»Kdo je spet vzel Deloindom pred mano?« zakličem stari mami takoj, ko odvržem študijsko torbo.

26. 6. 2013 | Besedilo: Urška Žagar

vrt, dom, živali, dosje

Tako sem spraševala vsak teden vrsto let, ko nam je pismonoša pod okno vrgel Delo, iz njegovega omota pa se je vedno posvetila priloga. Začela sem živeti in načrtovati s prilogo Deloindom. Takrat sem bila še na kmetiji pri starših, se kasneje preselila v Ljubljano in vsak dan domov hodila pomagat. V meni pa je rasla in zrasla želja po svojem domu. Kot se spominjam, je bila v neki aprilski številki fotografirana hiša z modrimi polkni in velikim vrtom. Ob robu hiše so bile zavite čudovite kamnite stopnice, pročelje pa je krasil prečudovit star kraški vodnjak. Poleg je rasla mogočna lipa, pod njo pa lesena, od dežja sprana klop.V trenutku sem si zaželela in se odločila, da tudi sama začnem uresničevati svoj cilj, svojo željo, imeti svojo hiško z velikim vrtom. Misli so kipele od idej in neučakanosti, čeprav se mi je zdel cilj še zelo daleč.

Začelo se je hitro odvijati. V Deluindom sem našla vse potrebno, kar moram vedeti za pridobitev gradbenega dovoljenja. Mama mi je po očetovi smrti prepisala kos zemlje v neposredni bližini kmetije, na sončni parceli. Zrisala sem želeno hišo in z možem sva poiskala arhitekta. Ko smo z veliko težav končno pridobili dokumentacijo, se je resnično pričela moja zgodba …

Z žarečimi očmi sem opazovala bager, kako siplje zemljo, kako se prostor, kjer je bil nekoč dedkov čebelnjak, spreminja v nekaj drugega. Samo nemo sem stala tam nekaj deset minut in v sebi skoraj jokala od sreče. Ni bila drugega kakor izkopana luknja, toda zame začetek poti do zaklada …

Misli so bile nabito polne. Polne upanja, pričakovanja, želja, zamisli, toda v njih je bilo še nekaj prostora za še neodkrite svetove, za topla presenečenja, za nove podvige, ki pridejo nenačrtovano.

Zdelo se mi je, da je to, da sva z možem začela graditi hišo, središče sveta, to je bila najina neskončna želja. Na neko jesensko soboto je pri nas zidalo toliko delavcev, da jih skoraj nisem mogla prešteti. Prav zaradi tega je hiša dobila streho zelo hitro; ko sem v porodnišnici zaslišala jok svojega sina. Mož mi je moral prinesti sliko nove strehe. Še vedno se smejim tem svojim nenavadnim željam. Pokala sem od ponosa, da sem rodila sina Jureta. Pokala sem od ponosa, da ima naša hiša streho.

Potem se je začelo tisto leto, ko so se odvijala poglavja moje zgodbe. Kdor je spremljal mojo življenjsko zgodbo, je lahko po uvodnih besedah v knjigi začutil, kaj bo rdeča nit zgodbe. Vsak dan je bilo kaj novega. Spomnim se, ko je prišel mož iz službe, da sem mu namesto pozdrava molila pod nos izrezek iz Delaindom, na katerem je bila fotografirana kopalnica, sredi nje pa nenavadno čudovit lijak. Vsi trije

smo odhiteli v trgovino in skupaj s prodajalcem iskali tisto, kar je bilo na sliki. To se je ponovilo večkrat; kuhinja, toplotna črpalka, čistilna naprava, različni ročaji, roloji, zavese, parket, postelja, zelenjavni vrt … V meni se je rodilo veselje in zanimanje za vzgojo avtohtonih domačih sort … cvetlični vrt …izbira okrasnega kamna, barve fasade… Koliko zanimivih poglavij.

Ko listam tiste stare strani Delaindom … koliko nostalgije.

V neki pomladni številki, se spominjam, sem videla idejo za zeliščni vrt. Še isti dan sem mamo prosila, ali mi odstopi star sod. Odrezali smo mu zgornji del, sedaj pa iz njega dišijo rožmarin, drobnjak, meta, origano, žajbelj. Podobno je nastal naš drevored javorjev in obok iz gabra. Prav tako so se uresničile tudi ideje in izbira keramičnih ploščic, barva kuhinje, odtenki barv sten, vrat, oken …

Deloindom je bil ves čas moj svetovalec, spodbujevalec, spremljevalec. Koliko odrezkov določenih stvari, ki so mi padle v oči, polni predale v hiši. Tudi sama vračam prilogi energijo, pripadnost. Ko jo listam, me ne sme nihče motiti, za to si vedno vzamem čas … Mož pravi sinu: »Pusti mamico, bere Deloindom.«

Zdaj naj bi se pričelo zadnje poglavje, čeprav vem, da se zgodba ne bo kar tako hitro in zlahka končala. Preveč je lepa, preveč je spominov v njej, preveč radosti, preveč pripadnosti, preveč odrekanja, preveč mene je v njej … da bi obrnila že kar zadnjo stran?

Najlepše pa je, da je tudi z Njegovo pomočjo (Deloindom) naša hiša postala dom. Vsa ta topla energija, optimizem, veselje, odkrivanje novega, nenavadnega …

Zvesto me čaka, da uresničimo še željo po ribniku, tlakovani potki do njega in zlatih ribicah, ki jih sin tako nestrpno pričakuje. Pa lesena gugalnica … Pa tisti stari vodnjak … še vedno ga iščem …

Vem in čutim, da se bo knjiga polnila še z mnogimi stranmi, tole sta le dve od celotne zgodbe.

 

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE