Za vrtičkarje primerno kapljično namakanje s cevmi, položenimi ob vrtnine ali med vrste, je izpeljava profesionalnih sistemov. Ker gre za razmeroma majhne površine in kratke cevi, lahko glede na najpogostejše vire vode brez težav zagotovimo zadosten tlak v ceveh, da je namakanje enakomerno, je pa od razpoložljivega tlaka odvisno, kako dolgo bomo morali namakati. Najpreprostejša in cenovno najugodnejša rešitev za vrt so mehke ploščate cevi s kapljači na razdalji 20 cm, kakršne profesionalni pridelovalci, denimo pod folijo na grebene z jagodami, polagajo in odstranjujejo strojno. V tem primeru so samo za eno sezono, po besedah Potrpina pa, če z njimi lepo ravnamo, v vrtu zdržijo tudi tri sezone. Meter take cevi stane približno četrt evra, precej večji strošek pa so trajne okrogle bolj toge cevi z vgrajenimi kapljači z življenjsko dobo kako desetletje. Tehnologija je primerljiva, zavzamejo pa trajne okrogle cevi po koncu sezone veliko več prostora, saj jih pospravimo na kolute.

Osnova sistema v Mavčevem vrtu je močnejša gibljiva cev (lahko uporabimo tudi alkatensko) z glavno priklopno spojko za dovod vode, nanjo pa so z ventili na razdalji 30 do 35 cm, kolikor so navadno narazen vrste v vrtu, pravokotno priključene ploščate namakalne cevi – ko se napolnijo z vodo, postanejo okrogle. Zaključijo se na koncu vrst, priključni ventili na razdelilni cevi ob tisti stranici vrta, ki je najbliže dovodu vode, pa imajo pipice, da je mogoče posamezno cev zapreti. Čebule pred pobiranjem denimo ne bomo namakali. Mavec je za vir vode preizkusil tako vodovod kot deževnico, ki jo iz podzemnega zbiralnika črpa potopna črpalka. Ker si zaradi cenenosti sistema ni omislil regulatorja tlaka, mora biti pozoren na jakost dotoka. Ko se po priključitvi na vodovod sistem napolni z vodo, pipo pripre, da premočan pritisk cevi ne bi razgnal. Potrebnih je nekaj izkušenj, pravi, če so cevi trde kot top, je dotok zagotovo treba zmanjšati. Prav je, če se namakalno črevo pod prsti malce vda. Pri potopni električni črpalki pa morajo biti v njegovem primeru nujno odprte vse namakalne cevi, drugače je tlak spet prevelik.

Kapljači vedno obrnjeni navzgor

Da bi se izognili tveganju, Jošt Portpin vrtičkarjem svetuje, da si omislijo regulator tlaka, ki se priključi pred razdelilno cev. Dobro je tudi, če pred dovod namestimo preprost, poceni vodni filter. Takšno kapljično namakanje najbolje deluje pri tlaku 0,8, ne sme pa preseči 1,1 bara. V hišnih vodovodih je tlak pogosto večji. »Če imamo za črpanje vode iz zbiralnika potopno črpalko, ki omogoča uravnavanje tlaka, ga ne potrebujemo, drugače pa je dobrodošel. Manjši tlak v ceveh pa ni problem (za delovanje zadostuje 0,1 bara), zato lahko namakanje deluje tudi na prosti pad vode. Tak primer imamo, če zbiralnik ali cisterno, v katero dovažamo vodo, dvignemo vsaj meter od tal (vsak meter višine pomeni 0,1 bara več),« pravi. Ker je pretok odvisen od tlaka, po besedah sogovornikov težko govorimo o priporočljivem trajanju namakanja. Pri optimalnem tlaku izteče iz metra cevi (torej iz petih kapljačev) pet litrov vode na uro, pravi Potrpin. Kljub preprostosti cevi je vanjo vgrajene precej tehnologije. Zareze oz. kapljače zares vidimo šele, ko iz njih mezi voda, v notranjosti pa je cev med odprtinama konstruirana tako, da ima posebne filtre in t. i. labirinte za ustvarjanje turbulence. To zagotavlja enakomeren tlak po vsej dolžini cevi in preprečuje odlaganje sedimenta v njej. Pri polaganju moramo paziti, da so kapljači obrnjeni navzgor. S tem onemogočimo, da bi se usedline usedale na filtre, pa tudi, da bi kapljači zaradi podtlaka, ko se cev izprazni, vsrkali zemljo ali prah.

