Maj je mesec, ko sadimo z beljakovinami, minerali in vitamini bogate stročnice. Zaradi preproste vzgoje so primerne za naša tla, ki jih za povrhu plemenitijo z dušikom. Nekoč so jih uporabljali predvsem zato, ker so jih suhe lahko shranili za zimo. Iz zgodovine je znano, da so v 13. stoletju na Slovenskem izmed stročnic ljudje gojili lečo, bob, grah in čičeriko, šele po 17. stoletju pa je k nam priromala zdaj najbolj razširjena izmed vseh – fižol. Strokovnjaki pravijo, da bi se stročnice morale znajti na vsakem vrtu in na vsaki pogrnjeni mizi. Za zdravo ravnovesje telesa bi namreč morali pojesti enako količino rastlinskih in živalskih beljakovin. Mesa je na naših krožnikih še preveč, rastlinskih beljakovin pa je največ v stročnicah, ki jih dandanes ne uživamo ravno v velikih količinah.

Stročnice slovijo po tem, da dušik iz zraka preoblikujejo tako, da se lahko hranijo z njim. To jim omogočijo bakterije na koreninah, s katerimi sobivajo v prijateljskem simbiotskem odnosu. Ker je dušika v zraku veliko, ga ne porabijo vsega zase, temveč ga pustijo v tleh še za druge rastline. Da bi ta proces res uspel, ne smemo gnojiti s kemičnimi sredstvi, ki uničijo bakterije. Namesto tega je treba poskrbeti, da so tla vedno rahla, zračna in brez plevela. Stročnice najbolje uspevajo ob kapusnicah, predvsem ob ohrovtu, pa tudi ob zelju in cvetači. Nič ni narobe, če se znajdejo tudi ob kumarah, lubenicah ali bučkah. Nikakor pa jih ne smemo gojiti ob čebuli, česnu, drobnjaku ali šalotki, niti na istem mestu, kjer smo te rastline gojili v prejšnjem letu.

Čičerka dobro prenaša sušo in vročino

Ker so poletja vse bolj vroča, je čičerka, ki je odlično prilagojena za sušo in vročino, vse bolj primerna vrtnina za naše kraje. V zemljo jo posadimo v istem času kot kumare, to je nekje okoli sredine maja. Pomembno je, da nismo prezgodnji. Temperatura tako tal kot zraka se mora gibati okoli 15 stopinj Celzija, da so razmere optimalne. Predvsem zato, ker je občutljiva na mraz. »Seme čičerke posejemo od srede aprila do srede maja, odvisno od vremena. Lahko ga posejemo v gredice v vrste (40 x 40 cm) ali v mešane posevke z drugimi vrtninami, ki niso stročnice,« pojas­njuje Kristina Škrbec iz podjetja Semina in še razloži: »Glede tal ni zahtevna, vendar bo najbolje rasla na prepustnih tleh, kjer voda ne zastaja. Potrebuje veliko toplote, sonca. Redno jo gnojimo s kompostom. Prenaša vročino in sušo, saj oblikuje močan koreninski sistem, vendar jo v močni suši, v fazi cvetenja in nastavljanja strokov, zalivamo. V hladnem poletju slabše raste in dozoreva.« Gre za nizko grmasto rastlino, ki zraste nekje do višine približno 60 centimetrov. Vsako leto jo sadimo na istem mestu. Gnojimo z domačim kompostom, zgolj ob pomanjkanju železa lahko uporabimo ustrezne pripravke za listno gnojenje. »Ker stročnice vežejo dušik iz tal in jih s tem bogatijo, ne potrebujejo pretiranega gnojenja. Najbolje je pred setvijo in sajenjem dodati nekaj dobro preperelega komposta,« svetuje Andreja Tomšič iz Semenarne Ljubljana. Ker čičerka dobro prenaša sušo, ni potrebno močno zalivanje. Najbolj pomembno je, da vode ne zmanjka ob cvetenju, zato takrat poskrbimo za namakanje enkrat na teden do globine 30 centimetrov. Škodljivci je ne napadajo, tako da je primerna tudi za ekološke vrtove.

Plodovi čičerke zrastejo v obliki kratkega, bledo rumenega stroka, v katerem sta praviloma dve okrogli zrni. Če ima rastlina idealne razmere za rast, lahko obrodi tudi do sto strokov. Rumeno rjavkasta zrna v svoji kuhinji najpogosteje uporabljajo v Indiji in jugovzhodni Aziji, pozneje pa so jih za svoja vzeli tudi na Bližnjem vzhodu in v Sredozemlju, predvsem v državah, kot so Maroko, Alžirija, Španija in Portugalska. Njihova bistvena hranilna lastnost je, da vsebujejo vse življenjsko pomembne aminokisline in vse pomembne vitamine skupine B. Zaradi teh lastnosti bi morali čičerko pogosto jesti otroci, vegetarijanci, vegani in makrobiotiki. Njena edina pomanjkljivost, ki pa to sploh ni, je, da se kljub namakanju čez noč dolgo kuha.

