Moža sta se hočeš nočeš morala vdati v usodo, ki jima je za ceno ene namenila dve ženi, se pošalita vedno nasmejani dvojčici, ki se slišita večkrat na dan, za druženje pa izkoristita vsako priložnost, ki se jima ponudi. Pravzaprav sami poskrbita, da je teh priložnosti čim več. »Med krompirjevimi počitnicami je šla Litina starejša hči z nami na Dunaj in takrat sem razmišljala, da gre pravzaprav zelo poredko z nami brez staršev. Pa saj drugače ne more biti, glede na to, da gremo vedno in povsod vsi skupaj,« pove mezzosopranistka Irena, ki je bila letos kot žirantka v oddaji Znan obraz ima svoj glas medijsko bolj izpostavljena kot njena sestra Leticia, arhitektka in grafična oblikovalka.

Še najdlje sta bili ločeni med študijem, ko je Irena študirala solopetje na Mozarteumu v Salzburgu, Leticia pa v Ljubljani arhitekturo. »Uspešno sem končala študij arhitekture, vendar sem se v četrtem letniku usmerila v oblikovanje in tako ostala v tem, kar sem si pravzaprav od nekdaj želela,« pravi Leticia in doda, da je sestro med študijem zelo pogrešala. Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in interneta, sta si pisali pisma (obe imata shranjeno vso korespondenco, ki se je je v štirih letih nabralo za dve veliki škatli), občasno sta se slišali tudi po telefonu. Vsak klic je bil po Leticiinih besedah pravi podvig, saj »mi je požrlo skoraj vse žetone, preden so Ireno, ki je takrat živela v internatu, priklicali k telefonu«.

Obe izžarevata veselje in ljubezen do življenja ter optimizem. Zna biti, da je to povezano z njunimi afriškimi koreninami. Njun oče je namreč rojen v Gani, kjer sta preživeli tudi leto in pol najzgodnejšega otroštva in kamor sta odpotovali pred dvema dnevoma. »Letalski vozovnici sta darilo najinih prijateljev in soprogov za rojstni dan,« pravi Irena in doda, da se veselita ponovnega snidenja z očetovo družino, ki sta jo nazadnje obiskali skupaj s svojima možema pred sedemnajstimi leti.

1. Klavir z letnico 1886 je prišel v Irenino hišo iz novomeške Glasbene šole Marjana Kozine, za katero bi lahko rekli, da je njun drugi dom že od zgodnjega otroštva. Obe sta bili tam učenki (Irena je igrala flavto, Leticia klavir), zdaj pa tam obe poučujeta. Klavirja so se hoteli znebiti, a se je Ireni (na fotografiji desno) zdelo škoda, da bi šel na odpad. Zdaj stoji v njeni dnevni sobi in po pravici povedano ima bolj dekorativno vrednost, svoje prste na njem občasno razgibavajo le otroci, pravita sestri. Leticia se s prsti sprehodi po črno-belih tipkah in v opravičilo razglašeni melodiji pojasni, da klavirja zaradi njegove starosti sploh ni več mogoče normalno uglasiti.

2. Nakit blagovne znamke Michal Negrin je prva odkrila Irena, a se je vanj v trenutku zaljubila tudi sestra. »Uhančke mi je Irena prinesla iz Budimpešte, imam pa še nekaj drugih kosov tega nakita. Všeč mi je, ker je tako pisan, poln živih barv. Po eni strani je diskreten in ga lahko nosiš za vsak dan, po drugi pa kamenčki v soju luči tako pisano svetijo, da je primeren tudi za kakšno slovesnejšo, večerno priložnost,« pravi Leticia.

3. Leticia je v izbor njej ljubih predmetov uvrstila tudi broško slovenske oblikovalke Ane Hribar. Odkrila jo je po naključju, med brskanjem po spletu, kmalu sta z avtorico navezali tesnejše stike in izkazalo se je, da iz otroških let pozna Ireninega moža. »Svet je majhen,« pravi sogovornica, ki na vsakem koraku podpira slovensko oblikovanje. En razlog je gotovo ta, da se tudi sama ukvarja z njim (pred kratkim je, denimo, oblikovala plakat za Irenina koncerta na gradovih Rajhenburg in Snežnik), predvsem pa je prepričana, da Slovenci delamo lepe stvari: »Marsikaj lepega, kakovostnega in uporabnega se najde pri nas, zato raje najprej preverite doma, preden se odpravite čez mejo.«

4. »Cela družina, ožja in širša, nadvse rada smuča,« pravi Irena, ki je iz kleti na ogled postavila svoje smuči. S sestro sta imeli srečo, da ju je teta vedno vzela s seboj na smučanje, tam pa ju je pod okrilje vzel stric, ki je tudi učitelj smučanja. »Ena od dobrih strani Salzburga je poleg odličnega študija to, da je pravzaprav na pragu odličnih smučišč, zato smo pozimi s sošolci marsikakšno dopoldne izkoristili za smučanje,« se spominja Irena. Ljubezen do spuščanja po zasneženih strminah sta prenesli tudi na otroke; Irenina sinova sta nekaj časa obiskovala tudi alpsko šolo, Leticiina hčerka pa še vedno trenira smučanje. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da družini smučarske dopuste preživljata skupaj, tako tiste nekajdnevne kot tiste, ko se na zasnežene strmine odpravijo le za en dan.

