Saj veste … začne se takole: Nekoč je za devetimi gorami živela lepa princeska, ki je srečala svojega princa na belem konju. Princ je premagal zmaje, hudobne viteze, zvite čarovnice ter na koncu ukanil še princeskinega očeta, kralja devetih cesarstev, da je lahko na princeskin prst nataknil poročni prstan. Živela sta srečno do konca svojih dni v mogočni palači, zidani iz nešteto kamnov, s kamini v sobanah in z režami za dotok svežega zraka. Posedala sta na urejenem grajskem parku, kjer so letali metulji, rasle najredkejše rože in okoli njiju tekali otroci.
Čudovito je poslušati pravljice. Že odkar pomnim, sanjam o visokem princu, svoji palači, sanjski poroki, kopici otrok, psu, cvetočih rožah na gredici, potovanjih in o trenutku, ko bo to vse v mojem življenju. Ta punčka je zrasla, zaživela v realnem svetu, končno vstopila iz varnega starševskega zavetja v življenje in se zavedela, da je danes malce drugače. Po neskončni zaljubljenosti sledi iskanje prvega skupnega doma. Veliko mladih ima željo po hiši. Vrtimo se v začaranem krogu: kje najti službo? Kako do nedoločenega časa? Kako pridobiti kredit oziroma finančna sredstva? Šele ko se najdejo pozitivni odgovori na vsa ta vprašanja, postanejo sanje resničnost.
Zasanjano se ozrem skozi okno in misli odplavajo … Zaprem oči in zaslišim tisti opojni zvok morja. Odprto okno, kolona, vročina, na desni strani vabeče morje. Ljubeče pogledam sinčka, ki sladko spi. Kar naenkrat zazvoni telefon. Jezna sama nase, zakaj ga nisem utišala, brskam po torbici in končno ga najdem vibrajočega in glasnega čisto na dnu. Mami me kliče. Hej, njej se pa moram javiti. Vsa srečna mi le pove tisto čudovito novico, ki je v sekundi spremenila naše življenje. »Veš, dobila si za nedoločen čas.« Srečna, presrečna, najsrečnejša. V tistem trenutku je svet naenkrat lepši, barvitejši in prijazen. Juhuhu. Gradili bomo, gradili našo hiško. Tudi kolona in vročina se zdita čisto znosni. Končno postajajo Matejeve in moje sanje takšne kot … zbudi se, ne sanjaš, res je.
Začelo se je. Risanje osnutkov, brskanje po internetu, revija Deloindom je postala sredino obvezno branje. Še pred nekaj tedni sem ob njej le sanjala o svojem prostoru, zdaj pa berem z vsem zanimanjem in iščem ideje, novosti. Vsak dan sva svoj načrt popravljala, risala nove sobe, stare črtala, spreminjala, oblikovala, dopolnjevala in čas je bil, da greva do arhitekta. Vsa ponosna sva prestopila tista velika modra vrata. Končno sva začela uresničevati svoje ideje. Zaradi terena sva se odločila za hišo iz treh delov: kleti, pritličja in mansarde. Klet je s treh strani v zemlji, saj imamo hišo v bregu. Od začetka sva vedela, da bova imela ogrevanje s toplotno črpalko ter v dnevni sobi še kamin. Saj veste, tudi princeske so imele kamine v sobanah. J Ker se zavedava, da je voda zelo pomembna, sva se odločila za sistem za deževnico – najin prispevek okolju. Komaj sva čakala na osnutek. Ko sva ga prijela v roke, sva ga temeljito pregledala ter ga pokazala še prijateljem. Vesela sva bila vsake pripombe in tako najino hišo le izboljšala. Po vseh komentarjih, pogovorih s prijateljem, ki je tudi arhitekt, sva vnesla kar nekaj sprememb in končno se je začelo risanje najinega čisto pravega načrta. Med tem časom sva imela še eno zelo pomembno nalogo: najti ugoden kredit! To pomeni hoditi od banke do banke, se pogajati, prepričevati … res utrujajoče. Na žalost finančnih sredstev nisva imela in je bil čim boljši kredit za naju odskočna deska. O tem, koliko ga bova preplačala, pa rajši drugič. Končno se je denar znašel na bančnem računu. Krasno je videti to vsoto, ki bo omogočila, da začnemo, hkrati pa se zavedava, da bova dvajset let vračala in se odrekala luksuzu.
