4. 4. 2015 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: dokumentacija Dela in Shutterstock
Špinačnice za vse letne čase
4. 4. 2015 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: dokumentacija Dela in Shutterstock
Ljubitelji špinačnic lahko s setvijo pravih vrst poskrbijo, da bodo preskrbljeni vso sezono. Špinača, loboda in blitva, ki jih v kuhinji lahko uporabljamo na enak način, so vse iz družine lobodovk, medtem ko novozelandska špinača ni v botaničnem sorodu z njimi. Najprej pride na vrsto setev špinače, saj je ljubiteljica nizkih temperatur in jo na prosto sejemo od marca do začetka maja, proti koncu aprila lahko sejemo vrtno lobodo, ki nasprotju z njo prenaša tudi poletno vročino, maja se zemlja že dovolj ogreje za setev blitve, medtem ko je novozelandska špinača prava ljubiteljica poletne vročine. Ker njeno seme dobro kali šele, ko temperatura tal doseže 20 ˚C, je priporočljivo, da si v zaščitenem prostoru vzgojimo sadike.
Lobodovke so zelo občutljive na kratek kolobar, zato na isto površino ne spada nobena izmed vrtnin iz te skupine najmanj tri leta. Poleg blitve, špinače in lobode so v tej skupini še pese (tudi rdeča pesa) ter amarant in kvinoja. Imajo veliko sposobnost kopičenja dušika v obliki nitratov v listih, ki v prehrani niso zaželeni, zato jih moramo gnojiti zmerno. Dovolj hranil jim zagotovimo z rednim rahljanjem tal.
Špinača
Špinačo (Spinacia oleracea L.) sejemo neposredno na prosto, najbolje v vrstice, 20 cm narazen. Liste, katerih oblika se lahko s starostjo spreminja, nabiramo v različnih fazah rasti. Lahko obiramo zunanje liste ali pa jo porežemo, saj se dobro obrašča. Ko želimo na isto gredico posejati drugo vrtnino, pustimo korenine v zemlji, saj ugodno vplivajo na dostopnost rastlinskih hranil. Špinačo lahko spet sejemo od srede avgusta do oktobra – zgodnejše setve bomo rezali že jeseni, septembra in oktobra posejane rastline pa prezimijo in se obrastejo spomladi. Za setev izberemo grede na sončnih legah, ker bodo listi vsebovali manj nitratov.
Loboda
Vrtna loboda (Atriplex hortensis) je sorodnica lobode, s katero imamo na vrtu pogosto opraviti kot s plevelom. Je enoletnica, ki gre že poleti v cvet, vendar do takrat dobro prenaša vročino. Kot vrtnine se pridelujejo lobode z zelenimi, zelenorumenimi ali vijoličastimi listi. Rastline lahko režemo ali pa pustimo, da zrastejo v višino, in obtrgujemo liste, dokler ne zacvetijo. Loboda zraste več kot meter visoko, zato potrebuje oporo. Dobro kali, ko se tla segrejejo na 10 ˚C. Sejemo jo v vrstice, presledek med njimi je odvisen od tega, ali bomo rastline rezali ali jih spustili v višino. V tem primeru mora imeti ena rastlina od 30 do 40 cm prostora.
Blitva
Blitva (Beta vulgaris L. subsp. cicla), imenovana tudi mangold, je po zahtevah podobna špinači, vendar se laže prilagodi podnebnim razmeram. Predvsem je manj občutljiva na višje temperature. Je dvoletnica, če na vrtu prezimi, zacveti drugo pomlad, do takrat pa lahko obtrgavamo njene liste. Sorte blitve se razlikujejo po zelenilu listne ploskve in barvi listnih pecljev ter reber. Peclji so lahko zelenkasti, beli, rumeni, celo vijoličasti. Srebrnolistne blitve so ponavadi bujneje rastoče in imajo debele, čvrste peclje, zato rastline posejemo ali presadimo bolj narazen.
Novozelandska špinača
Novozelandska špinača (Tetragonia tetragonioides) je bujna plazeča se rastlina, zato jo sadimo ob plotove ali med rastline z večjo medvrstno razdaljo, kjer bo prekrila tla. Celo pri temperaturi 20 ˚C seme kali od 18 do 24 dni. Ker je zelo trdo, je priporočljivo, da ga pred setvijo namakamo v vodi dan ali dva. Novozelandska špinača je toploljubna rastlina, ki pri nas ne prezimi. Poleti zelo bujno raste, posebno če jo zalivamo. Obraščanje s stranskimi poganjki pospešimo, če mladim rastlinam odščipnemo vršičke. Liste obiramo tako, da pod vršičkom pustimo enega ali dva.