Še preprostejšo različico namakalnega sistema lahko naredimo brez razdelilne cevi, le z eno dolgo namakalno cevjo, ki jo kot kačo razpeljemo med vrstami, razloži Potrpin. Priključimo jo neposredno na dovod vode, ob dolžini cevi, ki zadostuje za povprečne vrtove, bo tudi tako tlak v njej zadostoval.

Režim namakanja

Po vrtnarskih izkušnjah Romana Mavca, sicer vodje poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici, s pravilnim režimom namakanja simuliramo obilnejše padavine, ko pade vsaj 20 litrov dežja na kvadratni meter. Takrat so tla povsem premočena, tudi v globino. V vročih dneh brez padavin namakamo kakšen teden po tolikšnem dežju, pri čemer moramo ravno tako premočiti zemljo v globino. Po večurnem namakanju vsak kapljač premoči tla pod seboj (v navpičnem prerezu) v čebulasti obliki s premerom od 30 do 40 cm. Ker so kapljači 20 cm narazen, se omočena polja sčasoma prekrijejo, tako da je zemlja premočena v celoti in v globino. »Koliko časa oz. vode je pri tlaku v naših ceveh dovolj, moramo preveriti, sčasoma pa dobimo izkušnje. O prepojenosti tal se po daljšem namakanju prepričamo tako, da na praznem mestu pod kapljačem prst odkopljemo z lopato – če je premočena, kakor smo opisali, so rastline dovolj zalite,« razloži. Seveda takšen način ne pomeni vsakodnevnega namakanja, temveč na vrhuncu vročega vremena brez padavin pri ilovnati zemlji na pet do šest dni, pri peščenih tleh, ki slabše zadržujejo vodo, pa na tri dni. Svetuje, da vse vrtnine namakamo enako dolgo. Namakanje na daljše časovne presledke jih spodbudi, da v iskanju vode, ki je sčasoma dostopna čedalje globlje, poženejo globoke korenine in so zato manj občutljive na sušo. Če bi vsak dan namočili le gornjih 5 do 10 cm tal, pa bi bila glavnina korenin v tem sloju. Vrtnine bi bile tako neprestano v šoku: zaradi izhlapevanja s površja bi kmalu trpele pomanjkanje vode, med namakanjem bi oživele in tako izmenično ves čas. Sam denimo pri enem namakanju 100 kvadratnih metrov velikega vrta porabi od kubik in pol do dva kubika vode, tj. 15 do 20 litrov na kvadratni meter.

Posebej priporoča, da v suši z vrtnim orodjem čim pogosteje razbijamo razpoke v zemlji, saj iz njih voda dobesedno puhti. Tako se potrebe po njej zmanjšajo skoraj za polovico. V zemlji zelo zadržuje vlago tudi rastlinska zastirka. Za pravilen način namakanja so po Mavčevih besedah najbolj hvaležni kumare, paradižnik, fižol in vse solatnice. Potem ko setev solate vznikne in ima že koreninice, jo namaka enako poredko kot druge vrtnine, le pred vznikom ji pomaga z močenjem gornjega sloja zemlje. »Zelo zanimiv je fižol. Če ima dovolj vode in je pravilno zalivan, se tudi v vročih dneh oplodijo vsi cvetovi in vsi rodijo. Drugače pa lahko odpadejo že centimeter in pol dolgi strokci. Poleg tega dovolj vode pripomore k daljšim in bistveno okusnejšim strokom.«