Povsem logično se nam zdi, da elastike ne moremo natezati v nedogled. Prej ali slej se bo namreč preveč raztegnila, popustila ali se celo strgala. Nekaj podobnega se lahko po besedah sogovornice zgodi človeku, ki je ves čas z eno nogo v službi, saj nosi službene obveznosti domov, tam pa prav tako poskuša narediti vse, kar se od njega pričakuje – če ne bo vsaj občasno popolnoma odmislil službe, se umaknil od obveznosti, sprostil in poskrbel za obnovo telesa in duha, se bo prej ali slej zlomil.

Kako pogosto naj bi to storili? Večkrat na leto po nekaj dni ali enkrat, morda dvakrat na leto, a takrat za več dni skupaj?

To je odvisno predvsem od starosti. Starejši gredo raje večkrat na leto na krajši dopust, mlajši in tisti z družino običajno sledijo 162. členu zakona o delovnih razmerjih, ki pravi, da je letni dopust mogoče izrabiti v več delih, vendar mora en del trajati vsaj dva tedna. Tudi sama zagovarjam to stališče, še bolje bi bilo, če bi trajal tri tedne.

Zakaj?

Človek potrebuje kakšen dan ali dva, da si oddahne od vsakodnevnih obremenitev in se v miru pripravi na dopust. Dopust naj potem izkoristi za obnovo telesa, pa tudi za obnovitev družinskih in socialnih vezi, na kar vse preradi pozabljamo. Ko prideš z dopusta, pa je dobro imeti še kakšen dan, da v miru pospraviš in se pripraviš na delovni teden. Najslabše je, da v nedeljo pozno zvečer prideš z dopusta, v ponedeljek navsezgodaj pa moraš biti že v službi, kar pomeni, da stvari pogosto ostanejo v kovčkih vse tja do konca tedna. Seveda pa se potreba po dopustu razlikuje od človeka do človeka, od tega, kako blizu meje svojih zmogljivosti deluje in kako dolgo lahko tako deluje. Če si zelo na meji svojih zmogljivosti in zato ves čas blizu preobremenitve, je priporočljivo načrtovati pogostejši oddih. To še zlasti velja za starejše, pri katerih se znaki preobremenitve kopičijo.

Tudi naši starši in stari starši so hodili v službo, doma poskrbeli še za družino, vrt in njivo, skratka daleč od tega, da bi malo delali. Ampak njih nismo slišali govoriti, da so preobremenjeni. Kaj se je spremenilo?

Časi so se spremenili, pa ljudje tudi. Prehajamo v postindustrijsko družbo, v kateri velja pravilo, lahko rečemo celo kult podaljševanja: domov greš lahko šele, ko je delo opravljeno, in ne takrat, ko se konča osemurni delovnik. Tako se služba oziroma delovni čas podaljša najprej v pozno popoldne, nato se raztegne na soboto in nedeljo, ko se bliža dopust, pa se zažre še vanj. Po drugi strani se nekateri hvalijo, da so tako navdušeni nad delom, da ne morejo brez njega, da imajo še na dopustu kar naprej računalnik pred seboj ali vsaj telefon v roki. To je po mojem mnenju zelo problematično. Lahko govorimo o že kar patološki potrebi po potrjevanju, dokazovanju, češ brez mene ne bo nič. Nič manj pomemben ni vpliv takega človeka na okolico, na sodelavce, predvsem podrejene. Lahko si predstavljate, da takšnemu šefu težko sledijo, in ker z delom zaostajajo, ne morejo na dopust ali pa si zanj sploh ne upajo vprašati.

Odkar smo nenehno prikopljeni na službo, bodisi prek računalnika bodisi prek telefona, so se močno zabrisale meje med časom, ki bi moral biti namenjen samo delu, in časom, ki bi moral biti namenjen samo obnovi. Kratkoročno je prej opisana delovna vnema videti fino, človek je učinkovit, nikoli utrujen, poln energije, dolgoročno pa prinaša neprijetne posledice. Tak človek je namreč ves čas v napetosti, v stanju pre­obremenjenosti, telo je nenehno priprav­ljeno na akcijo, torej ves čas v stresu. Če uporabim že omenjeno prispodobo: je kot elastika, ki je ves čas napeta. A vsaka elastika prej ali slej popusti.

Kaj se zgodi potem?