Leča predvsem za enolončnice

Leča je bila ena prvih rastlin, ki jih je človek začel gojiti, ko ni bil več zgolj lovec, temveč je človeštvo prešlo tudi na kultiviranje rastlin. Izvira z našega območja oziroma iz Sredozem­lja, ohranjena zrna so odkrili že v najdbah iz kamene dobe. Tudi leča je vir pomembnih hranilnih snovi od beljakovin do mineralov. Ločimo debelozrnato in drobnozrnato, ki je lahko zelene, rjave, rdeče ali rumene barve. Tudi leča se vsako leto sadi na isto mesto, a je v nasprotju s čičerko navajena tudi na hladnejše podnebje. Toplota je pomembna v času kaljenja, pozneje pa izredno dobro prenaša tako sušo kot mraz. Več vlage potrebuje samo še ob času, ko cveti. Strokovnjaki pravijo, da je najbolj primerno, da jo posadimo v drugi polovici aprila, ko se zemlja že segreje na 10 stopinj Celzija.

»Za čičerko in dolgo vigno lahko vzgajamo sadike, medtem ko leča presajanja ne prenaša dobro in jo je bolje sejati neposredno na gredico. Sicer pa je vzgoja sadik pri rastlinah, ki prenašajo presajanje, koristna, ker s tem dosežemo zgodnejši pridelek kot s sejanjem na prosto. Sadike si lahko vzgojimo sami, ponekod pa jih lahko kupimo,« opiše prednosti sadik Andreja Tomšič, medtem ko Kristina Škrbec poda osnovne podatke o leči: »Leča je enoletna metuljnica, visoka 50 do 70 centimetrov s parno pernatimi listi. Cvetovi se razvijejo v pazduhah listov. Strok je majhen in vsebuje eno do tri majhna semena. Dozori v približno 100 dnevih po setvi, ko se stroki obarvajo. Potrebuje veliko toplote. Dobro prenaša krajša obdobja suše. Prenaša vse tipe tal. Ko je visoka 15 centimetrov, jo osujemo in tla zastremo. Lahko jo gojimo v okrasnih loncih.«

Vigna je manj znana stročnica

Vigna, ki je lahko dolga ali nizka, je sicer malo manj znana stročnica, a se v zadnjem času pogosteje znajde tudi na slovenskih vrtovih. Njeni plodovi so polni beljakovin, vitamina A, železa, fosforja, kalija, riboflavina, magnezija, mangana ... Dolga vigna je plezajoča enoletnica, ki lahko ob pravi vzgoji in v primernem podnebju zraste tudi do štiri metre. Izvira iz Afrike, a se je hitro uveljavila tudi na Kitajskem, v Južni in Sred­nji Ameriki ter jugovzhodni Aziji. Pri dolgi plezajoči tropski vigni v 70 do 80 dnevih po setvi v paru zrastejo od 50 do 90 centimetrov dolgi stroki. Za uživanje so najboljši mladi, še nezreli stroki, ki jih lahko jemo surove ali kuhane. Zelo pogosti so v kitajski in malezijski kuhinji. Ker potrebuje dolga vigna veliko sonca in toplote, hkrati pa ne mara mraza, bo slabo uspevala v deževnem in hladnem poletju, v suši pa jo je treba redno zalivati. »Potrebuje veliko vode in ni odporna proti suši. Najbolje bo rasla na sončnih in toplih vrtovih ter na južnih balkonih in terasah, ob zadostnem zalivanju,« osnovne napotke poda Andreja Tomšič.

Na nizki vigni, ki ne potrebuje opore, se že v 80 dnevih po setvi na nizkem grmičku pojavijo dolgi stroki z drobnim, svetlim zrnom, ki ima črno oko. »Najbolje je uporabiti še mlade in nezrele stroke, dolge od 30 do 40 centimetrov. Uživamo jih surove ali kuhane. Uporabljajo jih v kitajski in orientalski kuhinji. Uživamo pa tudi zrna, podobno kot zrna drugih stročnic. Redno gnojimo s kompostom in specializiranimi gnojili za vrtnine oziroma stročnice. Potrebuje veliko toplote. Dobro prenaša krajša obdobja suše. Ustrezajo ji vsi tipi tal. Ko je visoka 15 centimetrov, jo osujemo in tla zastremo. Lahko jo gojimo v okrasnih loncih,« njene značilnosti razloži Kristina Škrbec, ki tako kot drugi strokovnjaki za stročnice priporoča redno uživanje teh izvrstnih vrtnin.