Sredi poletja se je, ne po naključju, priključila projektu Slovenske Karitas Bodi pozoren. Bodi Previden. in najprej s pesmijo Gloria, nato pa še z istoimenskim videspotom začela opozarjati na problem prisilne prostitucije. »V tem svetu pudra, šmink in zlaganih nasmeškov ne moreš vedeti, kaj se skriva za to masko, kdaj človek nekaj počne prostovoljno in kdaj ne,« razmišlja Neisha in doda, da je trgovina z ljudmi velik problem sodobne družbe, pred katerim si preveč zatiskamo oči. »Ne gre za to, da se sama glasba ne prodaja več in zdaj pač iščem nekaj drugega. Ne, preprosto me zanimajo tudi druge stvari, drugi načini izražanja znotraj pojma umetnosti, kar je odraz tega, da odraščam, širim meje svojega uma, ostrim svoj okus, pa tudi več si upam in naredim kakšen korak v neznano. Moji izdelki so angažirani ...« Čedalje bolj uživa v tem, da je producentka svojih lastnih idej. Najprej je hkrati s ploščo naredila svojo linijo nakita, pa vilinsko penino, zdaj se je za družbeno angažirani projekt razgalila. Dobesedno. V ljubljanski restavraciji Shambala so na ogled fotografije Lidije Mataja, na katerih Neisha nastopa v vlogi Glorie, ženske, ki je zabredla v prostitucijo in sprevidi, da jo takšno življenje vodi v propad. »Galerije« niso izbrali po naključju, Neisha je želela, da so fotografije del prostora, da z njim živijo, njihovo sporočilo pa doseže čim več ljudi. Tudi naju s fotografom je povabila tja. Medtem ko je brez težav razgalila svoje telo, je namreč do svojega doma veliko bolj zaščit­niška, vanj smejo le njeni prijatelji, mediji ne. Nekaj koščkov svojega doma (in življenja) je kljub vsemu delila z nami.

1. Ni veliko slovenskih glasbenikov, ki lahko pritrdilno odgovorijo na vprašanje, ali se preživljajo zgolj z glasbo. Neisha je med njimi: »Sem 100-odstotna profesionalna glasbenica, od glasbe živim.« Že med obiskovanjem glasbene gimnazije je dobila Škerjančevo nagrado, kot pianistka je nastopila s simfoničnim orkestrom SGBŠ iz Ljubljane in s simfoničnim orkestrom RTV SLO, nato nadaljevala študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Bila je tudi najbolje prodajana slovenska izvajalka v letu 2005 (čeprav je njen prvi avtorski album izšel šele jeseni istega leta), sledil je viktor za glasbene dosežke. »Med vsemi nagradami mi pomeni največ. To je bila nagrada občinstva, dobila sem ga zelo zelo hitro, pravzaprav takoj, ko sem se na glasbeni sceni pojavila kot solo izvajalka, kar pomeni, da sem takoj dobila potrditev, da ljudje spoštujejo moje delo,« pove Neisha, ki je morala takrat tako rekoč čez noč odrasti. Uspeh, pravi, je vplival predvsem na njen bioritem, 200 koncertov v enem letu, z odra na oder in iz oddaje v oddajo: »Za spanje je komaj ostala kakšna ura, ampak železo se kuje, dokler je vroče. Nimam težav s kampanjskim delom, 24 ur na dan, sedem dni na teden. Spala bom, ko bom umrla ...«

2. Ker nikoli ne zdrži prav dolgo na enem mestu, je pravzaprav presenetljivo, da že tri leta živi v istem stanovanju. »Všeč mi je ta konec Ljubljane, preprosto oddaja dobre vibracije, prav tako stanovanje,« pravi Neisha, ki se je takoj zaljubila v slog opremljenega najemniškega stanovanja in mu, kakopak, dodala še marsikaj svojega. »Vse skupaj je nekakšna mešanica vintage in pin-up sloga. Pravzaprav je precej kičasto. Najprej zagledaš milijon štiklov, potem oblačila, nakit, pa inštrumente ... Vse, kar imam, je kot na razstavi, ena sama velika garderoba, kar pravzaprav pritiče odrskemu ustvarjalcu, mar ne?« Na stenah bi se težko našel prostor za kakšno novo pin-up sliko, je pa zato spalnica čisto minimalistična in najpogosteje zatemnjena: »Povsod v stanovanju je živžav, spalnica pa je moj kotiček za počitek in sprostitev, v katerem ne maram odvečnih stvari.«

3. Neisha ima zelo rada posebna darila, takšna, pri katerih »takoj začutiš, da se je nekdo malce bolj potrudil in darila ni kupil v zadnjem trenutku na letališču ali v zadnji trgovini na poti do tvojega doma«. Čeprav, malo v zadregi prizna, sama nemalokrat naredi prav to. Kozarca za penino (na prvi pogled sta videti, kot da sta oblečena v čipko), ji je podarila Jerneja Smolnikar, priznana slikarka in umetnica. »Ni ju izbrala naključno, saj predstavljata tisto stran mene, ki rada popije kozarec ali dva v dobri družbi, črno-bela čipka, narisana na steklu, pa je tista pika na i, osebni podpis, ki ob vsakem požirku budi posebne spomine na posebne trenutke s posebnimi prijatelji,« pravi sogovornica in doda, da takšna darila z največjim veseljem postavi na vidno mesto v svojem domu.

