Stanovanje v bloku s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja je doživelo prenovo brez konstrukcijskih posegov. Resda niso podirali sten, kot se to danes pogosto počne, a so ga vseeno obrnili na glavo, kot pravi arhitekt Andrej Mercina iz biroja Trije arhitekti, da bi v njem nastal čim bolj sodoben dom. To je največ, kar je bilo mogoče potegniti iz danega.

Še vedno je razdeljeno na dva prostora – spalnico in dnevni prostor, ki ju loči nosilna stena, poskusili pa so ju čim bolj enakovredno oblikovati. Zasnova prenove in opreme stanovanja je bila posebna izkuš­nja tudi za arhitekte, pravzaprav dobra lekcija, saj običajno arhitekturni projekti ne obsegajo nakupov celotne opreme doma, z dodatki in jedilnim priborom vred. Tokrat je bilo drugače, tudi v tem pogledu. Naročnika, mlajši par, sta namreč želela prevzeti v celoti opremljeno stanovanje. »Ko ti investitor reče, da moraš stanovanje popolnoma opremiti, to pomeni tudi kupiti žlice in vilice, si soočen z realnostjo, ki ni arhitekturna. Zaveš se, o koliko stvareh nisi razmislil ali pa si razmišljal narobe,« pripoveduje sogovornik, ki se na to spomni ob pogledu na stojalo in dežnik v njem. Kam bo odložil dežnik, recimo, to ponavadi prepustiš investitorju.

Natančno so premislili vsak kos opreme, prav tako njegovo umestitev v prostor, kar je nujno na tako majhni površini. Levo ob vhodu je bila nekoč kuhin­ja, zdaj je na tem mestu kotna omara, skrita za lepo oblikovanimi vrati, ki na videz delujejo kot stenska obloga. V njej so našli prostor za pralni stroj in police za čevlje. Spalnica ima nekaj zasebnosti zaradi sredinske omare, ki je dostopna z vseh strani in večnamenska: ob vhodu je to odlagalno-obešalna površina in utiliti, na drugi strani pa garderobna omara ter niša za kaj lepega. Druga oprema je postavljena ob stene, omara pa je sredi prostora. Zato je na steni ob njej in nad njo bela strukturirana ploskev, ki se po teksturi loči od bele stene in deluje kot njena senca ali projekcija. Tako je omara, ki stoji sredi prostora, osmišljena, saj se na nekaj navezuje. V istem prostoru so posteljo umestili na zaprt balkon, tako da je nastala spalna niša. Ta je lahko tudi kavč za posedanje ali delo s prenosnim računalnikom. Pravzaprav je stanovanje opremljeno dokaj neformalno, saj se lahko leži na kavču in na njem tudi spi ali pa se sedi in dela na postelji.

Drug prostor je namenjen kuhinji in dnevni sobi. Kavč, narejen po meri, so umestili pod okno s pogledom na kuhinjo. Jedilna miza je naslonjena na omaro, v kateri je skrit bojler, mizna ploskev pa je narejena iz parketa. Kuhinja s pridihom sedemdestih let je izdelana po meri, prav tako večina drugega pohištva. Pravzaprav je vsak detajl skrbno premišljen in izbran. Posamezni kosi pa naročeni z vsega sveta, kar danes omogočajo nakupi prek spleta. Hkrati so želeli vključiti čim več pohištva in dodatkov domačih ustvarjalcev. Tako so ob jedilni mizi stoli Mosquito Nika Kralja, nad njo Travniška lučka Studia Drevo, pa lesen pribor Leis, ki je nastal v Gigodesignu, kava se pije iz skodelic, ki jih je poslikala Polona Pačnik, kuha pa v loncih EMOtional s pečatom ilustratorke Milanke Fabjančič. Ob teh je nekaj kultnih iz prejšnjega stoletja, recimo, oranžni lučki Artemide ob postelji, črna Berkerjeva stikala, pa stare pisarniške luči. Pri izbiri opreme so arhitekti izhajali iz želja lastnikov, da bi se stanovanje ujemalo s samim blokom, da bi torej ohranili nekaj pridiha sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil zgrajen.

Stanovanje je polno grafičnih tekstur, ki pritegnejo pogled pred funkcionalnostjo. Pa si takšno slikovitost lahko privoščimo na tako majhni kvadraturi? Odgovor je da, v majhno stanovanje lahko postaviš tudi veliko posebnih kosov. »Vse skupaj je stvar iskanja ravnotežja med neko željo po odprtem prostoru in ugotovitvijo, da povsem odprt prostor na koncu ni najboljši. Slikovitost, ki dejansko da občutek večjega stanovanja, je ravno nasprotna odprtemu prostoru. Imeti moraš občutek, da lahko svobodno hodiš po stanovanju, da nimaš funkcionalnih omejitev, a je vseeno dobro, da se ambienti spreminjajo, ne glede na to, da je površina zelo majhna. Največje razočaranje se pogosto pojavi, ko ljudje v starih stanovanjih podrejo vse stene, dajo vse v belo, potem pa deluje pol manjše in predvsem dolgočasno,« razmišlja arhitekt. Vse stvari, tudi barve, v stanovanju imajo svoj razlog. Na primer, barva kapučina na steni v dnevnem prostoru predstavlja paspartu razdrobljenim stvarem, ki so na njej. Ali barvni krog okoli lučke na kuhinjski steni, ta je na videz prevelik v tako majhnem prostoru, a kot pojasni sogovornik, gre znova za občutek večjega, saj bi majhen deloval razdrobljeno.

Shranjevalnih površin mora biti tudi v majhnem stanovanju čim več, ne smejo pa biti vidne, zato so tukaj pospravljene ob robove prostorov, da je sredi ostalo nekaj uporabne površine. Prostor pod posteljo so zato izkoristili za predale, dodali pa so tudi takšne majhne shranjevalne površine, kot je tabure s snemljivim pokrovom.

Prenova je zelo intenzivno potekala dober mesec. Veliko časa so, kot pravi arhitekt, porabili za »izume«, saj je večina stvari nestandardnih mer, za takšno izdelavo opreme pa potrebuješ izvajalce, ki ne samo da obvladajo svoje delo, ampak imajo tudi veselje do njega. A včasih, ko gre kaj narobe, še doda sogovornik, lahko potem nastane še boljše. »Omejitve te prisilijo v večjo kreativnost,« sklene.

Arhiv revije Deloindom+.