Tisti dan, ko dobimo gradbeno dovoljenje, si vsi, ki gradimo, še posebej zapomnimo. Pomeni ŠTART, čisto pravi začetek. Tudi mi smo začeli zidati. Čudovito se je pripeljati iz službe in vsak dan videti nekaj novega. Najprej izkop, potem temeljna plošča, zidovi, nadstropja, na koncu še streha. Šele zdaj se zaveš, da raste nekaj tvojega, nekaj, kjer se bodo zbirali prijatelji, kjer bomo uživali v družinskih radostih, nekaj, čemur se reče DOM. Res je enkratno se sprehajati po hiši in opazovati prostore, sanjati o pohištvu. Mojstri so svoje delo dobro opravili. Čisto z vsemi sva bila zadovoljna. Je pa res, da sva z možem preprosta človeka, ki rada ponudiva kavo, čaj, sok ter piškote, se z njimi pogovarjava in ne komplicirava. Verjameva, da bo vsak opravil svoje delo dobro, in res so ga. Vodovod, elektrika, ometi sten, kitanje, vgradnja čistilne naprave, sistema za deževnico, osnovnega sistema za prezračevanje. To smo že naredili. Vse ostalo nas še čaka. Uživava, kadar lahko narediva kaj sama. Veliko nasvetov sva našla v reviji Deloindom. Položila sva hidroizolacijo, stiropor, tudi talno gretje bo narejeno v najini režiji. Vsak košček, vsako minuto, ki jo vloživa v hišo, ceniva in z vsakim potom je hiša bolj najina. Zadovoljna sva, ker lahko končno veliko stvari opraviva sama. Komaj čakava beljenje, polaganje izolacije ostrešja in laminata, sestavljanje pohištva. Vseskozi iščem posebne barvne kombinacije, moderne ideje, dekoracijo, ki jo lahko naredim sama. Za igralnico bom renovirala del pohištva mojih staršev, stene bodo modre, čez steni in strop pa se bo dvigala mavrica. V predsobi bo čudovita tapeta, ki bo obiskovalce sprejela s toplino. Z užitkom brskam po revijah in internetu. Vem, da bo naš dom fantastičen, ker bo tak, kot si ga mi želimo.
Z vsakim dnem se bolj zavedam, da pohištvo, velikost hiše, draga oprema ne naredijo doma. Dom smo ljudje, družina. Vseeno mi je, ali bo v naši hiši poceni pohištvo in če ne bo vse novo. Saj veste, na začetku se ti zdi, da imaš veliko denarja, na koncu pa ga vedno zmanjka. Moje sanje so se spremenile. Želim si samo, da bomo v naši hiši veliko kuhali, vsak dan ustvarjali in se igrali, objeti sedeli na sedežni, gostili veliko prijateljev, v hiši in okolici vse sami postorili in v naši zgodbi uživali. Naša hiša bo dom, poln smeha, veselja, otroškega vriskanja in toplih objemov prijateljev. Pišemo novo poglavje. Hiša nam je prinesla veliko radosti. Med tem časom sva se poročila, dobila še enega sina in kot štiričlanska družina upava, da se še letos preselimo in zaživimo našo pravljico, ki gre tako:
Nekoč je živela učiteljica, ki je srečala svojega princa. Če ste mislili, da sta se poročila, je to potem neka druga pravljica. Ta se nadaljuje s čudovitim sinom, morjem, na katerem so sanje postale dosegljive, z gradnjo hiške, sanjsko poroko, še enim sinom in z zavedanjem, da je naše življenje čarobno. Živeli so srečno do konca svojih dni in hiša je še leta in leta v svojih zidovih hranila njihove čudovite zgodbe.