5. Sestri že od mladih nog malodane vse počneta skupaj. Skupaj sta odtekli tudi prvi maraton v Radencih pred štirimi leti (in šli nato naravnost na prijateljičino rojstnodnevno zabavo). Tekli sta že v srednji šoli, takrat zato, da bi izgubili kakšen kilogram, kar se po Leticiinih besedah sicer nikoli ni zgodilo, a ljubezen do teka je ostala. Tečeta za sprostitev, meditacijo. Med tekom razmišljata, premlevata in na koncu spravita iz sebe vse, kar ju bremeni. »Zbistrim si glavo, zato se vrnem domov kot prerojena,« pravi Leticia, ki je v zadnjem času tek sicer po sili razmer postavila na stranski tir; najprej zaradi poškodbe kolena, ki ji je sledila operacija, nato zaradi nosečnosti, zdaj pa jo muči vnetje ahilovih tetiv. Ireni tek pride prav še zaradi ene stvari: »Veliko besedil se moram naučiti na pamet, zato včasih vzamem s seboj posnetek. Ob mehaničnem ponavljanju gibanja se besedilo dodobra zacementira v moji glavi.« Irena, ki se je lani skupaj z možem udeležila tudi svojega prvega berlinskega maratona, je bila tista, ki je Leticio navdušila za maraton. Prvo polovičko je odtekla sama, pred desetimi leti, naslednjo sta odtekli v paru. Pred velikim maratonom sta trenirali pol leta, štirikrat na teden. »Za 21-ico lahko rečem, da bi jo pretekli kadar koli, naravnost s kavča, za 42 kilometrov pa se le moraš pripraviti, « pravi Leticia. Prvi maraton ji je ostal v lepem spominu tudi zato, ker sta s sestro ves čas spodbujali prijatelja, ki je želel izboljšati svoj rezultat na polovički. Kadar je zaostal, sta se vrnili do njega in ga »vlekli naprej, tako da sva namesto 42 kilometrov verjetno odtekli vsaj kilometer ali dva več«. Najraje teče zjutraj ali dopoldne, ne glede na vreme, medtem ko mora Irena paziti na svoj glas, zato takrat, ko temperatura pade pod ničlo, tek zamenja z obiskom fitnesa.

6. Tekaško uro so Leticii podarili prijatelji za rojstni dan, zato ji je še posebej pri srcu. Meri kilometre, hitrost teka, srčni utrip in porabljene kalorije. V zadnjem času je zaradi že omenjenih zdravstvenih težav ne uporablja, o čemer je pričala tudi izpraznjena baterija, ki jo je pred fotografiranjem morala napolniti. »Posebna aplikacija omogoča, da zabeležene podatke naložim na internet in potem vsa srečna opazujem, koliko sem pretekla,« se nasmeje sogovornica. Do zdaj se je nabralo približno dva tisoč petsto pretečenih kilometrov.

7. Rdečega lepotca je Irena kupila možu za rojstni dan. Uradna razlaga se glasi, da je v njem menda zelo preprosto zamesiti testo za kruh – mož se je ravno v tistem času navdušil nad peko kruha in Irena mu je hotela olajšati delo. »Resnica pa je, da sem ga možu kupila zato, ker sem si ga želela sama,« se zasmeje Irena. Kakor koli, aparat je zelo pogosto v uporabi, saj vsi v družini zelo radi kuhajo in pečejo.

8. Rumena nakupovalna košara je bila včasih navaden kanister. »Skupina mladih avstrijskih oblikovalcev se ukvarja z recikliranjem odpadne plastike, njihov moto je, da se v vsakem odpadku skriva novo življenje, in ta koncept mi je zelo blizu,« pojasni Irena. Trine (tako so oblikovalci poimenovali svoj izdelek) ji je podarila najboljša prijateljica, sopranistka, s katero sta skupaj študirali v Salzburgu, zdaj pa živi na Dunaju. »Nadvse praktično in uporabno darilo, odporno proti poškodbam, za piko na i pa še iz recikliranega materiala,« doda sogovornica.

Arhiv revije Deloindom+.