Kutina, ki jo pustimo prosto rasti, zraste od pet do sedem metrov visoko. Krošnjo ima gosto in razmeroma široko, slikovito. Poleti ji daje poseben pečat veliko temno zeleno listje. List je dolg do deset centimetrov, z gladkim robom, pogosto nekoliko izbočen. Kakor povoščena zgornja stran lista, s sivkasto polstjo prekrita spodnja stran ter čvrst otip sporočajo, da je drevo odporno proti suši. V rodu kutin obstaja ena sama vrsta, navadna kutina (Cydonia oblonga).

Veliki in nežno rožnati cvetovi

Kutina spada v botanično družino rožnic, iz katere je večina sadnega drevja. Jablanam, hruškam in slivam je podobna po obliki cvetov, po velikosti pa so cvetovi najmanj dvakrat večji. Odprt kutinov cvet je širok pet, včasih do šest centimetrov. Vsak cveti je zase, na svoji kratki vejici, ki so enakomerno razporejene vzdolž osvetljenih vej. Cvet, ki se iz popka komaj razpre, je nežno rožnat, a z vsakim sončnim dnem nekoliko obledi. Čar mu daje izrazito zapiranje in odpiranje: zvečer, ko »gre spat«, se venčni listi s konicami staknejo, v sončnem jutru pa spet na stežaj razprejo in pokažejo izrazit grmiček prašnikov in pestičev v sredini. Cvetovi ostanejo zaprti tudi na hladen deževni dan. Predvsem pa dolgo trajajo.

Da cvetočo kutino zanesljivo zaznamo, pripomore njen pozni čas cvetenja. Zacveti zadnja med sadnimi drevesi, ko ji delajo družbo samo še zapoznele jablane. Tako se izogne poznim pozebam in zanesljivo vsako leto rodi. Cvetovi s prijetnim vonjem privabljajo čebele, na katere pri dnu čaka tudi medičina.

Ananasov vonj

Čez poletje bi bila kutina dokaj anonimno drevo, če ne bi izstopala zaradi velikih in nekoliko svetlečih se listov. Spet postane vsakomur opazna, ko zorijo kutine, njeni plodovi. Imajo obliko čokate, nekoliko rebraste hruške. Kljub zlati barvi se nikoli ne omehčajo, ne na drevesu in ne v hiši. Če predolgo čakamo, prej znotraj in zunaj porjavijo in propadejo. Da so zrele, povedo z vonjem, ki mu ne more delati konkurence nobeno drugo domače sadje. Nekaj zrelih plodov je v nizki skledi v stanovanju izrazit okras, predvsem pa vir zelo prijetnega vonja. Vonj kutine je diskreten, nikdar nadležen in se ga ne moremo naveličati. Lahko vsak dan znova poskušamo razvozlati, kateri odtenki vonja so v njem združeni: ananas, limona, jabolko ...

Na sveži kutini si polomimo zobe. Kiselkasto dišeče meso je za avanturiste sicer zanimiv izziv, ker pa vsebuje kamenčice (posebne, kot kamen trde »pikice«), ga ne smemo gristi, da ne bi končali na zobozdravnikovem stolu. Uživamo kuhane; najobičajnejši način priprave kutin je kuhanje kompota. Kuharice in kuharji, ki imajo na pretek časa, lahko preizkušajo recepte za pripravo želejev, marmelad ali kutinovega sira.

Verjetno s Kavkaza

Kutine divje uspevajo ponekod na Bližnjem vzhodu in v osrednji Aziji. Med gojenimi vrstami je kutina znana od Babiloncev naprej. V naši krajih in sploh po Evropi jo je razširil človek. V starem veku je bila znana in razširjena v vseh deželah okoli Sredozemskega morja, cenjena tako v prehrani kot pri zdravljenju, zlasti prebavnih težav. V srednjem veku jo je bilo pod frankovsko oblastjo, torej severno do Karavank, po ukazu Karla Velikega celo predpisano gojiti.

Ker je bilo nekdaj sadnih vrst, predvsem pa sort manj kot danes, je bila kutina bolj opazen sadež, čeprav nikoli ni bila glavna sadna vrsta. Tudi po starejših kmečkih sadovnjakih na Slovenskem jo srečamo tu in tam, po eno ali kvečjemu dve drevesi, kar je dovolj za domače potrebe. Lepši plodovi so se odbrali in porabili v kuhinji, manj lepe pa so stisnili skupaj z jabolki, da se je mošt za sadno vino hitreje sčistil. Nekateri so narezano kutino dodali tudi med zelje, ko so ga pripravljali za kisanje.

Kutina na vrtu

Kutina je vrsta, ki potrebuje polno osvetljenost, zato je ne smemo saditi v senčne kote. Vročina je ne moti, saj se kot doma počuti v Sredozemlju in v zmernem celinskem podnebju. Na zimski mraz je manj odporna od hrušk in jabolk. Mrazne poškodbe se pojavijo, kadar temperatura zdrsne pod –25 ºC, in sicer najprej na rastlinah v prvih letih življenja. Je predvsem drevo gričevij, po srbskih virih naj je ne bi sadili više od 700 metrov nadmorske višine.

Kutina potrebuje manj padavin od hrušk in jabolk, je pa res, da so v sušnih letih plodovi manjši, trši in z več kamenčicami. V bližini potokov in jezerc, kjer ji talne vlage ne primanjkuje, odlično uspeva in rodi. Če so tla stalno namočena in zamočvirjena, pa zanjo niso primerna.

V splošnem ji godijo takšne talne razmere, v katerih uspevajo jablane in hruške: torej globoka, dobro strukturna in ne prelahka tla. Ljubi humus, ne mara pa izrazito apnenčaste zemlje. Če je pH višji od 7, se zaradi pojavi listna bledica, ker korenine ne morejo rastline oskrbeti z železom, magnezijem in drugimi mikroelementi. Sadike dobimo pri sadjarjih. Pri nas kutine niso tako pomembna vrsta, da bi lahko na veliko izbirali med sortami. Za eno drevo, ki ga želimo posaditi bolj za okras, sorta niti ni bistvena. Najboljši čas za sajenje kutin je jeseni. Posadimo jih na enak način kot druga sadna drevesa. Z višino, kjer prikrajšamo glavni poganjek, določimo, kje se bo krošnja začela vejiti. Veljalo bi opozoriti, da je kutina izrazito poslušno drevo, ki si rast pusti usmerjati s škarjami. Z obrezovanjem odločamo, kako široka in kako visoka bo krošnja. Obrezujemo spomladi, hkrati z drugih sadnim drevjem.

Če imamo pred očmi, da kutina izrazito lepo cveti, da prenese veliko sonca in suše, da jo brez težav usmerjamo v rasti in da nam rodi dišeče in okusne plodove, potem si lahko to drevesce ali drevo brez težav zamislimo tudi zunaj sadovnjaka, v okrasnem vrtu ali predvrtu. Resnici na ljubo je treba opozoriti, da gre za rožnico, ki jo tako kot druge vrste svoje družine ogroža hrušev ožig. Ker se zdi, da se je križarska vojna proti tej nadlogi, ki se je z ognjem in mečem razplamtela tik pred vstopom v EU, malo ohladila, upamo, bomo lahko še dolgo uživali v družbi s kutinami. In na njihovem cvetju pasli oči, na sadežih pa nosove.

Delo in dom, 16. april 2008