Rez sadnega drevja: opazujmo odziv drevesa

22. 3. 2012 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Leon Vidic/Delo

obrezovanje, sadno drevje, jablana, breskev

Obrezovanje sadnega drevja in jagodičevja je spomladi najpomembnejše sadjarsko opravilo, saj z njim ne oblikujemo le obsega in videza rastline, temveč uravnavamo količino in kakovost pridelka, z njim celo zmanjšamo pojav bolezni. Medtem ko je v intenzivnih nasadih v uporabi nekaj najpogostejših vzgojnih oblik drevesa, lahko v domačem sadovnjaku ukrojimo takšna, kakršna so nam všeč, če le upoštevamo glavna pravila rezi, pravi Roman Mavec, vodja poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici. Po korakih nam je prikazal obrezovanje breskve, jablane in robide.

Medtem ko poklicni sadjarji rez v velikih sadovnjakih opravljajo že v zimskih mesecih, je za ljubiteljske najprimernejši čas od sredine marca naprej. Takrat so namreč rodni oz. cvetni brsti na rastlinah že toliko napeti, da jih zlahka ločimo od listnih in je manj možnosti, da bi porezali preveč nastavka za plodove, pravi sogovornik, poleg tega bi z zgodnjo rezjo povzročili tudi to, da bi drevo intenzivneje raslo. Če se je od lanske pomladi še posebej bujno obraslo (sklepamo lahko, da je bila kriva premočna rez), pa si tega gotovo ne želimo. Prej režemo, prej se zbudita pretakanje sokov in brstenje pri rastlini, s čimer jo izpostavimo morebitni spomladanski pozebi.

Za delo potrebujemo naostrene in čiste sadjarske škarje, škarje s podaljšanimi ročaji za izrezovanje poganjkov v vrhovih višjih dreves, zložljivo sadjarsko žagico, s katero se med prenašanjem ne moremo poškodovati, in lestev v obliki črke A. Čeprav se to morda marsikomu zdi samoumevno, Roman Mavec opozarja, da je treba pri vsakem premiku preveriti, kam jo postavimo, saj se pogosto zgodi, da se vdre v kakšno voluharjevo luk­njo. Ko režemo, imejmo vedno pri sebi tudi vezivo za privezovanje in upogibanje enolet­nih poganjkov, ki pride v poštev pri večini sadnih dreves. Ukrep naj bo namreč vedno povezan z rezjo, saj takrat drevo sistematično pregledamo od tal do vrha, izrežemo odvečni del debel in nerodni les in ohranimo tanjše vejice, pri katerih želimo z upogiban­jem v vodoravni položaj doseči, da se bodo obrasle z rodnimi brsti, pri mladih drevesih pa, da se bodo razvile lepo razprte ogrodne veje krošnje. Vrvico moramo po dveh mesecih obvezno odstraniti, da se ne zažre v lubje; poganjek takrat že raste v želeno smer.

Nameni rezi

Poznamo več vrst rezi, in sicer glede na živ­ljenjsko obdobje drevesa, čas, ko jo opravimo, in namen, ki ga želimo doseči. Glede na namen razlikujemo vzgojno rez v prvih treh ali štirih letih, s katero oblikujemo želeno obliko krošnje, redno vzdrževalno rez, s katero uravnotežamo rast in rodnost rastline, pri starejših drevesih pa tudi pomladitveno rez, ki pa je po sogovornikovih besedah precej zahteven in več let trajajoč poseg. Vzgojno in vzdrževalno rez opravljamo spomladi, lahko pa drevo namesto enkrat obrežemo večkrat po malem čez leto, saj je to zanj manjši šok.

