Bavarski kivi (Actinidia arguta) je v sorodu z običajnim kivijem (aktinidijo). Zaradi majhnih plodov mu ponekod pravijo tudi mini kivi.

Opis rastline: Rastline so manj bujne kot pri običajnem kiviju (Actinidia chinensis), ponavadi ne zrastejo več kot štiri do pet metrov. Posadimo jih ob oporo (ob senčnico). Sorta 'Issai' je samooplodna, kar pomeni, da zadostuje ena sama rastlina. Naprodaj so še druge sorte bavarskega kivija, ki pa niso samooplodne. Kupiti moramo moško in žensko rastlino. Seveda lahko več ženskih in samo eno moško. Bavarski kivi ima zelo lepe bele cvetove. Lepi so tudi listi.

Plodovi: Plodovi so majhni, včasih nič večji kot debeli lešniki ali debelejše grozdne jagode. Kožica je gladka, zelena in mehka. Plodov ni treba lupiti, ampak jih jemo kot češnje (pa še koščice nimajo). Semena so tako drobna, da jih sploh ne čutimo. Sladko-kiselkasto meso je prijetnega okusa in bogato z vitaminom C. Bavarski kivi hitro obrodi, včasih že naslednje leto po sajenju. Plodovi dozorijo konec poletja ali v začetku jeseni in jih moramo kmalu porabiti.

Pogoji za uspevanje: Posadimo ga na sončno ali polsenčno lego na ob. Tla morajo biti zračna in odcedna.

Feijoa (Feijoa sellowiana) je sadna in okrasna rastlina v obliki zimzelenega grma ali nizkega drevesa (do tri metre). V celinskem delu Slovenije jo gojimo kot posodovko, saj ne preživi naših mrzlih zim. Prenese pa krajša obdobja s temperaturami do minus 10 stopinj.

Opis rastline: Zimzeleni listi imajo na spodnji strani dlačice. Zgoraj so temno zelene, spodaj pa srebrnozelene barve. Maja in junija se pojavijo veliki, beli do belo vijoličasti cvetovi, ki jih oprašujejo žuželke. Ker so rastline samoneoplodne, posadimo dve različni sorti.

Plodovi: Ko dozorijo (oktobra, novembra) postanejo rumenozeleni, nezreli pa so temno zeleni. Meso je belorumene barve, izrednega okusa (nekaj vmes med ananasom, jagodo in banano). Posamezen plod tehta od 25 do 100 g, kar je odvisno od sorte in rastnih razmer. V mesu plodov je veliko vitamina C, joda pa je več kot v kateremkoli drugem sadju.

Pogoji za uspevanje: Za sajenje pripravimo mešanico dobro dozorelega komposta in srednje težke vrtne prsti. Rastline prezimujemo v hladnem in svetlem prostoru.

Ameriške brusnice (Vaccinium macrocarpon) imajo rade zelo kisla tla, podobno kot ameriške borovnice. Tudi zato ne preseneča, da rastejo ponekod kar ob vznožju ameriških borovnic. Seveda pa jim to omogoča tudi nizka rast. Ameriške brusnice so zelo odporne na bolezni in škodljivce, kar je nedvomno njihova velika prednost.

Plodovi: Iz rožnato obarvanih cvetov, ki jih občudujemo spomladi, dozorijo sredi jeseni svetleče rdeče jagode. Bogate so z vitaminom C in drugimi zdravilnimi učinkovinami. Predelamo jih lahko v sok ali marmelado. Sveže lahko tudi zamrznemo ali dlje časa hranimo v hladilniku. Sok iz ameriških brusnic znižuje raven holesterola v krvi, pomaga tudi pri vnetju sečil. Pri divjačinskih jedeh ne gre brez plodov te skromne grmovnice.

Pogoji za uspevanje in oskrba: Ameriške brusnice zahtevajo kislo in humozno prst (pH 3,5 do 5,5). Če je na vrtu težko zagotoviti primerno rastišče, lahko sadika najde dom tudi v posodi. Dobro uspeva v polsenci, kjer je zavarovana pred opoldanskim soncem. Vsako leto obnovimo zastirko iz mokre šote. Če je dlje časa suša, grmičke zalivamo. Zimo lepo preživijo, saj so dobro odporni na mraz.

