#obnavljanje
Šestletna prvošolka Anuška je postala za trenutek, nekaj zamomljala v pozdrav in izginila v zadnjem delu stanovanja. Prej kot v minuti se je vrnila – še vedno s šolsko torbo na rami, dvema plišastima igračama pod eno in pižamo ter zobno ščetko pod drugo roko – in ne da bi se zares ustavila, sporočila, da se ne gre več in da za nekaj časa odhaja k babici in dedku. Razumela sem jo in ji zavidala možnost takšne odločitve. Že deseti dan smo namreč živeli na gradbišču med ruševinami starih sten, kabli, prahom in ropotom, novimi gradbenimi materiali, orodjem, brez kuhinje, s posteljami vsak večer v drugem kotu stanovanja in med kartonskimi škatlami, v katerih kljub napisom, kaj je v njih, nismo našli ničesar več. Obsedno stanje, ker smo se odločili, da otroka nujno potrebujeta vsak svojo sobo. 
