Preskrba vrtnin z vodo: S kvadratnega metra izhlapi šest litrov vode

28. 7. 2014 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Igor Zaplatil, Jože Suhadolnik,oba dokumentacija Dela, in Marina Pintar

zalivanje, preskrba z vodo, voda, zastirka

Gotovo se še spomnite, kakšno je bilo vreme zadnjo soboto. Ta dan je s kvadratnega metra tal v Biljah v Vipavski dolini izhlapelo 5,9 litra vode, ob mariborskem letališču 5,8 in v Portorožu 6,5 litra. Za jasne poletne dni običajen podatek pomeni, da bi morali lastniki vrtov s takšno količino zaliti kvadratni meter gredice – seveda pod pogojem, da namakajo vsak dan.

Vrtnine nam v tem času vsak dan pokažejo žejo, s tem ko povesijo liste, tudi posmojena trata lastnike hitro opomni, da so jo zanemarili, medtem ko je s sadnimi drevesi, ki rastejo kje ob robu, marsikdo mečehovski in jim nameni vodo šele, ko suša hudo pritiska. O tem, kako vrtne rastline ravno prav zaliti, da energije namesto za oblikovanje sadežev ne bodo porabljale za črpanje vode iz presušenih tal in bomo zadovoljni s pridelkom, smo se pogovarjali z dr. Marino Pintar z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Uravnotežena in zadostna preskrba rastlin z vodo, ki je v nujna predvsem za prenos hranilnih snovi po rastlini, ni odvisna le od padavin in količine vode, ki jo znosimo ali z namakalnim sistemom speljemo na gredice, temveč je odvisna tudi od lastnosti tal. Njihova zmožnost za zadrževanje vode se zelo razlikuje glede na tip, s katerim imamo opraviti, čemur je priporočljivo prilagoditi tudi režim zalivanja. Naravne danosti na vrtu sicer težko spremenimo, lahko pa bistveno izboljšamo strukturo tal, da se bodo počasneje izsuševala in da jih padavine ne bodo zbile, opozori sogovornica.

Vrtičkarji ne dosegajo optimalne zalitosti

Njena splošna ugotovitev je, da večina vrtičkarjev svoje rastline zaliva premalo. »A v suši šteje vsaka kaplja vode. Na začetku dodajanja se namreč pridelek s količino vode zelo povečuje, potem se krivulja umirja – do neke točke, ko dodajanje vode na količino pridelka ne vpliva več. Takrat ponavadi po zemlji odteče, in če na gredicah ne zastaja, ne povzroča škode. Pri vrtičkarjih optimalna preskrbljenost z vodo ni tako odločilna kot pri poklicnih pridelovalcih, ki pričakujejo, da se jim bo naložba v namakalni sistem povrnila,« pravi dr. Marina Pintar.

Strokovni izraz za količino vode, ki na dan izhlapi iz kvadratnega metra tal in rastline, je evapotranspiracija (ETo v mm), podatke o njej za pretekli dan pa si je mogoče ogledati na spletni strani ARSO (http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/agro_podatki.html). Količina v milimetrih je enaka litrom izhlapele vode na kvadratni meter. »Večina vode potuje skozi rastlino in pomaga pri preskrbi s hranilnimi snovni, le okrog dva odstotka je rastline vgradijo v svoje tkivo. Idealno je redno nadomeščati izhlapelo vodo, predvsem junija, julija in avgusta, ko vrtnine najbujneje rastejo in so temperature najvišje. Takrat s kvadratnega metra izhlapi povprečno od pet, šest litrov vode na dan. Če zalivamo le vsak tretji dan, to pomeni, da moramo količino vode tisti dan potrojiti; če vso vodo na gredice znosimo v zalivalkah, je veliko verjetnosti, da teh količin ne dosegamo,« ocenjuje sogovornica.

Upoštevaje podatke o dolgoletnih povprečnih podatkih o izhlapevanju in številu padavinskih dni bi morali imeti po njenih izračunih za 100 kvadratnih metrov velik vrt na razpolago 16 kubičnih metrov vode (ali 16.000 litrov, kdor si laže predstavlja ta podatek) na leto, pri čemer je večina porabe skoncentrirana na omenjene tri mesece. »To pa so že količine, ki nas lahko prepričajo, da je vredno zbirati deževnico; tudi z nekaj kvadratnih metrov strehe se ob močnih nalivih zelo hitro nabere. Del tiste, ki pade na tla, je vedno odteče po površini ali v globino, rastline pa je niti ne morejo uporabiti na zalogo,« pravi dr. Pintarjeva. Junija pade v povprečju celo več dežja, kot je skupnega izhlapevanja, vendar imamo vmes enajst dni brez ali zgolj z minimalnimi padavinami, kar pomeni, da moramo vodo kljub vsemu nadomeščati.

Vodnozadrževalne lastnosti tal

Najhitreje po padavinah moramo začeti namakati peščena tla, ki se najhitreje izsušujejo. Zanja je značilno, da vsebujejo največje delce kamnin (s premerom od 0,02 do 2 mm), da vpijejo vse padavine, težav z zastajanjem vode pri njih ni, vendar jo lahko zadržijo le za en dan, potem odteče v globino in rastlinam ni več na voljo. Količina zadržane lahko dostopne vode za rastline zadošča za dan ali dva. Najpozneje dva ali tri dni po padavinah je smiselno takšna tla že zaliti. Sušni stres, ko so normalni procesi v njih moteni, ne nastopi takoj, najpozneje nekaj dni potem pa nam bodo vrtnine to pokazale s povešanjem listov. Vsaj takrat jih moramo oskrbeti z vodo, da ne bo prepozno.

V nasprotju s peščenimi tlemi voda v glinasta tla, v katerih imamo opraviti z najfinejšimi mineralnimi delci (pod 2 tisočinkama mm) zelo težko pronica, tako da prej kam odteče, če ne drugam, v brazde, kjer rastlinam ni dostopna. Od vode, ki se vpije v tla, presežek po dveh do treh treh dneh pronica v globino, količina rastlinam lahko dostopne vode na območju korenin pa zadošča za kakšne tri, štiri dni, niza vodnozadrževalne lastnosti tal dr. Pintarjeva. Po tem času je treba glinasta tla ponovno namakati.

Največ vode zadržijo ilovnata tla. »V vsakodnevnem govoru ima večina ljudi glinena in ilovnata tla za sinonima, v strokovnem jeziku pa so ilovnata tla tista, v katerih so glineni, peščeni in meljasti delci (velikost teh je med peščenimi in glinenimi) vsebovani v enakem razmerju. Sposobnost tal za zadrževanje vode ni odvisna le od njihove teksture, temveč tudi od načina, kako so delci med seboj povezani v skupke. V strokovnem jeziku temu pravimo struktura tal. Nanjo najugodneje vpliva organska snov. Medtem ko naravnih danosti na vrtu, na katerem imamo prepeščena ali preglinena tla, ni smiselno spreminjati, pa lahko s povečevanjem deleža organske snovi v tleh njihove lastnosti zelo popravimo. Poleg tega da bodo dalj vlažna, bodo ob padavinah tudi manj izpostavljena zbijanju,« pravi sogovornica. Za ta namen svetuje gnojenje s hlevskim gnojem, kompostom ter zeleno gnojenje. Tudi zastirka prispeva k povečevanju vsebnosti organske snovi.

Z zastirko pol manj zalivanja

Preskrbo z vodo si lahko zelo olajšamo z zastirko, ki kar za polovico zmanjša izhlapevanje vode iz gredic in ohranja zemljo rahlo. Slama ali trava pred semenitvijo morata biti v ta namen naloženi najmanj štiri ali pet centimetrov na debelo, po potrebi pa ju dopolnjujemo. Ko eno vrtnino na gredicah nadomestimo z drugo, jo ob sajenju zgolj malce odmaknemo.

Zanimalo nas je tudi, kakšno zemljo nasuti, če smo ob novozgrajeni hiši zaradi degradacije tal prisiljeni skoraj ves material navoziti? V tem primeru bi bilo idealno poskrbeti za 70 centimetrov debelo plast prsti, pod katero nasujemo plast, ki dobro odvaja vodo, denimo prod. »Za rastline je namreč veliko bolj kot pomanjkanje vode problematično njeno zastajanje. Če imamo neprepustno podtalje (glinena plast, beton), na kateri začne voda ob obilnih padavinah zastajati, bo vrhnja plast čedalje bolj nasičena z vodo. Medtem ko lahko venečim rastlinam ob suši pomagamo z zalivanjem, pa zastajanje vode v plasti korenin te uniči v dnevu ali dveh. Odmirati začno, ker nimajo kisika,« opozori sogovornica.