S spomladansko rezjo torej želimo dati kroš­nji obliko, jo prezračiti in osvetliti, razredčiti cvetne brste za letošnje leto in poskrbeti, da bodo poganjki nastavili rodne brste za prihodnje leto. S posebno tehniko rezanja in zažagovanjem lahko spodbudimo tudi rast novih poganjkov na neobraščenih delih drevesa. Tisto, česar ne smemo niti za hip pozabiti, opozori sogovornik, je, kakšno je naše drevo: pomemben je predvsem tip podlage, ki določa njegovo končno velikost. Drevesa na bujno rastoči podlagi tako tudi z radikalno rezjo ne bomo mogli prisiliti, da bi bilo nizko, saj bo »podivjalo« z množico navpičnih bohotivk. Te sili kvišku čezmerna količina hrane, ki jo načrpa velik koreninski splet. Bujna rast je torej znamenje premočne rezi; deloma pa je odvisna tudi od sadne vrste in sorte.

Želena oblika drevesa ima krošnjo spodaj nekoliko širšo kot zgoraj, da svetloba doseže vse dele. Z redčenjem in zračenjem krošnje želimo doseči, da poganjki niso preblizu skupaj, da se ne prekrivajo, križajo in drug drugega senčijo, v tako zračni krošnji pa bo tudi manj možnosti za širitev bolezni in škodljivcev.

Krajšanje, odvajanje, spodrezovanje

Najpogostejši načini rezanja poganjkov so krajšanje, odvajanje, spodrezovanje, ki si jih lahko ogledate na fotografijah. Za prvega si velja zapomniti, da pri vzdrževalni rezi ni zaželeno. Predvsem ne krajšamo mladih enoletnih poganjkov, saj bi z njim povzročili, da bi se ti metličasto obrasli in ne bi nastavili brstov. Odvajanje je način, pri katerem starejšo in daljšo vejo odrežemo za mlajšim in krajšim, po možnosti čim bolj vodoravnim poganjkom. Spodrezovanje pravimo odvajanju v primeru, ko odrežemo proti tlom povešeno vejo. Ko spodrezujemo in odvajamo, režemo vedno do osnove in ne puščamo štrcljev. Druge načine oz. izraze pri rezanju poganjkov bomo omenili pozneje, pri rezi posameznih sadnih vrst.

Oglejmo si brste

In še najpomembnejše, preden se sistematično lotimo rezi. Oglejmo si, kakšne brste (da ne bi pomotoma odrezali rodnih na najbolj zaželenih mestih, da bi jih odstranili preveč ali premalo) in kakšen rodni les ima drevo. Cvetni brsti se pri sadnih vrstah nekoliko razlikujejo, vendar so v primerjavi z listnimi vedno bolj okrogli, nabiti in štrlijo od poganjka, medtem ko so listni bolj ploščati. Ko govorimo o rodnem lesu, pa mislimo na to, na koliko starih in kako oblikovanih poganjkih rodi posamezna sadna vrsta. Pri bres­kvi rodijo poganjki v drugem, pri jablani in hruški pa v tretjem letu. Pri teh dveh vrstah tako poznamo brstič, brstiko, rodno šibo, zverižen rodni les in rodno pogačo, ki ju prikazujemo na fotografijah. Če bi letos pustili preveč rodnih brstov in plodov, bi to drevo izčrpalo in bi prihodnje leto slabo rodilo, če bi jih odrezali preveč, pa bi se hrana namesto v plodove usmerila v bujno rast.

Prvi pogoj za uspeh je, da ne pozabimo te abecede rezi, drugi pa, da se zavedamo, da je vsako drevo samosvoj osebek. Dve drevesi enake sorte na enaki podlagi se lahko v hit­rosti in bujnosti rasti razlikujeta, saj morda rasteta v različnih tleh, sta kot sadiki imeli različno močne korenine ali pa je eno poškodoval voluhar ... Vsakemu se moramo torej posvetiti posebej, in če smo še začetniki, nas bo morda zmedlo, ker je »povsem drugačno« od tistih, ki smo jih videli v prikazih rezi, se pošali Roman Mavec. Kar škarje v roke, nas spodbudi, in zaupajmo svoji presoji, s kakš­nim namenom smo odrezali tu in ne tam. In vedno od tal proti vrhu.

