Sorte hrušk, ki so cepljene na sejancu, prenesejo med zimskim mirovanjem do –20 stopinj Celzija, nekatere celo do –25 ali celo kakšno stopinjo manj, če mraz ne traja predolgo. Če so cepljene na kutino, prenesejo do –15 stopinj Celzija ali celo nekaj manj, če so tla prekrita s snegom in ne pihajo močni vetrovi, ki še dodatno znižajo temperaturo. Poškodbe, ki nastanejo zaradi zimske pozebe, se pri hruški hitreje in bolje regenerirajo kot pri drugih sadnih vrstah. Ponavadi ne propade celo drevo, ampak samo zaostaja v razvoju. Poškodbe na deblu lahko nastanejo zgodaj spomladi, ponavadi marca, zaradi velikih temperaturnih nihanj med dnevom in nočjo. Sonce čez dan segreje eno stran debla, nato pa se ponoči ta del hitro ohladi. Zaradi tega vzdolžno poka skorja (lubje), ki jo je treba pritrditi nazaj, da se zaraste. Odpornost na nizke zimske temperature je odvisna predvsem od splošne kondicije drevesa, njegove prehranjenosti in temperatur, ki so bile pred nastopom mraza. V zadnjih zimah v Sloveniji nismo imeli tako nizkih zimskih temperatur zraka, zato temperatura na večini območij ni omejujoč dejavnik za gojenje hrušk.

Težave lahko povzroči spomladanska pozeba, saj hruške v povprečju cvetijo pet do deset dni pred jablano, kar pa je lahko vzrok za pozebo cvetov. Brsti in les so bolj občutljivi kot pri jablani, vendar manj občutljivi kot pri breskvi. V polnem cvetenju cvetovi pozebejo pri temperaturi od –2,3 do –1,7 °C, komaj nastali plodiči takoj po oploditvi pa že pri –1,7 do –1,0 °C. Pozebi se lahko izognemo tako, da hruške posadimo v zavetne lege, npr. ob stavbe, kjer so zavarovane pred nizkimi temperaturami, ali izberemo sorte, ki cvetijo malo pozneje.

V primerjavi z jablano hruška bolje prenaša visoke poletne temperature. Kakovost plodov je tako bistveno boljša na območjih s toplimi poletji, vendar pri sorti 'Konferans' in tudi 'Viljamovka' visoke temperature povzročijo ožige listov in njihovo sušenje, kar je lahko omejujoč dejavnik gojenja teh dveh sort, še zlasti prve, na Primorskem. Ta pojav še ni povsem razjasnjen, vendar je znano, da so vzroki ožigov listov visoke temperature zraka, nizka vlažnost tal, nizka relativna zračna vlaga in pomanjkanje kalija v listih.

Drevesa hrušk so dokaj tolerantna na sušo, vendar dosežemo bistveno boljše rezultate (količina in kakovost pridelka), če so dobro preskrbljena z vodo. Tolerantnost na pomanjkanje vode je odvisna od tudi od podlage in časa zorenja. Drevesa, cepljena na sejancu, so občutljiva na visok nivo podtalnice. Hruške, cepljene na kutino, imajo plitvejši koreninski sistem v primerjavi z drugimi, cepljenimi na sejancu, zato prej občutijo pomanjkanje vode. To lahko rešimo z namakanjem, bodisi da naredimo »mini namakalni sistem« in napeljemo cev z vodo do vsakega drevesa ali pa v suši vsako drevo ročno zalijemo z vedrom.

Poleg vlage v tleh je pri hruškah zelo pomembna relativna zračna vlaga, še zlasti med opraševanjem in oploditvijo ter razvojem ploda. Če je med cvetenjem relativna zračna vlaga nizka, se brazda pestiča hitro izsuši in cvetni prah, ki pade nanjo, ne more vzkaliti in zato ni oploditve. Rezultat lepega, vročega vremena med cvetenjem je tako majhen pridelek jeseni.

Med razvojem ploda hruške zahtevajo različne količine vode, odvisno od časa zorenja posamezne sorte. Tako zgodnje in srednje zgodnje poletne sorte potrebujejo največ padavin v maju, juniju in začetku julija, pozne poletne in zgodnje jesenske sorte pa do prve polovice avgusta. Pozne jesenske in zimske sorte hrušk potrebujejo v septembru in oktobru več vlage v tleh in manj padavin.

Tla

Zelo pomemben dejavnik gojenja hrušk so tla, v katerih so drevesa ukoreninjena in iz katerih se oskrbujejo z vodo in raztopljenimi hranilnimi snovmi. Hruške najbolje uspevajo v globokih, lažjih tleh. Težka in nepropustna tla pa tudi lahka in peščena niso primerna. Potrebna globina je odvisna od podlage, na kateri so cepljene hruške. Kutini kot podlagi ustrezajo že nekoliko plitvejša tla kot hruški, cepljeni na sejancu.

Hruške najbolje uspevajo v tleh s pH-faktorjem 6,5 in 7,5. Pri previsokih vrednostih pH in večji vsebnosti aktivnega apna se zelo rada pojavi kloroza, zlasti pri sortah, ki so cepljene na kutini.