Skorš je še ena skromna sadna rastlina, ki raste pri nas tudi samoniklo, vendar jo v naravi vse redkeje srečamo, ker se težko razmnožuje. Drevesa dočakajo visoko starost, tudi čez sto let. Plodovi so cenjeni v predelovalni industriji. Za vrtove vzgajajo skorše s cepljenjem. Drevesa so manjša kot v naravi (tam zrastejo do 20 metrov visoko), prvič rodijo že v četrtem ali petem letu po sajenju. Drevo je zelo dekorativno, zato ga lahko posadimo kar v okrasni del vrta.

Opis rastline: Skorš (Sorbus domestica) raste v obliki visokega drevesa s piramidno ali okroglo krošnjo. Listi so pernati, podobni kot pri jerebiki, ki je skorševa sorodnica. Cveti maja ali junija, beli cvetovi so zbrani v grozdasta socvetja.

Plodovi: Plodovi so hruškaste ali jabolčne oblike, debeli od dva do pet centimetrov. Med rastjo so zeleni, na sončni strani pa rdečkasti. Med dozorevanjem postanejo rumenkasti, zreli sami odpadejo, lahko jih tudi otresemo. Vendar so takrat še neužitni, saj so trdi in trpki. Ko se omedijo, postanejo rjavi in jih lahko uživamo sveže. Meso je zdravilno in pomaga pri črevesnih in želodčnih težavah. Iz plodov lahko pripravimo kompot in odlično žganje. V Franciji imajo skorše posajene v nasadih za pridobivanje sadnega vina in sokov.

Oskrba: S skoršem skoraj ni dela. Tudi rezi je izredno malo. Izrežemo suhe in polomljene veje in tiste, ki kvarijo obliko. Sadiko posadimo v globoka, rodovitna in dovolj vlažna tla. Izkopljemo večjo jamo. Dodamo kompost in sadjarsko gnojilo (z večjo vsebnostjo fosforja in kalija). Priporočajo, da v prvih letih po sajenju tla pod drevesom okopavamo. Pleveli namreč jemljejo hrano in drevo počasneje raste. Naš cilj pa je, da se čim prej oblikuje krošnja in dozorijo prvi plodovi.

Žižula (Ziziphus jujuba) je skromna rastlina, ki od nas ne zahteva veliko. Primerna je za ekološki vrt, saj je ni treba škropiti. Raste v obliki grma ali drevesa, doseže dva do osem metrov višine. Posadimo jo lahko tudi v večjo posodo.

Opis rastline: Žižula ima zanimive skrivenčene veje, ki se blago povešajo. Lubje je privlačne rjavordeče barve. Poganjki so trnati, listi pa majhni, usnjati, svetleče zeleni in rahlo nazobčani. Majhne rumene in dišeče cvetove občudujemo od maja do avgusta. Med cvetenjem jo rade obiskujejo čebele.

Plodovi: Dozorevati začnejo septembra. Najprej se obarvajo nežno belorumeno, nato pa bleščeče rjavordeče. Popolnoma dozorijo oktobra, ko se zmehčajo. Meso je sladko-kislo, prijetnega okusa. Plodove uživamo sveže ali posušeno, lahko pa jih predelamo v sokove ali marmelado. Iz njih ponekod kuhajo tudi žganje. V vsakem je podolgovata koščica. Prvi plodovi se pojavijo že tretje leto po sajenju. Odvisno od sorte so hruškaste ali jabolčne oblike. Vsebujejo zdravilne učinkovine, ki zmanjšujejo krvni tlak, bogati so tudi z vitaminom C.

Pogoji za uspevanje in oskrba: Žižula dobro prenaša zimski mraz in poletno sušo. Posadimo jo v normalna vrtna tla, v kakršnih uspevajo običajne sadne vrste. Ne ustreza ji visoka podtalnica in stoječa voda v tleh. Ne potrebuje škropljenja, tudi z rezjo ni veliko dela. Zadostuje, da odstranimo posušene veje in tiste, ki imajo neprimerno rast.

Delo in dom, 3. maj 2006