Rez breskve

V nasprotju s splošno razširjenim prepričan­jem med vrtičkarji je breskev najlaže obrezati, pravi sogovornik, če le poznaš zakonitosti njene rasti. Ker se zelo hitro obrašča, jo močno obrežemo, da presvetlimo krošnjo. To je še toliko bolj pomembno, ker je ta v spodnjem delu nagnjena k ogolevanju. V tem delu nam­reč stara speča očesa na lesu po dveh do treh letih rada zaspijo in krošnja se ne obrašča več z rodnimi poganjki. Zato moramo veje izrezovati s čepi, kar pomeni, da jih odrežemo do 3 cm nad osnovo, s čimer povzročimo, da iz njih izrasteta dva nova poganjka. Če ta rast zaspi, dobimo drevo, pri katerem so samo konci spodnjih vej obraščeni z novimi poganjki. Tega problema na Primorskem nimajo, najverjetneje zaradi boljše osončenosti.

V zgornji tretjini drevesa problema z obraščanjem ni, tu zraste precej novih poganjkov s cvetnimi brsti. Ne pozabimo, da breskev rodi na lanskih poganjkih, opozori Roman Mavec. Brsti so na njih precej gosto nanizani, tako da sta skupaj vedno po dva cvetna, ki v sredini oklepata listni brst, iz katerega bo zrasel list ali morda celo nov poganjek.

Pri breskvi torej do prsne višine odrežemo ves živ, a nerodni les na čep. Dolge izrojene veje spodrezujemo na rodne poganjke v debelini svinčnika, dolge do 60 cm, če se, potem ko bodo upognjeni, ne bodo dotikali tal. V sadjarskem jeziku temu pravimo, da ohranjamo rodni volumen čim bliže deblu, pojasni Roman Mavec. Vse suhe poganjke izrežemo.

V zgornji tretjini do osnove, brez čepov, izrežemo le vse odvečne poganjke (kar pomeni precejšnje število). Upogibanje tu ni potrebno, saj se bo to zgodilo zaradi teže pridelka. Del odvečnih poganjkov v zgornji tretjini lahko izrežemo tudi tik pred cvetenjem, ko mine nevarnost pozebe. V tem delu drevesa je pomembno, da pustimo čim manj starih nosilcev rodnih poganjkov, raje puščamo tiste, ki izraščajo neposredno iz debla. Do prihodnjega leta se bodo še odebelili in takrat jih bomo teže izrezali. V vsem drevesu odstranjujemo tiste rodne poganjke, ki so daljši od 60 cm in katerih premer presega polovico debeline debla (ti namreč porabijo preveč hrane in še bujneje rastejo).

Vrh lahko zaključimo na dva rogovilasta poganjka ali enega samega (odvisno od rasti), vedno pa pazimo, da ne bi bil zaradi predelka preveč obtežen in se ne bi zlomil.

Odstranimo toliko rodnih poganjkov, da bomo na odraslem drevesu pridelali od 15 do 20 kg breskev (odvisno od podlage), za kar zadošča 20 rodnih poganjkov, na katerih bomo potem zredčili sadeže tako, da bodo za pest narazen.

Vzgojna rez breskove sadike

Po izkušnjah Romana Mavca so pri nas pogosto naprodaj visoke, obraščene breskove sadike s krepko rastjo. Takšne so ponavadi uvožene iz Italije, kjer so imele zaradi top­lejšega podnebja podaljšano vegetacijo. Čeprav bi sklepali drugače, niso dobra izbira, saj imajo preveč porezan koreninski splet za tako močno rastlino. Bolje in lepše se nam bo obrasla sadika, ki na cepljenem mestu ni debelejša od centimetra. Po sajenju jo prikrajšamo meter visoko, na delu, kjer bo deblo, predčasne poganjke porežemo do osnove, v predelu 20 cm, kjer bi radi oblikovali krošnjo, pa poganjke obrežemo na čepe, podobno kot velja za odraslo rastlino. Zakaj? Predčasni poganjki namreč niso dovolj kakovostni, razloži roman Mavec, zato spodbudimo rast novih, enakovrednejših.

