Kaj je tisto, kar je imela stara slovenska hiša in kar naj bi po vašem mnenju imela tudi sodobna družinska hiša?

Stara slovenska hiša je imela vse značilnosti sodobnega doma. In ko rečem vse značilnosti, res mislim vse: veža, kuhinja, velika soba, v kateri je bivala družina, skupaj sedela za mizo ali se grela za pečjo. Potem pa se je tako rekoč čez noč vse spremenilo. Zelo hitro smo namreč iz izrazito kmečkega naroda postali izrazito delavski. V tistem trenutku so se med drugim pojavile ideje o dnevni sobi. Na podeželju in v mestih so rasle nove hiše z dnevno sobo, ki je bila zelo lepo urejena, ampak zaprta. Zelo radi so jo pokazali, nikoli pa je niso uporabljali, ne čez dan ne zvečer niso posedeli v njej, še televizije niso gledali v njej, da ne bi kdo kaj razmetal ali celo uničil.

Če dobro pomislimo, so tudi stare hiše imele dnevno sobo, le da je bil to hkrati bivalni prostor, v katerem se je dogajalo vse, družina je v njem živela – stara mama je sedela za zapečkom, otroci so se igrali na peči ali ob njej, mama pa je dva ali tri metre stran kuhala kosilo. Potem so prišle »laboratorijske« kuhinje, če jim lahko tako rečem, v katerih je mama na hitro skuhala kosilo, ko je prišla iz službe, otroci pa so se porazgubili po hiši. Vsak v svojo sobo, ker je bila dnevna bolj ali manj namenjena le temu, da so jo lahko pokazali obiskom. Ločevanje prostorov je bilo ena večjih napak, če gledamo z vidika družinskega življenja in medsebojnih odnosov. Otroka moraš imeti pred seboj oziroma v bližini, se z njim pogovarjati, po drugi strani mora imeti priložnost, da te kaj vpraša ali prosi za pomoč, če jo potrebuje. Tega ni mogel storiti, če je bil zaprt v svoji sobi, mama pa v drugem prostoru.

Zdaj se odprti bivalni prostori vračajo. Kaj pa drugi prostori?

Dejstvo je, da zdaj gradimo manjše hiše. Svoje je k temu prispevala težnja po zmanjšanju stroškov za energijo, predvsem pa smo se končno sprijaznili, da bodo otroci in vnuki odšli na svoje, zato zdaj gradimo za eno generacijo, ne več za dve ali celo tri. Še en razlog je: prostorski načrti omejujejo višino objektov. Marsikje so hiše omejene na pritličje in mansardo. No, saj je bila višina predpisana tudi v preteklosti, a se ljudje niso kaj veliko ozirali na predpise. To je tudi eden od fenomenov slovenskega naroda. V Nemčiji, denimo, nikoli nikomur ni prišlo na misel, da bi gradil mimo predpisov. Pri nas pa je bilo vedno škoda denarja za projektno dokumentacijo. Graditelj je pridobil tipski načrt, na podlagi katerega je dobil gradbeno dovoljenje, zgradil pa nekaj čisto drugega. Prevladovala je namreč miselnost, da le mojstri, ki gradijo, vedo, kaj in kako je treba narediti.

Ali zaradi manjše kvadrature kaj trpi bivalno ugodje?

Niti najmanj. Kar nekaj kvadratnih metrov za bivalne prostore smo pridobili že s tem, ko smo predvsem zaradi zakonitosti energijsko varčne gradnje iz hiš umaknili garažo. Garaža v hiši pomeni potrato prostora in energije. V naši, denimo, ki je bila zgrajena leta 1965, je garaža pred prenovo zasedala skoraj polovico pritličja po vsej dolžini. Zdaj so avtomobili večinoma parkirani pred hišo, pod nadstreškom (s prenovo je hiša postala poslovno-stanovanjska, zasnovala pa jo je arhitektka Urška Račečič - Skrt). S prehodom na obnovljive vire se je zmanjšala tudi potreba po veliki kurilnici, v kateri je moralo biti prej dovolj prostora tako za peč kot cisterno s kurilnim oljem. Toplotno črpalko, peč na pelete ali plinsko peč lahko skupaj z zalogovnikom postavimo v polovico manjšo kurilnico.

