Nimam svojega vrta. Posvojiti sem morala babičin vrt ob gozdu, vrtiček svojih staršev in lonce na balkonu, ki jih je nama (meni in fantu, po domače mišku) zapustil stanodajalec.

Vendar me to ni motilo, da ne bi že od mladih nog prebirala vrtnarskih priročnikov, rila po zemlji in bolj ali manj uspešno sejala in sadila, dokler me navdušenje ni spet minilo. Začelo se je v prvem razredu, ko sem namesto telovadbe z učiteljico debatirala o zdravilnih rastlinah.

Nadaljevalo se je s skalnjaki (neuresničeno), čebulnicami (breg narcis in gora tulipanov iz Nizozemske, od katerih sta na koncu zacvetela le dva), zelišči (še zdaj se na vrtu borimo s poprovo meto), orhidejami (sčasoma sem ugotovila, da jih je najlažje in z najmanj dela občudovati kar v trgovinah) in še bi lahko naštevali.

Z leti se je nabralo kar precej slamnatih bilk – neuspelih idej, ko so čakale na pravi trenutek. Ko bi padla prava ideja in bi se vse skupaj vnelo.

Običajno med obroki prebiram revije in časopise. Mislim, da je bilo spomladi, ko so me na koncu revije Deloindom pritegnile živopisane slike. Bil je to članek o pisanih paradižnikih Slavke Ilich. Sadike so prodajali v Tivoliju, v rastlinjaku botaničnega vrta.

Ljubezen na prvi pogled. Iz službe sem odšla ob dveh, parkirala pri Hali Tivoli in pretekla bele s peskom posute poti. V rastlinjaku je bilo zadušno. »Prosim, rada bi po en paradižnik vsake barve,« je bila moja neizkušena prošnja. In sem jih, kolikor jih je tedaj še ostalo, tudi dobila. Green sausage, black cherry, yellow pear …

Prvo leto z njimi še nisem imela kaj dosti opravka. Zasadila jih je stara mama, v dobri veri, da je tako prav. In glavno sezono plodov sem zamudila, saj sem bila odsotna skoraj ves julij in avgust.

Drugo leto so našli mesto v Medvodah, pri starših, več sem vedela o njih, dobili so čisto svojo (no, s cimro baziliko) hišo.

Tretje leto so se jim pridružili še: pisana blitva, rdeča spomladanska čebula, rumene bučke, beli jajčevci, vijoličasti čiliji …

Kaj bo letos, bomo še videli.

Najteže pa je pozimi. Takrat ne preostane nič drugega kot brskanje po spletu (namesto po zemlji), branje knjig, razmišljanje in vzdihovanje ob ogledu fotografij pridelka preteklih sezon.

In potem čakam na prve vrtne motike v reklamah vrtnih centrov, prve zelene liste narcis, ki še vedno rastejo na bregu. Da bom spet imela črno za nohti in ob večernem soncu z radlerjem pred sabo gledala sadove dela svojih rok.

Iz ljubezni do paradižnikov.