Sladki krompir (Ipomoea batatas L.) ima v toplejših delih sveta podobno vlogo kot pri nas krompir. Je sorodnik slaka, razvije do več metrov dolga stebla s srčastimi listi in slaku podobne cvetove; sorte z različno obarvanimi listi so tudi pri nas znane kot okrasne rastline. Sladki gomolji so cenjeni v prehrani diabetikov, saj imajo nizek glikemični indeks. Užitni so tudi surovi. Ker potrebuje sladki krompir veliko toplote, ga posadimo s sadikami ali potaknjenci, vzgojenimi na toplem iz gomoljev. Potrebuje od 90 do 150 dni s temperaturo nad 15 ˚C, brez zmrzali. V tem času na koreninskih poganjkih naredi na obeh konceh zašiljene gomolje. Potaknjence sadimo na prosto sredi maja, zemlja nikakor ne sme imeti manj kot 10 ˚C. Sladki krompir ima rad odcedno zemljo. V suši ga je treba zalivati, prenese tudi namakanje po listih. Zemljo pognojimo podobno kot za krompir, tj. z domačim kompostom ali odležanim gnojem že jeseni. Površino prekopljemo 40 cm globoko. Strokovnjaki priporočajo medvrstno razdaljo od 100 do 120 cm in med rastlinami od 30 do 50 cm. Zeleni nadzemni deli namreč kmalu prekrijejo vso površino. Priporočljivo ga je posaditi na grede, prekrite s črno polietilensko folijo, ki ogreva zemljo in preprečuje rast plevela. Uporabimo pa lahko tudi globlja plastična korita ali sadilne vreče. Sladki krompir najprej izkopljemo tri mesece po saditvi; da so gomolji zreli, priča bel sok, ki se pocedi, če prelomimo steblo. Pozneje ga bomo izkopavali, debelejši bodo gomolji. Izkopavati jih je treba previdno, saj vsebujejo zelo veliko vode.

Mehiška kumarica (Melothria scabra) je najmanjša znana predstavnica kumaric. Najprej so jo razvrstili med mini lubenice, ker ima podobno progasto lupino, po velikosti pa se lahko kosa z drobno slivo. Po okusu spominja na običajno kumarico, le da je nekoliko bolj aromatična. Plodovi so užitni le mladi, ker lupina s starostjo otrdi. Indijanci so Melothrio scabro od nekdaj cenili kot zdravilno rastlino. Raste zelo bujno, naredi nekaj metrov dolge poganjke, ki se z viticami opijemajo opore, zato jo lahko vzgajamo tudi kot rastlino za senco. Sadike sadimo na prosto sredi maja. Rastline so veliko bolj odporne kot običajne kumarice. Plodove lahko vlagamo kot običajne kumarice.

Tomatilo, zeleni paradižnik ali brazilsko volčje jabolko (Physalis ixocarpa, Physalis philadelphica), izvira iz Srednje Amerike in spada enako kot običajni paradižnik med razhudnikovke, ki so znane kot toploljubne rastline. Njegovi zeleni, rumenkasti ali vijoličasti plodovi (odvisno od vrste) so med rastjo zaščiteni s pergamentnim lampiončkom. Tomatilo je nepogrešljiva sestavina mehiške kuhinje, najpogosteje se uporablja za salso verde. Sadež je tudi naravno želirno sredstvo. Tako kot paradižnik potrebuje veliko sonca in bogata, rodovitna tla. Sadike sadimo na prosto, ko mine nevarnost zmrzali, v sadilno jamo dodamo domač kompost. Ker imajo tomatili grmičasto rast, jim namenimo več prostora kot paradižniku. Rastejo hitro in bujno; rastlinam ni treba odstranjevati zalistnikov in so pri nas, vsaj za zdaj, odporne proti krompirjevi oz. paradižnikovi plesni. Priporočljivo jih je posaditi ob ograjo ali jim narediti podobno oporo iz palic kot visokemu grahu. Ker se rastline ne oprašujejo same, si moramo za pridelek omisliti vsaj dve. Plodovi začnejo dozorevati sredi julija; ne smemo čakati, da se zmehčajo. Tomatilo je sorodnik perujskega volčjega jabolka (Physalis peruviana L.) ali andske jagode, ki ima drobnejše oranžne plodove in bolj sadni okus.

Katalonski radič (Cicoria catalogna) grenkega okusa ima podobno narezane liste kot velik regrat in precej okrogla, mesnata obeljena stebla. Ta njegova lastnost je posebej očitna, če razpremo rozeto večje, odrasle rastline, pri kateri mladi poganjki tvorijo storžu podobno obliko. Primerni so za pečenje, dušenje v voku, kuhanje ali za sveže solate. Sadike lahko na prosto sadimo od aprila do septembra. Raste precej hitro; v toplejših krajih na prostem prezimi.

Šiso (Perilla frutescens) je enoletna začimbnica, ki naredi podoben grmiček kot bazilika, tudi listi so bodisi zeleni ali vijoličasti, a veliko bolj ostro nazobčani kot pri baziliki. Je zelo pomembna sestavina japonske, korejske in kitajske kuhinje. Listi po okusu spominjajo na kombinacijo koriandra, cimeta in limone, kar je gotovo domače ljubiteljem sušija in sašimija. Rastlina je preprosta za vzgojo, lahko raste tudi v okrasnih loncih na sončni terasi, sadike posadimo na prosto šele konec maja.