Usoda je hotela, da sem pred dvanajstimi leti podedovala hišo na robu belokranjske vasi, ki je bila novogradnja, a neizdelana, zanemarjena in neprijetna. Edino, kar je bilo v njej zanimivega, je bil kup revij Deloindom. Hišo sem hotela prodati, saj ne jaz ne moji hčerki nismo hotele živeti v njej. Ker smo bile podnajemnice, za hišo pa so mi ponujali zelo malo, sem se čez noč odločila, da jo uredim in se vanjo preselim. Najprej sem morala prepričati hčerki, ki sta se strašno upirali, potem banko, da mi je odobrila kredit, potem obrtnike, da so jo uredili hitro in poceni.

Spomladi pred desetimi leti smo se vselile v prazno, a svetlo in čisto prebivališče. Dolgo smo živele zadovoljno v IKEA stilu. Hčerki sta zrasli in se odselili v Ljubljano, jaz pa sem začela razmišljati, kaj naj počnem s hišo, ali naj jo prodam ali je to res moj dom. Dolgo nisem vedela. Potem pa sem začela listati po kupih starih in novih revij Deloindom in začela sem sanjati. Sanjati o tem, da si ustvarim svoj dom, nekaj zase.

Začelo se je s staro spalnico iz hiše mojih sorodnikov v Prekmurju, kjer sem preživela prvih šest let svojega življenja. Teta in stric sta umrla, bratranec pa je bil takoj pripravljen odstopiti zares staro spalnico, ki je meni veliko pomenila, njemu pa nič. Vzela sem dopust, izposodila sem si kombi, se odpeljala na drug konec Slovenije in pripeljala starinsko spalnico v svojo garažo. Kaj pa zdaj? Listala sem po revijah Deloindom, dokler nisem našla prave rešitve – brusni papir, smetanasta barva za pohištvo, bele stene in vrata. Vse drugo pa barvasto in vzorčasto: pregrinjala, majhni vzglavniki, slike in okvirji, sklede in čim starejši okrasni predmeti. Skrinje in ameriški stari kovček, s katerim je šel dedek v vojsko, pa so ostali temno rjavi. To je bila moja prva spalnica, ki sem jo uredila po svojih zamislih in samo zase.

Tako se je začelo in nadaljevanje je sledilo z veliko hitrostjo. V Italiji sem dobila čudovito izdelano leseno kuhinjo, ki je prijateljičina tašča zaradi selitve ni več potrebovala. Od sosedov, znancev, prijateljev, naključnih znancev, strank in sorodnikov sem začela dobivati različno pohištvo in starinske predmete. Lotila sem se brušenja, barvanja, popravljanja, lepljenja, struganja in kombiniranja – recikliranja, kot pravijo revije Deloindom. Nastala je jedilnica z vsakim stolom drugačne barve. Zamislila sem si tudi vetrolov. Naredil mi ga je

mizar in vanj vdelal podarjena okna in vrata, ki sem jih okrasila s starimi čipkastimi zavesami. Tla sem sama naredila kot mozaik iz ostankov ploščic, za kar sem tudi dobila idejo v reviji.

Ko so bila glavna dela opravljena, sem se posvetila lepšanju hiše, ki je zdaj postajala moj dom. Okvirje za grafike, ki sem jih dobila za darilo od prijateljev, sem naredila iz zelo starih okenskih okvirjev; ogledalo iz starega okna, klop iz okvirja stare postelje. Potem sem se lotila servietne tehnike in okrasila lesene police, stole in mizice. Nisem mogla nehati in še vedno sem popolnoma navdušena, kako lahko olepšam svoj dom in ga naredim prijetnega in udobnega.

Hvala reviji Deloindom, ki mi je po petdesetih letih življenja končno omogočila, da sem si s ponujenimi idejami ter lastno voljo in veseljem ustvarila pravi – čisto svoj – dom. Dom, ki mi pomeni tudi novo življenje. Največ pa mi pomeni to, da se v mojem domu lepo počutijo tudi moji otroci in prijatelji in da se z mano veselijo čudovitega okolja, ki sem ga ustvarila.