prav tako ni večen. Vgradno pohištvo, ki mora trajati več kot deset let, pa naj bi bilo v osnovi zelo umirjeno, v tem primeru je izbrani les izrazitejši, druga oprema pa se mu prilagaja. V tem stanovanju so nekatere elemente popestrili z dekorativnimi nalepkami z vzorcem oljčne vejice. Uporabili so jih na stenah v kuhinji in na steklu v kopalnici.

Za talno oblogo so izbrali hrastov parket, razen v utilitiju, kopalnici in na terasi, kjer je keramika. V kopalnici so tla in stene obložili z velikimi (120 x 60 cm) belimi keramičnimi ploščicami. Zato je zelo malo fug, obloga pa deluje čisto in z belino poveča prostor. Za prho, ločeno le s stekleno steno, so rjave granitogres ploščice narezali v klinast vzorec.

Splošna osvetlitev, za katero so uporabili majhne nadgradne reflektorje z možnostjo regulacije svetlobe, je diskretna, opaznejše so le viseče luči nad jedilno mizo.