Za rastline bi bil najidealnejši način namakanja na vrtu kombinacija kapljičnega namakanja z zastirko, pravi. Za kapljično namakanje je smiselno, da se uporablja vsakodnevno, saj se voda, ki iz cevi na določenih točkah pronica v zemljo, najbolje razporedi po talnem profilu, območju, v katerem rastlina razvije glavno maso korenin (tj. do globine 20, 25 cm), če je vedno nekoliko vlažna. Če bi ga vključili le na dva, tri dni, kot se uporabljajo razpršilci, bi namreč iz kapljačev prej začela pronicati v globino, namesto da bi šla tudi v širino in tako ustvarila namočenost brez suhih con. »Vendar so za vrtičkarje poleg cevi s kapljači, kakršne uporabljajo tudi profesionalci, na voljo posebne porozne cevi, pri katerih voda mezi iz vse površine in pri katerih je manj težav s suhimi conami. Paziti moramo le, da jih namestimo dovolj blizu rastlin. Dve liniji cevi na 1,2 m široki gredici zadoščata.« Takšne cevi so dolge največ do nekaj deset metrov, kolikor za vrtove ponavadi zadostuje, sicer bi imeli težavo s hidravliko in bi na koncu iz njih pritekalo le še malo vode. Prednost kapljičnih sistemov je tudi, da rastlin ne močijo, izgube vode so pri njih majhne.

Lahko si omislimo tudi razpršilce, vendar jih je priporočljivo uporabiti le vsakih nekaj dni; vsakodnevno močenje rastlin po listih bi namreč povečalo možnost pojava rastlinskih bolezni. Da bi z vodo tla prepojili enako globoko kot s kapljičnim sistemom, pa moramo uporabiti tolikokratno količino vode, kolikor dni nismo zalivali. Enako velja za namakanje z zalivalkami, če tega ne počnemo vsak dan, ali za zalivanje s cevjo. V obeh primerih je dobro, da zalivamo čim bolj v tla, ne po rastlini in s šibkim curkom, da ne povzročamo erozije in zbijanja zemlje, ki je brez zastirke.

In kdaj naj začnemo zalivati sadno drevje? »Medtem ko pri vrtninah zelo hitro vidimo, kdaj trpijo sušni stres, to pri drevesih resda teže opazimo – listov ne povešajo enako, temveč začno tvoriti plutasto tkivo, zaradi katerega začno rumeneti in odpadati listi in plodovi. Najpozneje takrat jih moramo zaliti, da preprečimo škodo na drevesih. Zavedati se moramo, da sta pri drevesu v sušnem stresu poleg tvorbe plodov motena tudi razvoj lesa in brstov za naslednje leto. Količina potrebne vode za namakanje se pri drevesu s tremi metri premera, pri katerem se suša že nakazuje, povzpne na nekaj sto listov naenkrat, da bi namočili del tal, v katerem ima večino korenin. Dobro je torej ukrepati prej in sproti nadomeščati izhlapelo vodo, posebej v brezpadavinskem času. Manjša drevesa imajo plitvejše korenine, zato jih namakamo še pogosteje, opozori dr. Pintarjeva. Pri drevesih s premerom od 75 do 100 cm ravnamo podobno kot pri vrtninah. Za vsak kvadratni meter prereza krošnje računamo po šest listov na dan, to pomeni približno 50 litrov vode na tri, štiri dni.

Viri vode za namakanje

Najbolj racionalno in do okolja prijazno ravnamo z zbiranjem deževnice, pri čemer si lahko že z manjšo cisterno in črpalko uredimo vrtno kapljično namakanje. Poleg vodovodnega omrežja, pri katerem se lahko v sušnem obdobju pojavijo krajevne in časovne omejitve rabe vode za namakanje, je mogoče uporabiti tudi vodo iz vodotoka ali podzemno vodo, vendar morajo vrtičkarji enako kot profesionalni pridelovalci, ki želijo črpalko namestiti na ta dva vira, pri ARSO zaprositi za vodno dovoljenje, za katerega dobijo odgovor hitreje in ceneje, če gre za večje vodotoke, za katere ima država že opravljene meritve, zaokroži pogovor o preskrbi vrtov z vodo dr. Marina Pintar.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE