S posevkom peteršilja in korenja imamo pogosto težave, ker ne vemo, ali bomo morali setev ponoviti, pa tudi po kaljenju sta zelo občutljiva na vsa opravila na gredi ...

Peteršilj in korenček kalita izredno dolgo, od tri tedne do mesec in pol, odvisno od temperature. Hladneje ko je, počasnejše je kaljenje. Po drugi strani pa pleveli zrastejo zelo hitro. Če jih pulimo, se zemlja izsuši in kaleče se rastlinice propadejo; če jih pustimo dalj časa, pa zrastejo in s poz­nejšim pletjem izpulimo tudi rastlinice korenčka in peteršilja. Zato lahko pri setvi uporabimo recept, ki nam zagotovi dva ali tri pridelke na isti gredi, pa še rastline lepo kalijo. V ta namen zmešamo seme korenčka (ali peteršilja) in solate. Obvezno je sejanje v vrsto. Solata bo namreč v enem tednu kalila in nam bo tako pokazala, kje je vrsta, medtem pa bomo v medvrstnem prostoru pogrebli z manjšo motiko in uničili vse kaleče plevele. Kot rastlina, ki zadržuje vlago pod listnim pokrovom, bo zagotovila dovolj tudi za kaljenje korenja. Solata bo v štirih tednih naredila rozete s štirimi do petimi listi. Lahko jo poberemo kot berivko ali razsadimo drugam za glavnato solato. Od centimetra do dva velike korenjeve ali peteršiljeve rastline namreč že potrebujejo več prostora. S puljenjem solate bomo prst okoli korenčka ali peteršilja zrahljali in nam ne bo treba okopavati. Posebno iz združbe s peteršiljem moramo solato obvezno odstraniti, ker je rad sam. Pri korenju je mešanici semena mogoče primešati tudi seme redkvice, ki bo dozorela v dveh mesecih.

Kaj je narobe, če je korenje normalno vzklilo, vendar se koreni slabo debelijo?

Najverjetneje je zemlja pretežka in preveč zbita. Zato se obnese sejanje na greben. Širok naj bo za tri lopate, pri čemer zemljo, ki jo dvignemo tako s prvo kot tretjo lopato, odložimo na sredo, na prostor, ki predstavlja širino druge lopate. Ker grebeni zavzamejo na vrtu precej prostora, je priporočljivo, da nanje posadimo več vrtnin: če imamo na sredini posevek korenja in solate, lahko na vsaki strani posadimo še po eno vrsto čebule. Po eni strani sta to dobra soseda, poleg tega bo korenček na sredi zelo počasi napredoval, čebula pa bo najprej zelo hitro zrasla, junija, ko bo korenček imel še vse liste pokonci, pa bo začela zoreti. Julija jo bomo pobrali, takrat pa se bo korenje razprostrlo čez ves greben in začelo intenzivno debeliti korene. Rahla tla mu bodo to olajšala, čebuli pa prav tako ustreza bolj odcedna prst na grebenu.

Kako se upremo bolhaču, ki ima nadvse rad kapusnice oziroma vse pripadnice širše skupine križnic? Je rukolo na domačem vrtu sploh mogoče pridelati brez luknjičavih poškodb, ki jih povzroča?

Glavni ukrep, ki odganja tega škodljivca, je skrb, da se zemlja nikoli ne zaskorji. To lahko dosežemo bodisi z rahljanjem tal v medvrstnem prostoru (v ta namen je rast­line nujno posejati ali posaditi v vrste) ali z zastirko. Rukolo je priporočljivo v celoti prekriti s tanko vrtnarsko kopreno, ki prepreči, da bi dež zbil tla. Bolhač pogosto napade zelo mlade rastlinice iz neposrednih setev (repa, redkev). Težava je v tem, da je zemlja preveč zaskorjena in suha. Zbitost vrtičkarji pogosto povzročijo s tem, da setev zalijejo z zalivalko. Zato je bolje počakati, da jo navlaži prvi dež, ki tla manj zbije kot zalivalka. Druga možnost je, da rastline vzgojimo kot sadike in jih na gredo presadimo iz platojčkov – večje se bodo uspeš­neje ubranile tega škodljivca. Za odrasle kapusnice oz. križnice je namreč značilno, da hitro naredijo listno maso. S tem ko se listi razprostrejo nad zemljo, jo zavarujejo pred zbijanjem, bolhaču pa takšne razmere ne ustrezajo. Manj težav s tem škodljivcem je zato na vrtovih z boljšo strukturo zemlje.

Kako se pri kapusnicah ubranimo kapusovega belina?

Pri kapusovem belinu delajo škodo gosenice, vse gosenice in sovke pa preganja čaj iz pelina. Pripravimo ga tako, da dva vršička zeli prevremo v litru vode in ga čez 15 minut razredčimo z 10 litri vode, s čimer poškropimo rastline. Proti sovkam (drobnim črvičkom, ki poleti spodjedajo korenine pri endiviji) je učinkovita preventiva zalivanje s tem čajem pred sajenjem. S klinom naredimo v zemljo luknjo, vanjo zlijemo dva decilitra čaja in na to mesto potem posadimo sadiko. Ker se učinek pelina po vsakem dežju izgubi, moramo postopek ponoviti. Če ne dežuje ravno vsak dan, pri kapusnicah zadostuje dvakratno škropljenje, ki bo odgnalo gosenice, potem pa bo največji nalet škodljivca že mimo.

Zakaj čebula v skladišču gnije?

Verjetni razlog so posamezni luskolisti, ki so gnili že ob spravilu. Povzroča jih plesen, ki se je najverjetneje razvila v času dozorevanja in sušenja čebule. Iz listov je prodrla v luskolist, ki je bil še nekoliko vlažen, od tam pa se je razširila drugam. Priporočljivo je, da v času sušenja uporabimo poseben postopek: ko se na zemljo poležejo listi prvih rastlin, je to znamenje, da je čebula naredila svoje – takrat je čas, da ročno poležemo na tla tudi liste preostale čebule, s čimer jo prisilimo, da iz njih čim prej potegne hrano v čebule. Na gredi jo pustimo še dva do tri tedne, da popolnoma dozori in se posuši. V tem času pridobi od 10 do 20 odstotkov teže. S tem zagotovimo enakomerno zrel pridelek, ki ga lahko poberemo hkrati. Ker se pri tem sušijo tudi zunanji deli čebule, je glivice ne morejo tako močno napadati. Najslabše je, če ji ne omogočimo sušenja, kar predstavlja idealne razmere za razširitev bolezni. Ob napovedi dežja je tudi še ne do konca dozorelo čebulo priporočljiveje pobrati nekaj dni prej, kakor da bi se zmočila.

Ali čebula v skladišču lahko brez škode zmrzne?

Če jo hranimo v pokritem prostoru zunaj, jo je dobro prekriti z odejo, filcem, slamo, nikakor pa ne s pvc-folijo. Temperature do –15 ˚C ne naredijo pretirane škode, vendar v tem času čebul ne smemo premikati. Tudi semenarske hiše se izogibajo transportom čebule pri zimskih temperaturah pod to mejo, saj vpliva na kakovost čebulčka. V slami je čebula zelo na suhem, saj gre vlaga v cevčice. Problem je lahko namreč tudi nastajanje kondenza, ki ga povzročajo pogoste temperaturne spremembe in ki zlasti spomladi pospešuje odganjanje čebule.

Ali kali deset let staro čebulno seme?

Čebula in por spadata med rastline, katerih seme zelo hitro izgubi kaljivost: ta se obdrži tri ali štiri leta, dlje pa zelo težko.

Kako globoko sadimo čebulček?

Sadimo ga tako, da so korenine v zemlji, preostali del pa mora sedeti na njej. Če je v zemlji več kot pol centimetra čebulice, se namreč ne bo mogla debeliti.

Po čem se stoletna čebula razlikuje od običajne, zakaj se v nasprotju z njo tako rada sama zaseje?

Ena od značilnosti stoletne čebule je, da se v zemlji ne odebeli, čebulica pa nima suhih zunanjih listov, zato je priljubljena pri tistih, ki radi hrustajo mlado čebulo. Cveti poleti, na mestu cvetov pa se na steblu razvijejo čebulice, ki jih lahko pri kuhi uporabljamo kot normalno čebulo. Te se uporab­ljajo tudi za razmnoževanje. Prav z njimi se lahko stoletna čebula na vrtu ohranja sama. Ko se namreč steblo pod težo zlomi in poleže na tla, pridejo čebulice iz cveta v stik z zemljo, poženejo koreninice in iz njih se razvije nova rastlina. Lahko pa jeseni stare rastline razsadimo.

Pri nas se za stoletno čebulo uporabljajo še druga imena, med njimi tudi vinograd­niška šalotka. Na Bizeljskem so namreč vinogradniki v času zimske rezi trte med travo že našli dovolj debele čebulice, ki so divje rastle, da so jo skupaj s kosom kruha – če je bila zraven še slanina, toliko bolje – pohrustali za malico. Če želimo to rastlino na vrtu gojiti kot trajnico, moramo pri nakupu semena obvezno izbrati prezimno sorto, da se bo na stalni gredici sama obnavljala. Če jo sejemo v mešanih posevkih, denimo v kombinaciji s trajnicami, teže privablja čebulno muho.