Odvisno od človeka, od tega, kdaj elastika popusti. Prvi znaki, da bo popustila, se pokažejo že prej – človek postane tečen in zadirčen. Prve žrtve običajno niso sodelavci, ampak domači, največkrat otroci. Saj veste, otrok je v družini vedno v podrejenem položaju, čeprav se po drugi strani nemalokrat vse vrti okrog njega. Nanj si upamo dvigniti glas, na šefa pač ne, kajne? Drugi znak, da elastika popušča, je delovna miza, na kateri se kopičijo papirji, pa zamujeni roki, pri čemer ta človek kar naprej govori, koliko dela ima, da je preobremenjen. Verjetno res, a učinka kljub večjemu trudu ni več. Težko se zbereš, za isto delo porabiš več časa, začneš se vrteti v krogu, verjetnost, da boš naredil napako, je večja.

Zadnja stopnja, tik preden elastika popusti, so znaki bodisi na somatski ravni bodisi na ravni duševnega zdravja. Na somatski ravni je prvi znak padec imunske odpornosti. V teh dneh ugotavljamo večje število različnih prehladnih obolenj, ki pa niso nujno povezana s temperaturnimi razlikami. Šolarji so končali pouk, zaposleni urejajo zadnje obveznosti pred odhodom na dopust – ljudje so preprosto preobremenjeni, njihov imunski sistem je oslabljen in bolj dovzeten za okužbe.

Kateri pa so še drugi znaki, poleg padca imunske odpornosti, ki nas opozarjajo, da je skrajni čas za krajši ali daljši odklop od obveznosti?

Najprej odpove organski sistem, ki je najšibkejši. Občutljiv človek, perfekcionist, bolj zaprt vase, denimo, bo prej odreagiral s prebavnim sistemom (tiščanje v želodcu, prebavne težave, izguba apetita ...) kot nekdo, ki je bolj ekstravertiran. Ta bo odreagiral s povišanim tlakom, tiščanjem v prsih in razbijanjem srca. Oba pa se bosta ob dolgotrajnejši obremenitvi odzvala z motnjo presnove, ki se kaže v povišanem krvnem sladkorju in povišanju krvnih maščob. Ampak to so že dolgotrajnejši simptomi, ki pomenijo, da pravega dopusta ni bilo že nekaj časa. Veste, nič vam ne pomaga, če ste štirinajst dni na dopustu, pa vsak dan preverjate elektronsko pošto.

Zelo pomemben simptom je tudi kakovost spanja. Težave se praviloma začnejo v noči z nedelje na ponedeljek, nato se prenesejo še na druge noči v tednu, in preden se dobro zaveš, se vrtiš v začaranem krogu utrujenosti. Ko se začnejo težave s spancem, je vsekakor treba odreagirati.

Prav tako ne gre zanemariti znakov na duševni ravni. Človek postane apatičen, občutljiv, jokav, ampak sam tega ne opazi. Okolica oziroma ljudje okrog njega so tisti, ki bi morali opaziti te spremembe. Ravno danes mi je neka gospa na vprašanje, kako je, odgovorila, da je vse v redu, pri tem pa je komaj zadrževala solze. To ni v redu.

Kako torej načrtovati dopust, da zaradi stresa ne bomo obležali pred odhodom?

Zelo koristno je, da dopust načrtujemo kot razbremenitev, ne kot dodatno obremenitev. Začnimo dovolj zgodaj, da se izognemo letanju po nakupih in histeriji tik pred odhodom. Zadnji dan naj bo umirjen, zvečer pojdimo pravočasno spat, da bomo šli od doma čim bolj spočiti. Po mojem mnenju je nujno, da se na pot odpravimo podnevi, ne ponoči, potem ko smo morda spali uro ali dve, pred nami pa je cela noč vožnje. To se mi zdi preveč tvegano.

Kako bomo preživeli dopustniške dni, je odvisno od nas samih. Zelo pomembno je, da sami pri sebi razčistimo, kaj nas veseli, nikakor pa ne počnimo nečesa samo zato, ker se to pač počne na dopustu. Če vse leto nisi pretekel niti od parkirišča do bloka, na primer, je neumno, da na dopustu igraš velikega rekreativca in se odpraviš na tek pri 30 stopinjah Celzija. Prav tako ni priporočljivo pri 40 stopinjah lesti na vrh piramide, če nisi telesno pripravljen. Ampak to ljudje počnejo, v štirinajstih dneh poskušajo narediti čim več tistega, kar jim čez leto ni uspelo, nato pa se vrnejo domov še bolj utrujeni.