4. Nikoli več kot tri dni brez telovadbe je pravilo, ki ga Neisha že lep čas ni prekršila: »Kadar sem psihično na tleh, obujem superge in odtečem kakšen krog, kadar sem sitna, dvigujem uteži ... Kickbox, s katerim sem se začela ukvarjati v začetku tega leta in me je v trenutku zasvojil, pa mi stvari v glavi postavi na svoje mesto in umiri misli. Pogosto rečem, da imam noge na tleh, glavo pa v oblakih, zato je nujno, da so stvari v njej na pravem mestu. Poleg tega sem prepričana, da mora vsak skrbeti za svoje telo, ki je premični domek naše duše, športna aktivnost pa je najboljši antidepresiv in antistresor.«

5. Ob večerih ne mara močne svetlobe, luči so pogosto ugasnjene, zato pa po stanovanju gorijo svečke. »Na tone jih pokurim,« se nasmeje. Orientalske vonjave in blazine, ki poskrbijo za udobje, so po njenih besedah tudi razlog, da se prijateljem, ki pridejo na obisk, nikoli ne mudi domov ...

6. Samo dve možnosti sta, pravi Neisha: »Ali sem na 'on', takrat delam s polno paro od jutra do večera, takrat znam prva priti na zabavo in jo zadnja zapustiti, ali pa sem na 'off' in dam brez težav vse štiri od sebe. Vmesne poti ni.« Vsi, ki se družijo z njo, dobro vedo, da je bodisi hiperaktivna bodisi »nedosegljiva«, ko se najraje umakne v zavetje svojega doma. Takrat je na vrsti aktivni počitek: »Obožujem dolge kopeli, včasih ob pridušeni svetlobi v soju dišečih svečk in umirjeni glasbi, drugič si v kadi naredim pravo pena party, uživam in ne gledam na uro … Počitek ni samo spanje ali poležavanje pred televizijo z daljincem v eni roki in skledo čipsa v drugi. Počivati moraš na vseh ravneh in pri tem nahraniti svoje telo, um in dušo.«

7. »S knjigo Vilinski simboli Maye Peron sem pred dobrim letom in pol odkrila novo razsežnost v življenju, za katero sem neizmerno hvaležna in se je držim kot pijanec plota,« se obdobja, ko ji je vendarle uspelo najti in pritisniti na gumb za »reset«, spominja Neisha. Prava kozoroginja, s tehtnico v ascendentu in bikom v luni, verjame v moč amuletov, simbolov, stvari, ki so človeku pisane na kožo. »Ko usmeriš svoje misli, ko uvidiš, da so vsi odgovori v tebi, da lahko spremeniš vse, tudi sebe, in ko se povežeš s svojo dušo, te prevzame občutek notranjega miru, vsi pomisleki izginejo,« razmišlja sogovornica, ki zdaj brez predsodkov in težav pristopa k različnim stvarem v življenju.

8. »Že skoraj tri leta je z menoj Muki, moj cimer, najlepši modrooki muc na svetu. Jeva skupaj, spiva skupaj, skupaj igrava na klavir, piševa elektronsko pošto, skratka, je moj satelit, ki ga ne dam za nič na svetu in mu še za najmanj naslednjih petnajst let obljubljam zvestobo,« se razneži, ko beseda nanese na Mukija. Pogled pač ne, kajti perzijski mačkon jo je tisti trenutek, ko je ugledal mačjo kletko, ucvrl v najbolj oddaljeni kotiček pod posteljo in tam vrgel sidro. »Poskušala sem ga premamiti z lepimi besedami, priboljški, ampak očitno se je odločil, da danes ne gre nikamor. Če bi ga hotela zbezati ven, bi morala zlesti pod posteljo, kar pomeni, da bi si uničila pričesko, zaprašila oblačila in zamudila na najino srečanje,« v smehu našteva in pokaže fotografijo. Zgodba o tem, kako se je Muki, potem ko je že živel pri dveh skrbnikih, znašel v njenem življenju, se povsem ujema z njenim prepričanjem, da v življenju ni naključij: »Pri prvi družini je bil čisto nesrečen, zato ga je prijateljica Alya vzela k sebi, a ga njen kuža nikakor ni hotel sprejeti. In ko mi je lani spomladi ob kavi potarnala, da ne ve, kaj naj naredi, sem rekla, naj mi pokaže fotografijo.« V trenutku je bil njen, kar niti ne preseneča, saj sta si, tako Neisha, po značaju zelo podobna, »po eni strani strašno družabna, po drugi pa znata uživati tudi mirne trenutke v dvoje«.

Arhiv revije Deloindom+.