Rez jablane

Roman Mavec nam je rez jablane, ki je podobna kot pri hruški in je dobro izhodišče za obrezovanje drugih sadnih vrst, prikazal na triletnem breaburnu na šibko rastoči podlagi M9. Drevo bo vse življenje privezano ob oporo in bo lahko doseglo končno višino nekaj nad tri metre. Takšne jablane v domačem sadovnjaku posadimo vsaj dva metra narazen. Med količkom in rastlino mora biti vedno vsaj za širino sadjarskih škarij prostora, da se drevo lahko obrašča, debelejši količek naj rastlino senči z južne strani.

Drevo vedno pregledamo od tal navzgor in odstranimo morebitne koreninske izrastke, svetuje sogovornik. Če je mesto cepljenja preblizu tal ali v zemlji, preverimo, ali se ni cepljeni del osamosvojil in pognal svojih korenin. Za takšno drevo je značilna izredno bujna rast. Deblo do prve veje mora biti čisto. Morebitne poganjke odstranimo.

Pri prikrajševanju poganjkov oz. vejic ne puščamo štrcljev. Vedno jih odrežemo pri osnovi, drugače iz štrcljev požene še več šib brez cvetnih brstov. Dobimo t. i. ježkasto ali metlasto obliko. Izrežemo veje, ki silijo v notranjost krošnje, in debele veje (več kot za polovico debla), ki porabijo veliko hrane in slabijo rodnost. Debele veje nadomeščamo s tankimi, mladimi poganjki, če so v bližini, ali pa s pravokotno rezjo na prstan spodbudimo, da bo pod njim zrasel nov poganjek. Pri večjih drevesih pustimo debel les le za ogrod­ne veje, na njihovem koncu pa veljajo za rez enaka načela kot pri šibkejših drevesih. Mladih poganjkov, na katerih je na koncu rodni brst, ne izrezujemo. Če ima drevo konkurenčni vrh, ga izrežemo do osnove.

Upogibanje in zažagovanje

Na jablani na šibki podlagi naj zraste na rodni veji pet do šest plodov, svetuje sogovornik, kar pomeni, da pri rezi pustimo 10 do 12 cvetnih poganjkov. Rodnost in razvoj cvetnih brstov za prihodnje leto spodbuja upogibanje poganjkov v vodoraven položaj, zaradi katerega se v njih obdrži več hrane. Za preusmerjanje mladih poganjkov lahko uporabimo tudi kljukice za perilo, kos odrezane veje, ki potiska poganjke vsaksebi, in podobno.

Poganjkov ne upogibamo zato, da bi dali drevesu všečno obliko, temveč zato, ker vodoravna lega povzroči, da se njihova rast upočasni, manj se debelijo, večina hrane pa se porabi za to, da po vsej dolžini nastavijo cvetno brstje za prihodnje leto. Dobro je če pri vodoravnih vejah enoletne poganjke izrezujemo tako, da vzdolž nje tvorijo t. i. ribjo kost.

Medtem ko z večino postopkov pri rezi drevesu odvzemamo, lahko z zažagovanjem »dodajamo«. Če pri pečkarjih na deblu tam, kjer je prazno, pa bi radi imeli vejo, zažagamo 3 ali 4 milimetre na spečim očesom, dosežemo, da bo iz njega morda začel rasti nov poganjek. To moramo ponoviti pri več očesih, saj ukrep ne uspe vedno. Lahko s tem naredimo drevesu škodo? Sploh ne, pravi Roman Mavec, le pretok hrane nad oko bomo s tem prekinili in se bo preusmerila v speče oko. Nikar se ne bojmo žage in škarij, le zapomnimo si, kako bo našo rez »komentiralo« drevo, nas spodbudi za konec.

VIDEO o obrezovanju sadnega drevja si lahko ogledate v članku Rez sadnega drevja, kjer strokovnjak Roman Mavec pojasnjuje, kakšen način rezi je primeren za jablano in hruško.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE