Nagrado bienalno podeljuje podeljujeta The European Centre for Architecture Art Design and Urban Studies (Dublin, Irska) in The Chicago Athenaeum: Museum of Architecture and Design (Chicago, ZDA). Komisija, v katero sodelujejo pomembnejši evropski in ameriški arhitekturni biroji ter oblikovalski studii, je tokrat izbrala 40 arhitektov iz enajstih držav (poleg Slovenije še iz Avstrije, Francije, Nemčije, Grčije, Velike Britanije, Italije, s Kosova, iz Portugalske, Španije in Turčije). Nagrado spremlja tudi razstava, ki so jo nedavno odprli v Atenah in bo potovala po evropskih prestolnicah.

Slovenskega arhitekta Jureta Kotnika so izbrali zaradi treh projektov, in sicer vrtcev Kekec in Ajda ter hiše Forma Vila. »Ljubljanski vrtec Kekec je bil zelo odmeven kot prvi vrtec, ki mu otroci lahko sami spremenijo fasado. S fasado, ki je hkrati igralo, je pristal na naslovnicah več tujih knjig in revij, kljub temu da je to majhen prizidek k obstoječemu vrtcu, pojasnjuje avtor. Vrtec Ajda na Ravnah na Koroškem odlikuje prva didaktična magnetna fasada. »Otroci so v neposrednem stiku s fasado svojega vrtca, sestavljajo like, prepoznavajo barve, oblike, med igro izboljšujejo koordinacijo rok in oči, krepijo inteligenčni (IQ) in čustveni kvocient (EQ),« nadaljuje sogovornik. Tretji projekt – hiša Forma Vila – pa je po njegovih besedah arhitekturna metafora skulptur Forme vive kot glavnega kulturnega elementa na Ravnah na Koroškem, hkrati pa z novimi linijami in masivno leseno konstrukcijo vnaša nove standarde bivanja v to okolje.

Ljubljanski vrtec Kekec je bil zelo odmeven kot prvi vrtec, ki mu otroci lahko sami spreminjajo fasado.

Začel s kontejnersko arhitekturo

Zdaj, pravi, končuje tretjo knjigo o predšolski arhitekturi za kitajsko-avstralsko založbo, pred tem je napisal dve o kontejnerski arhitekturi, za prvo leta 2009 prejel tudi Plečnikovo medaljo. To je bila namreč prva knjiga o tovrstni arhitekturi nasploh. V zadnjih letih se največ ukvarja s šolsko arhitekturo, zlasti z njeno učinkovitostjo, tako po pedagoški kot finančni plati. »Vključen sem v svetovalne projekte Svetovne banke in Razvojne banke Sveta Evrope, trenutno pa tudi razvijam prostorske smernice za šolo Steva Jobsa, ki je kot personalizirana oblika osnovne šole zagotovo prihodnost učenja in kot taka zahteva drugačne šolske prostore,« pojasnjuje sogovornik, ki je leta 2006 diplomiral iz kontejnerske arhitekture pri prof. Janezu Koželju, bil zanjo nagrajen s Prešernovo nagrado za študente in nagrado podjetja Trimo ter ji posvetil kar nekaj dela in pozornosti.

»Kontejnerska arhitektura je dosegla vrh pred približno desetimi leti, takrat je bila globalno odmevna že samo zaradi svoje posebnosti med gradbenimi sistemi. Zdaj se je to področje umirilo, prednost znova pridobiva funkcionalnost, tj. zlasti hitra gradnja in zmožnost prestavitve objekta, kar omogoča, da se tovrstni objekti postavljajo v marketinške namene na najbolj izpostavljenih mest­nih lokacijah ali na kraje, kjer lokacija še nima končne podobe. Takšni objekti lahko zapolnijo praznino in namesto parkirišč, kot je pogosto pri nas, se v tujini delajo začasni trendovski lokali, trgovine in podobno, ki ustvarijo točko dogajanja ter tako pripomorejo k prepoznavnosti in priljubljenosti poznejšega projekta,« pravi arhitekt, ki je pred tremi leti doktoriral na temo zasnove sodobnega vrtca po metodi hibridizacije pri prof. Janezu Koželju. Ob tem dodaja, da so na podoben način pred leti v Zürichu skupaj s podjetjem ConHouse, Trimom in arhitektko Tjašo Mavrič uredili hipsterske trgovine, imenovane Frau Gerolds Garten. Zdaj na pod­ročju kontejnerske gradnje zlasti svetuje investitorjem in arhitektom, nazadnje je delal analizo največjega kontejnerskega projekta v Evropi, v Marseillu, ki bo vključeval dva tisoč kontejnerjev, namenjenih predstavitvam kitajskih tekstilnih grosistov v južni Evropi.

Vrtec v Podgorju pri Slovenj Gradcu je prvi vrtec odprtega tlorisa pri nas.

Prvi vrtec odprtega tlorisa

Med njegovimi najnovejšimi projekti sta vrtec in šola v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Gre za prvi vrtec odprtega tlorisa pri nas. Kar 85 odstotkov vseh površin je namreč namenjenih otrokom, lahko so v celoti odprte ali pa se po potrebi zapirajo. »Zelo me veseli, da so pedagogi in vodstvo vrtca že pri nastanku projekta sprejeli takšen pristop in zdaj s pridom uporabljajo odprte prostore, s čimer imajo otroci v Podgorju primerjalno več stikov s sovrstniki, dostop do več različne učne opreme in zato več izkušenj, zlasti pa se več gibljejo kot v drugih vrtcih. V povprečju naredijo dvajset krogov znotraj vrtca, naj bo med hojo, tekom ali s skirojem,« pojasnjuje Kotnik in dodaja, da rezultati opazovanj kažejo, da se otroci v tem vrtcu hitreje in bolje motorično razvijajo, večja pa je tudi povezanost med različnimi starostnimi skupinami. Tak princip zasnove prostorov po njegovih besedah spodbuja sodelovanje, fizično aktivnost, samoučenje, hkrati pa gre za energijsko učinkovito gradnjo, kar pomeni, da je to eden najcenejših vrtcev, zgrajenih v zadnjih letih pri nas, in to kljub temu, da ima masivno leseno konstrukcijo.

Nizkoenergijski vrtec v Minsku je prvi večji javni objekt v lesu v Belorusiji in prvi z nizkoenergijskim certifikatom A+.

Nizkoenergijski vrtec v Minsku

Predšolska in šolska arhitektura imata po njegovih besedah velik izvozni potencial. Tako je nastal tudi nizkoenergijski vrtec, ki so ga lani skupaj s podjet­jem Riko hiše zasnovali in odprli v Minsku v Belorusiji. »Vrtec v Minsku je poseben v več pogledih. Gre za prvi večji javni objekt v lesu v Belorusiji in prvi z nizkoenergijskim certifikatom A+. S pedagoškega vidika je velik poudarek na športu, saj gre za športni vrtec, zato ima veliko in dobro opremljeno športno telovad­nico, posebno avlo za balet, športna igrišča pa so tudi v igralnicah, mize vzgojiteljic so hkrati kar goli in podobno. Gol je tudi vkomponiran v fasado, na otroškem igrišču pa je postavljeno eliptično nogometno igrišče, ki posnema obliko otroškega gibanja, saj otroci ne tekajo premočrtno, kakor je sicer zarisano igrišče,« pojasnjuje sogovornik. Projekt je bil po njegovem mnenju zelo uspešen ne le zaradi uvajanja številnih inovativnih elementov, temveč tudi zato, ker so pri njem poleg podjetja Riko Hiše sodelovala tudi številna druga slovenska podjetja (Elan Oprema, Inles, Lesing ...). »Znanja je zagotovo dovolj, da bi bili takšni projekti konkurenčni tudi drugje,« je prepričan Kotnik, ki mu nagrade, kot je Europe 40 under 40, pomenijo zlasti priložnost za večjo prepoznavnost, saj krepijo zaupanje naročnikov v tistih delih sveta, kjer Slovenija in naše nagrade niso dovolj prepoznavne.