Težava je v tem, da veliko ljudi dopusta ne jemlje kot čas za počitek, ampak kot nekaj, s čimer se bodo potem hvalili. Pred leti sem poznala gospo, za katero je bil enomesečni dopust središče njenega življenja za vse leto. Pol leta je govorila, kako je bilo na dopustu, nato pa pol leta, kaj vse bo počela na naslednjem.

No, nekateri pač radi potujejo in utrujenost po potovanju vzamejo v zakup. Kaj pa tisti, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ostanejo doma?

Dober, kakovosten dopust lahko preživimo tudi v domačem okolju. V tem primeru odpadejo živčne priprave, prihranjena je vožnja v gneči in vročini … Mora pa vsak sam pri sebi razčistiti, da ne bo imel manjvred­nostnega kompleksa, ker bo pač ostal doma. Ljudje marsikaj v življenju počnemo iz napačnih raz­logov, ker nam je vse preveč pomembno, kaj bodo rekli drugi. Včasih je dovolj že, da se odpeljemo na vikend nekaj deset kilometrov od doma. Za nekaj dni zamenjamo okolje in tudi način življenja, obnašanja.

Ali je pomembno, v katerem letnem času se odpravimo na dopust?

Mislim, da je odvisno od življenjskega obdobja. Sama, denimo, grem rada na dopust junija, ko še ni prevroče, narava pa je še vsa v zelenju. Poleg tega ne maram vročine, zato se raje odpravim proti severu. Marsikdo, predvsem starejši, slabše prenaša v vročino, zato hodi na dopust jeseni. Nekateri imajo raje zimske mesece in z njimi povezane športne dejavnosti, ki jih napolnijo z energijo. Dejstvo je, da je šolski koledar zelo močan določevalec časa dopusta, po njem pa se ravnajo tudi tisti, ki nimajo šoloobveznih otrok, denimo zaposleni v dejavnostih, kjer imajo kolektivne dopuste. Prednost tega je, da že vnaprej veš, od kdaj do kdaj boš na dopustu, in imaš dovolj časa za umirjene priprave, pomanjkljivost pa, da ti ta termin določijo drugi.

Ne glede na to, kdo nam določi čas dopusta, in ne glede na to, kje ga preživimo, pa vse preveč pogosto pozabljamo, da je to pomemben čas tudi za obnovitev medsebojnih odnosov, tako z družino kot prijatelji. Med letom namreč zaradi premalo prostega časa zamujamo dragocene trenutke s svojimi bližnjimi in to težko nadoknadimo. Marsikdo na dopustu ugotovi, da s partnerjem in otroki sploh ne zna več komunicirati, zato družina naslednje leto preživi počitnice v družbi, a s tem težave ne rešijo, le izognejo se ji. Dopust ni namenjen samo temu, da se obnovimo, je priložnost, da naredimo bilanco svojih vrednot. Ne smemo si zatiskati oči, da je vse v redu, stvari pa bežijo mimo nas s polno paro. Včasih sem neznansko presenečena, ko vidim, kako slabo ljudje poznajo svojega partnerja in svoje otroke, kako malo vedo o njihovih željah, interesih, tudi sposobnostih. Zelo veliko znajo povedati o šoli, dejansko pa nič o otroku. Otroka med počitnicami ne bi smeli obremenjevati z jezikovnimi šolami in podobnimi aktivnostmi. Potrebuje vsaj en mesec pravih počitnic, brez kakršnih koli obveznosti. Nobenega branja in poštevanke, tudi če mu znanje na tem področju šepa, razen, seveda, če to sam želi.

Letnemu dopustu bi morali dati drugačen poudarek; ni najbolj pomembno, da se lahko hvalimo, kje smo bili in kaj smo počeli, cilj našega dopusta bi moral biti, da se spet dobro počutimo. Če obnoviš vezi v družini, imaš občutek varnosti. In če imaš občutek varnosti, se dobro počutiš.

Pa je sploh mogoče vse, kar smo zamudili med letom, nadoknaditi v dveh ali treh tednih?

Seveda tega ne moremo pričakovati, lahko pa se potrudimo. In si postavimo cilj, da bomo za to kaj naredili tudi med letom. Pri tem je ključen dnevni počitek. Zakaj bi morali vse narediti ravno danes? Ste morda pomislili, da se boste bolje počutili, če boste za eno uro sedli in nič počeli? Ampak brez občutka krivde. Če se ta pojavi, boste spet v stresu in dnevni počitek bo šel po zlu.

Arhiv revije Deloindom+.