Vedno sem si želela več časa za delo z rastlinami. Utrujalo me je službeno delo s papirji in ljudmi. Še danes ne vem, ali zato, ker sem delala kaj narobe, ker me ljudje niso razumeli, ali ker sploh niso prebrali zapisanega na papirju. Zemlja, rastline in ne tako redke živali pa so me pomirjale. Večino prostega časa sem tako preživela na pred mnogimi leti kupljenem zemljišču. Vloženi trud je bil poplačan z bio pridelkom, čudovitimi šopki rož, pa tudi z ubranim ptičjim petjem v rani jutranji uri.

Upokojitev sredi te zime se je pokazala kot pravi trenutek za načrtovanje nečesa novega na zemljišču, ki je že nekaj časa klicalo po dobrem gospodarju. Odločitev je nastajala med zimskim lenobnim poležavanjem na kavču in prebiranjem različnih strokovnih knjig o vrtu in gojenju rastlin. Počasi sem izločala vse, kar se je kazalo kot prezahtevno in je terjalo preveč časa za uresničitev. Navduševala sem se za ureditev skalnjaka, pa zasaditev jagodičevja in sadnega drevja, preureditev kompostnika … Najprej sem opustila misel na skalnjak. Večina materiala zanj je sicer že na zemljišču, le pravi prostor za skalnjak zasedajo rastline, ki jih trenutno ni mogoče premakniti drugam. Potem sem se odrekla ideji o večji zasaditvi jagodičevja in nasaditvi novih dreves. Prvi zato, ker rezultat lanske zasaditve še ne bo viden do jeseni. Drugi zato, ker to zimo voluhar ni uničil nobene jablane. Ker je bil januar lep in brez snega, sem kompost iz enega kompostnika presejala in skrbno spravila v vreče. Še nerazpadle ostanke pa premetala v drug kompostnik. Že nekaj let uporabljam dva lesena kompostnika. Medtem ko enega polnim, sestavine drugega počasi trohnijo v gnojilo.

Kot naročeno je bilo v zadnji januarski številki Delaindom nekaj, kar me je navdušilo in se je zdelo izvedljivo. Visoke grede in gomile. V vseh pogledih izziv za dosedanjo ljubiteljico vrtnarjenja s težavami s koleni in hrbtom. Skrbno sem proučila informacije o priporočljivi legi, materialu za okvir, višini in širini grede, materialu za zapolnitev in jih dopolnjevala še z drugimi podatki. Revije, knjige, posebno pa internet so neizčrpen vir izkušenj poznavalcev in ljubiteljev vrtnarjenja.

Sončen prostor za mojo visoko gredo v dolžini dveh metrov in s širino meter in pol sem zakoličila februarja. Oddaljen je le dvajset metrov od vira vode in v bližini že urejene poldvignjene cvetlične grede. Večja drevesa na zahodni strani smo odstranili, da ne bi korenine prodirale v gredo in da bi gredi zagotovila daljše sončno obdobje.

Skico ogrodja visoke grede z natančnim popisom materiala sem pokazala prijatelju, ki je prispeval kar nekaj izboljšav. Predvsem pa mi je veliko pomenilo, da je ponudil pomoč pri postavitvi. Saj ne, da bi ne zmogla, ampak z žensko logiko zasnovana visoka greda bi pri tehnični izvedbi zahtevala veliko improvizacije. Njemu pa je bilo takoj jasno vse o potrebni debelini desk, velikosti in uporabi žebljev ali vijakov, debelini količkov in uporabnosti železnih U-profilov. Pa tudi o orodju, ki omogoča hitrejšo izvedbo na terenu, kjer ni elektrike.

Pri mizarju sem naročila razrez 3 cm debelih deske za 0,8 metra visoko gredo v obliki pravokotnika 2 x 1,5 metra. Deske sem kupila za polovico cene podobnega materiala v naših specializiranih prodajalnah. Ker je bilo v februarju in marcu veliko mraza in je pogosto snežilo, so polizdelki (daljši stranici visoke grede in količki s pričvrščenimi U-profili) nastajali v delavnici. Vreme se me je usmililo le toliko, da sem na zakoličenem prostoru odstranila travno rušo in približno 10 do 20 cm zemlje. Oboje sem skrbno shranila na poseben, za te namene pripravljen prostor nedaleč od grede. Zemljo in travno rušo sem pokrila z neprepustno temno folijo, da ju dež ni izpiral in da se je zemlja ogrevala.

Zaradi zelo mrzlega in snežno-deževnega vremena sem šele sredi aprila, v družbi tehničnega izvajalca moje zamisli, začela uresničevati svoj prvi upokojenski projekt na terenu. Imela sva srečo, ali pa je bilo vse tako dobro premišljeno. Izkopana luknja za gredo je bila ravno prav velika za postavitev obeh večjih stranic, ki predstavljata dolžino grede. Štirje količki, na katerih so bile pričvrščene deske, so bili dovolj zašiljeni in so z lahkoto prodirali v razmočeno zemljo. Stranskih desk nisva privijala na količke, temveč sva jih naložila v U železne profile, ki so bili pričvrščeni na količke. Obe ožji stranici, ki predstavljata širino grede, je mogoče z lahkoto odstraniti. Ob načrtovanju grede sem imela v mislih vsakih pet ali šest let na novo polnjenje grede. Odstranjevanje desk iz železnega ogrodja je bistveno lažje kot odvijanje vijakov. Pa še manjša možnost je, da se deska zvija ali poči.

