V naravi je kompostiranje pojav, ko odpadlo listje v gozdu začne preperevati in se razgradni produkti vrnejo v zemljo, kjer so izvor hranil za novo rast. Na vrtovih pa je rastlinskih ostankov, ki se jih je treba znebiti, zelo veliko, zato spada kompostnik na vsakega izmed njih. Največ zelenega odpada se nabira od pozne pomladi in vse do jeseni, ko z gred pospravimo ostanke rastlin in pograbimo list­je, vse leto pa nanj dodajamo gospodinjske odpadke naravnega izvora (izjeme iz kuhinje, ki ne sodijo na kompostni kup, navajamo v okvirčku).

Da bi razpadanje organskih ostankov na kompostnem kupu ali v kompostniku potekalo, kakor si želimo, moramo upoštevati nekaj pravil: o izbiri primernega mesta, pripravi terena, izmenjevanju plasti različnega materiala na kupu ter zagotavljanju zračnosti in primerne vlažnosti materiala. Gre namreč za proces ob navzočnosti zraka in talnih mikroorganizmov, ki povzroči naravno povišanje temperature v kompostnem kupu. Brez mikroorganizmov bi namesto trohnjenja potekalo gnitje. Na napačno dogajanje na kompostnem kupu nas najprej opozori nos. Pravi vonj, ki se širi z njega, je vonj po mladem humusu, nikakor ne po amonijaku, fekalijah ali drugem smradu, pred katerim bi si zatiskali nosnice.

Po besedah Zdravka Skubica iz podjetja Armex-armature iz Ivančne Gorice se proces razgradnje organskih odpadkov na kompost­nem kupu na prostem ali v pravilno oblikovanem plastičnem kompostniku ne razlikuje bistveno. V obeh primerih imajo glavno vlogo mikroorganizmi. Ker je nakup plastičnega kompostnika praktična odločitev za mnoge lastnike vrtov, nas je zanimalo, kaj je pri njem bistveno. »Dober plastični kompostnik ima učinkovit prezračevalni sistem, to je kanale oz. odprtine, ki omogočajo kroženje zraka. Tega ne povzroča le veter, temveč tudi termika, ki vleče zrak v kompostnik. Na hitrost razpadanja vpliva tudi vrsta materiala, iz katerega je izdelan. Najhitrejše je pri termolanu, plastiki, ki tudi pozimi vzdržuje dovolj visoko temperaturo, da ostanejo mikroorganizmi aktivni. V kompostnikih iz slabših plastičnih materialov se vsebina hitreje ohlaja, poleg tega na soncu prej razpadejo. Material, odporen proti UV-žarkom, naj bi zdržal pet do deset let in več. Kompostnik naj bi bil vedno pokrit s pokrovom, ki onemogoča izpiranje mikroorganizmov ob padavinah v tla in preprečuje izsuševanje materiala,« pravi.

Sogovornik priporoča, da stoji na travi ali zem­lji, kar omogoča naselitev talnih mikroorganizmov v odložene odpadke, na zračnem, bolj senčnem mestu, kajti tudi nenehna pripeka in previsoke temperature ne vplivajo dobro nanje. Na tleh kompostnika naj bo talna rešetka, ki preprečuje, da bi iz zemlje v notranjost prišli glodavci. Pri tipskih modelih brez nje lahko na tla namestimo kakovostno plastično mrežo z okenci 2 x 2 milimetra, ki je ne bo hitro načel zob časa.

Hitrost kompostiranja je po sogovornikovih besedah odvisna tudi od tega, kako zlagamo vanj plasti organskih odpadkov. Ponavadi so debele dva do tri decimetre. Plast, položena na dno, mora omogočati zračnost, zato uporabimo sveže mlade šibe, odrezane tanke poganjke trt, dreves in podobno. Sledi ji sloj težjih in bolj vlažnih ostankov, to je pokošene trave, zelenjave, plevela, kuhinjskih odpadkov (olje, kosti in ostanki čistil ne spadajo na kompost!). Na ta material naložimo sloj bolj grobega materiala, podobnega kot na dnu. Organski odpadki v tej plasti razpadajo počasneje, vendar vzdržujejo zračne vrzeli, po katerih kroži zrak. Opisano zaporedje ponavljamo do vrha. Material v kompostniku se nenehno poseda. Okrog 600-litrski kompostnik zadostuje za povprečno štiričlansko družino, če nima prav velike trate oz. če ta del ne presega 150 kvadratnih metrov. Kompostnike namreč naenkrat najbolj napolni prav pokošena trava. To tako kot druge zelene ostanke, npr. plevel, dodajamo svežo, saj s tem materialu zagotavljamo dovolj vlage. Zalivanje z vodo ali dodatki za pospeševanje kompostiranja ni potrebno, pravi Zdravko Skubic.

Kompost zrel po letu dni

Zrel kompost – je sipek in ima vonj po zemlji – jemljemo z dna kompostnika; v ta namen mora imeti odprtine, ki se preprosto odpirajo. Običajno je spodnji kompost zrel po letu dni, nekateri ga uporabijo že prej. Naš sogovornik za preverjanje zrelosti svetuje preskus s krešo: kozarec za vlaganje do tret­jine napolnimo s kompostom, posujemo s semeni kreše, malo zalijemo in zapremo. Če so rastlinice, ki se razvijejo, zelene in korenine bele, je kompost dovolj zrel. Drugače so rastline rjave.

Poleg odlaganja neprimernih organskih ostankov, ki škodijo mikroorganizmom ali jih celo uničijo, je najpogostejša napaka, na katero opozarja Zdravko Skubic, nepokrit kompostnik.

Betonski okvir

Med iskanjem zanimivih tipskih kompostnikov smo odkrili izdelek slovenske izdelave iz armiranega betona. Po besedah Petra Polaka iz prevaljskega podjetja Polak – Betonski izdelki je v običajni izvedbi narejen iz 12 elementov, od katerih vsak tehta 15 kilogramov, kar omogoča, da ga dva človeka brez težav sestavita. Po štirje elementi se med seboj s preprosto kotno vezjo povežejo tako, da nastane četrt metra visok okvir dimenzije 120 x 120 centimetrov. Do običajne višine 75 centimetrov ga dogradimo tako, da drugega na drugega postavimo tri takšne okvirje, s čimer uporabimo vseh 12 elementov. Takšen kompostnik prostornine 700 litrov je najbolje postaviti na zemljo ali travno površino. Konstrukcijska posebnost je, da so stranice posameznega okvira sestavljene tako, da je ta spodaj ožji kot zgoraj, kar omogoča, da odstranimo zgolj eno stranico kompostnika po vsej višini, ko želimo priti do komposta. Vzdolžne odprtine v betonskih elementih omogočajo dotok zraka v kompostni kup. Armiranemu betonu so po besedah Petra Polaka dodana steklena vlakna, ki preprečujejo nastanek mikrorazpok v materialu med proizvodnjo ali pozneje pod vplivom nizkih temperatur. S tem podaljšajo življenjsko dobo izdelka.