Zaradi tako pridobljenih kvadratnih metrov se je povečalo udobje v bivalnih prostorih. Še do nedavnega smo namreč »šparali« pri kopalnici in stranišču, ki je bilo običajno veliko ravno toliko, da so se vrata odprla in je človek lahko vstopil, obrnil se je že težje. Dnevna soba je bila nesorazmerno velika glede na to, da se ni kaj veliko uporabljala – popoldne in zvečer se je človek zleknil na sedežno, pogledal televizijo in šel spat. V tej veliki dnevni sobi ni bilo druženja, ni bilo družinskega življenja.

Eden od prostorov, ki ima v sodobni družinski hiši popolnoma novo funkcijo, je tudi klet. Zakaj?

Pravzaprav le še redkokdo zgradi hišo s klet­jo, če pa že, je to funkcionalen prostor, ki ga uporabimo za minimalno shrambo, v katero spravimo najnujnejšo ozimnico, torej zaboj krompirja in nekaj kozarcev vloženega sadja ali zelenjave. Nihče več ne dela velikih zalog, saj so trgovine odprte vsak dan in bolj ali manj sproti kupujemo, kar potrebujemo. Če bi me moja mama lansko zimo videla, kako sem iz trgovine nosila po nekaj kilogramov krompirja, ker je bila letina na Dolenjskem slaba, bi se držala za glavo. Tisti, ki prenavljajo hišo, v kleti običajno uredijo kurilnico, priročno shrambo za drva, če kurijo nanje, majhne sanitarije in morda še utiliti, kjer odložijo umazana oblačila, denimo, ko pridejo iz vinograda ali s sprehoda, da jih ne vlačijo po hiši.

Torej se strinjate, da danes gradimo bolj racionalno?

Seveda, ne samo zaradi že naštetega, ampak tudi zato, ker smo spoznali, da več kot toliko ne potrebujemo, kar je več, je le še dodatno breme, ki ga je seveda treba vzdrževati. Pred štiridesetimi leti je bilo graditelju v interesu zgraditi hišo, običajno na domačem vrtu oziroma na parceli poleg hiše staršev, za material je vzel posojilo, ki ga je bolj ali manj brez težav odplačeval, saj je imel službo, gradil pa je ob pomoči vseh sosedov. Samo spomnimo se, kako smo drug drugemu betonirali … O kulturi bivanja, kaj bo imel v hiši in kako bo živel, pa ni kaj veliko razmišljal. Pomembno je bilo, da je hiša zrasla, da je imela klet, pritličje, nadstropje ali dve in podstrešje, kjer si bodo otroci in morda še vnuki nekoč uredili stanovanje. Tako imamo Slovenijo čisto pozidano, še malo, pa ne bo več kje graditi. Trdim, da imamo stanovanjskega fonda dovolj, ampak je neizkoriščen. Na Dolenjskem je vsaka zidanica večja od potreb štiričlanske družine. Nič drugače ni drugod.

Se pa zdaj kaže nov fenomen – starši odhajajo živet v zidanico in hišo ali stanovanje prepustijo otrokom, kar je sila pozitivno. V preteklosti je bilo tudi pomembno, da si imel hišo blizu službe, da si porabil čim manj denarja za bencin in čim manj časa za vožnjo. Zdaj se vozimo dlje časa, vsak s svojim avtom. Pa imamo pri nas mestne avtobuse, ki vsako uro vozijo z enega konca mesta na drugega, a se vsaj tu mimo naše hiše običajno pelje popolnoma prazen, čeprav je mesečna vozovnica poceni. Soseda je nekoč pripomnila, da ima šofer zavese zagrnjene, ker ga je verjetno sram, da se vozi sam.

Ali se je vloga arhitekta v tem času kaj spremenila?

Če gledam z vidika arhitekta, ki načrtuje hiše, se vloga ni bistveno spremenila. Tako kot v preteklosti velja, da mora poznati zakonitosti načrtovanja, gradnje in lastnosti gradbenih materialov, le da je teh zdaj bistveno več. Trd­no sem prepričana, da če želiš narediti dobro hišo, primerno za bivanje, moraš imeti izkuš­nje. Mlad človek jih nima, ne pozna niti tehnologije, nima še izdelanega sloga življenja, ne zna si predstavljati, kako bi rad živel. S tem ne mislim nič slabega o mladih arhitektih, da me ne bo kdo narobe razumel. Pravim samo, da je potrebna kilometrina. Naloga arhitekta je, da svetuje stranki, da jo posluša in nato prenese njene želje v takšno obliko, ki je sprejemljiva tako za njegovo bivanje kot za sam prostor oziroma okolico, kjer bo hiša stala. To je bistveno v procesu načrtovanja. Od obeh udeležencev, torej stranke in arhitekta, pa je odvisno, koliko sta zainteresirana, da bosta želje uskladila z zahtevami stroke.

Ali torej razvoj gradbenih materialov in energijsko varčne gradnje ni v ničemer vplival na delo arhitekta?

Seveda moraš kot arhitekt slediti razvoju, ampak to ne vpliva bistveno na tvoje delo. Arhitekt naj bi naredil arhitekturo objekta, ki vključuje tudi funkcionalno zasnovo. Ta mora biti takšna, da lahko strojnik razpelje ogrevanje, elektrikar električno napeljavo, vodovodar vodovodne cevi … V vsakem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) je vse našteto vključeno. Za arhitekta se torej ni nič spremenilo. Ogrevanje je ogrevanje, pa naj bo na fosilna goriva ali obnovljive vire. Arhitekt in strojnik morata najti skupni jezik, tako ali drugače. Sama, denimo, sem vedno gledala, da je zid, v katerem je dimnik, v notranjosti hiše, da ostane toplota notri. Zdaj je to še toliko bolj pomembno, pa je dimnik kljub temu na marsikateri hiši speljan po fasadi.

Kateri material pa je vam najbolj pri srcu?

Brez dvoma les, na hiši in v njej. Veste, na stanovanjsko hišo že od nekdaj gledam s svojimi očmi. Ko sem študirala, sem imela veliko srečo, da so nas študente nekako dodelili profesorjem, in jaz sem bila pri Niku Kralju, ki je le še utrdil ta moj odnos do lesa. Še vedno rada rečem, da če bi bila fant, bi bila zagotovo »tišler«. Moj oče je bil mizar, pred njim dedek, zato ni presenetljivo, da sta ljubezen in spoštovanje do tega materiala tako globoko zasidrana v meni, da z njim živim. Dobesedno. V vsakem prostoru v hiši imam vsaj en kos pohištva, ki je nastal bodisi v dedovi bodisi v očetovi delavnici.

Menim, da Slovenci premalo spoštujemo in premalo cenimo zgodovino lesa oziroma njegovo vlogo na naših tleh – imeli smo hiše iz lesa, kozolce, stali so sto let in preživeli več generacij. Morda sem preveč sentimentalna, ko gre za les, ne nazadnje sem vse otroštvo preživela v leseni hiši, ki jo je zgradil moj oče. Les je bil lepo vzdrževan, negovan, hiša je bila zelo lepa, pa je vseeno vsak rekel: aja, v tisti leseni hiši živiš, kot da je to nekaj slabega, kot da živim v baraki. Takšna je bila pač miselnost ljudi. Zdaj je lesena hiša dobila svoje mesto pri nas in v svetu, ker smo začeli bolj ceniti tudi sam material. Po drugi strani pa so naše žage še vedno zaprte. Srce me boli, ko vidim, kako les iz kočevskih gozdov s tovornjaki vozijo na žaganje v Avstrijo – mimo zaprte Novolesove žage v Straži ...