Uspešno jih gojimo do nadmorske višine 600 metrov. Bolj ko gremo proti severu, večjo prednost je treba dati južnim legam.

Opraševalni odnosi

Hruške so samoneoplodne (avtosterilne). To pomeni, da je za uspešno oploditev potreben cvetni prah druge sorte. Tako moramo posaditi vsaj dve sorti, ki se med sabo dobro oprašujeta in cvetita hkrati. Če ne cvetita hkrati, se ne moreta oprašiti.

Pri hruškah poznamo tudi intersterilnost. Če se dve sorti hrušk ne moreta oploditi med sabo, čeprav imata normalne reproduktivne organe, govorimo o intersterilnih sortah. Tako se med sabo ne morejo oploditi 'Viljamovka' in 'Dobra lujza', 'Viljamovka' in 'Trevuška', 'Viljamovka' in 'Avranška', 'Boskova steklenka' in 'Klapova' ter 'Fetelova' in 'Društvenka'. Če boste sadili na svoj vrt hruške in boste izbrali dve sorti, potem se izogibajte tem kombinacijam.

Oblike

Hruške so po svojih značilnostih rasti in tudi morfoloških značilnostih krošnje zelo primerne za oblikovanje, zato so bile predmet eksperimentiranja in oblikovanja novih gojitvenih oblik. Večina gojitvenih oblik je nastala v 17. in 18. stoletju, vendar so se sčasoma spreminjale in izpopolnjevale. Zdaj jih gojimo v naslednjih gojitvenih oblikah: ozko vreteno, sončna os, palmeta in vretenast grm, podobno kot jablane. Seveda pa si iz hrušk lahko naredimo sadno ograjo, ob zidu oblikujemo svečnik ali katero drugo gojitveno obliko, ki nam bo v okras in korist.

Podlage

Podlaga vpliva na rast, bujnost, življenjsko dobo drevesa, čas cvetenja, rodnost (začetek, kakovost, količino), odpornost proti mrazu, suši in nekaterim boleznim. Hruške razmnožujemo s cepljenjem na podlago, ki mora biti dobro skladna (kompatibilna) s sorto. Podlago izbiramo glede na gojitveno obliko, talne razmere in skladnost s sorto. Sorte hrušk so zelo dobro skladne s sejancem hruške, malo manj pa s kutino, ki jo tudi uporabljamo kot podlago zanje. Da preprečimo neskladnost med podlago in želeno sorto, na kutino najprej cepimo sorto, ki je dobro skladna z njo. Tej pravimo posredovalka. Kot posredovalko uporabljamo ponavadi sorti 'Pastorjevka' in 'Gelertova' (nekateri to sorto poznajo pod imenom 'Hardijeva', gre za sorto, ki ima dve imeni). Na posredovalko potem cepimo želeno sorto, recimo 'Viljamovko', ki jo pozna precej ljudi, če ne drugače, po žganju.

Drevesa, cepljena na podlagi MA, so bujne rasti, na listih pa se zelo rada pojavlja kloroza. Priporočamo jo na globokih, dovolj vlažnih, propustnih tleh, rahlo kisle do blago alkalne reakcije. Drevesa imajo plitev koreninski sistem, zato potrebujejo oporo.

Kutina BA 29 se zelo dobro prilagodi na glinasta tla in srednje dobro na peščena. Je manj občutljiva na sušo in klorozo kot kutina MA in bolj skladna s sortami hrušk, prav tako je rast dreves za 15 do 20 odstotkov bolj bujna kot pri MA. Rodnost je stalna in zelo dobra. Podlaga kutina BA 29 vpliva tudi na večjo debelino plodov. Priporoča se za težja in sušna tla ter tla, kjer se na kutini MA pojavlja kloroza.

Sejanec hruške se razmnožuje s semenom, zato so podlage neizenačene v rasti. Skladnost s sortami hrušk je zelo dobra oziroma optimalna. Rast drevesa na tej podlagi je bujna, hruške pozneje vstopijo v rodnost, rodnost pa je zelo dobra. Plodovi dozorevajo nekoliko pozneje, prav tako pozneje se konča rastna doba dreves. Zelo dobro se prilagodi na slabša, težja, glinasta in peščena tla, ki jim primanjkuje vlage. Dobro prenaša večje količine aktivnega apna. Bolje prenaša sušo kot druge podlage.

Ko kupujete sadiko hruške, bodite pozorni na podlago. Če ne veste, ali je sorta dobro skladna z njo, je najbolje kupiti sorto, cepljeno na kutino s posredovalko, ali kupiti takšno, pri kateri je kot podlaga sejanec hruške. Tako vam drevesa ne bodo propadla zaradi neskladnosti v naslednjih letih, saj se neskladnost med podlago in sorto lahko pokaže šele čez čas. Primer neskladnosti med podlago (kutina MA) in sorto ('Konferans') lahko vidite na fotografiji 3, kjer se je na stiku podlage in sorte razvilo nekrotično tkivo. Na cepljenem mestu je tako onemogočen prehod hranilnih snovi in drevo propade v drugem, tretjem, … sedmem letu ali še pozneje, odvisno od stopnje neskladnosti in poškodovanosti tkiva na cepljenem mestu.

Delo in dom, 30. september 2009