Jaz sem bila že pri zadnji vstavljeni deski zadovoljna. Prijatelj je moral pokazati svojo profesionalnost, zato sva še več kot uro izmenično zabijala količke, odvijala in stiskala posamezne stranice, dokler ni bil dosežen pravi kot pri vseh štirih količkih in se je na vsaki stranici mehurček na »vaser vagi« ustavil točno na sredini. Njegovo vztrajanje se je na koncu izplačalo. Ogrodje visoke grede je veliko lepše kot v mojih januarskih skicah.

Prva preizkušnja, ki sem jo opravila, je bila preverjanje ustreznosti višine in širine grede. Dobro sem si zapomnila navodila iz januarske številke Delaindom. V skoraj pokončnem stanju z rokami dosežem več kot polovico širine grede. Pa tudi opozorilo o voluharju je prišlo prav. Dokler je ta drobna živalca na njivi jedla moj krompir, pa slastne korenine druge zelenjave, sem se tolažila, da še vedno dovolj ostane za mojo družino. Lačen voluhar pa je pozimi napadel tudi sadna drevesa in mi vsako leto uničil eno jablano. Novo sadno drevje je bilo treba zasaditi v ustrezni mreži. Idejo sem prenesla tudi na svojo visoko gredo. Na dno grede sem položila gosto, za voluharja neprehodno mrežo, in jo pričvrstila na spodnjo desko. Leta bodo pokazala, kateri od naju, jaz in voluhar, je bolj iznajdljiv.

Pred polnjenjem visoke grede z materialom je bilo treba zapolniti še prostor pod mrežo, saj je bil izkop na določenih mestih preglobok. Pomoč sina, ki je iz bližnjega gozda prinesel in položil kamne, je bila več kot dobrodošla.

Polnjenje grede je bilo pravi užitek. Drenažnega materiala je bilo dovolj, saj je od posekanih dreves v lanski jeseni ostalo kar nekaj vej, pa štorov pozimi porezanih kapusnic, vejic od obrezovanja trte in sadnega drevja. Drenažni material sem naložila v višini skoraj 0,6 metra, ker sem predvidevala, da se bo kup počasi sesedal. Sledila je plast narobe obrnjene travne ruše. Tista, ki sem jo shranila pri izkopu, ni zadostovala, zato sem odstranila še del ruše ob gredi, saj tam načrtujem podaljšanje cvetlične grede. Na travno rušo sem naložila listje, ki sem ga imela shranjenega od jesenskega trebljenja zemljišča. Greda je bila napolnjena do višine 0,7 metra in malce me je skrbelo, kako bom spravila dovolj zemlje na gredo.

Nato sem naredila enotedenski premor, da se je plast listja rahlo navlažila. Deževje ni samo navlažilo listja, temveč je poskrbelo tudi za krčenje, sesedanje materiala. Po enem tednu sem začela dvomiti, ali imam dovolj kvalitetne zemlje za napolnitev grede, saj se je drenažni material s travno rušo in listjem skrčil na polovico metra.

Dodajanje zemlje in gnoja je bilo fizično najtežji del opravila. Najprej sem na listje nasula le 5 cm grobe zemlje, da je bila podlaga za gnoj. Na zemljo sem navozila 15 cm dobro pregnitega hlevskega gnoja in nato dodala še preostalo zemljo. Sproti sem izločala kamenčke in koreninice in vmes skrbela za koristne prebivalce grede. Vsi deževniki, ki sem jih našla pri

premetavanju zemlje in tudi tisti, ki sem jih videla, ko so mi orali njivo, so našli domovanje v moji gredi. Več materiala ko sem dodala, bolj se je drenaža sesedala. Ko sem napolnila gredo do višine 70 cm, sem odnehala. Za konec, kot posladek za poobedek, sem dodala v zimskih mesecih v vrečah shranjen kompost. Moja visoka greda je bila za prvomajske praznike pripravljena na zasaditev. Vreme je spet ponagajalo in tudi lune niso bile naklonjene pridelkom, ki naj bi našli domovanje na njej.

Vzela sem si čas za pregled tistih člankov iz Delaindom, ki sem jih posebej izrezala in hranila. Prispevki o vzdrževanju lesa, o priporočenih vrtninah za visoke grede in o namakanju so me vzpodbudili k ponovnemu načrtovanju. Dela je še veliko pri zaščiti lesenih delov grede, pri skiciranju zasaditev, da se bodo sosednje rastline imele rade. Potrebna je tudi rešitev za sušno obdobje, saj se bo zemlja v visoki gredi bistveno hitreje izsuševala. Razmišljam o napeljavi perforirane cevi, da bi rastline čim manj zalivala po listih in plodovih. Načrtujem, kako bom uredila prostor ob gredi, tja do cvetlične grede. In sem, kljub razpokanim in žuljavim rokam, razboleli hrbtenici in utrujenosti, srečna, ker so rezultati mojega truda vidni. Ne dvomim, da bo to zadovoljstvo vidno tudi na rastlinah. Nekatere v lončkih na balkonu že čakajo, da »uscana« Zofka neha kazati svojo moč in se tisti trije možje, ki radi nagajajo maja, usmilijo nas, nestrpnih vrtnarjev.