Tržni vrtnarji neposredne setve skoraj ne uporabljajo več, izjema so vrtnine, pri katerih se iz različnih vzrokov sadik ne da pridelati, medtem ko večina vrtičkarjev še vedno prisega na neposredno setev na gredice. Sadike uporabljajo samo za pridelavo paradižnika, paprike in jajčevcev, v zadnjih letih se počasi odločajo tudi za sajenje bučk in kumaric. Sama menim, da bi si marsikatero težavo lahko prihranili, če bi več uporabljali sadike.

Prednosti vzgoje sadik

Med prednostmi vzgoje sadik je na prvem mestu prav gotovo zgodnejši pridelek. Paradižnika, paprike, jajčevca, lubenic, melon brez vzgoje sadik v celinski Sloveniji sploh ne bi bilo mogoče pridelovati, saj bi bil prvi pridelek prepozen ali pa ga sploh ne bi bilo. To še bolj velja za cvetlice, saj jih, vzgojene iz sadik, na prosto posadimo že cvetoče takrat, ko bi jih sicer komaj lahko posejali.

Seme vrtnin za vzgojo sadik sejemo v zaščiten prostor, ki ga lahko tudi ogrevamo, kadar je zunaj še zelo mraz. V neogrevanem prostoru lahko vzgajamo sadike vsaj dva meseca, preden bi bila mogoča prva setev na prosto. Tudi poleti so lahko težave s temperaturami, takrat previsokimi. Ravno lani je bilo veliko težav s kaljenjem endivije in radiča, saj so bile temperature preprosto previsoke. Sadike bi lahko vzgojili kje v senci, kjer bi seme enakomerno in hitro vzkalilo, tudi z zalivanjem majhnih rastlin bi bilo manj dela in težav.

Vrtnine so najbolj občutljive v prvih dnevih po vzniku. Nekatere imajo izredno drobno, občutljivo seme, ki ima v še tako dobro pripravljeni vrtni zemlji težave pri kaljenju, saj je zanj še vedno pregroba. To še bolj velja za seme zelišč in cvetlic. Tudi boj s pleveli je preprostejši, saj lahko zemljo pripravimo že prej in jo pred presajanjem sadik še enkrat pregrabljamo, da odstranimo prve plevele. Sadike so že večje rastline, ki jih zlahka redno okopavamo. Pri direktni setvi pleveli kalijo hkrati z našimi rastlinami, zato jih zelo težko odstranimo, dokler vrtnine vsaj malo ne porastejo.

Sadike pomenijo možnost tudi za vrtičkarje, da pridejo do odpornejših sort in hibridov, saj njihovo seme v trgovinah ni na razpolago. Ne govorim samo o sortah in hibridih paradižnika, ampak tudi o različnih solatnicah, kapusnicah, bučnicah in seveda zeliščih in cvetlicah. Ker so rastline v prvih fazah razvoja primerno negovane, jim je bolj toplo, prihranijo energijo za hitrejšo rast in so navadno dlje časa zdrave, imajo manj težav z boleznimi. To je zelo značilno predvsem za bučnice, tudi kumarice in bučke, še veliko bolj pa za lubenice in melone. Za solatnice je značilno, da tiste, vzgojene iz sadik, manj uhajajo v cvet.

Velika težava vrtičkarjev so tudi pravilne razdalje v vrsti in med njimi. Navadno zamudijo z redčenjem pri neposredni setvi in rastline se predolgo tiščijo skupaj, posledica pa so bolezni že mladih rastlin ali tudi uhajanje radiča in endivije v cvet. Če sadike presadijo na stalno razdaljo, ta težava odpade. Z vzgojo s sadikami je tudi poraba semena manjša.

Tudi solato je bolje pridelovati preko sadik

Posebej primerno je pridelovati iz sadik solato. Če jo sejemo na gredice, jo najprej zelo težko varujemo pred polži, dokler vsaj malo ne poraste. Če posadimo sadike, jih lahko takoj obdamo z zastirko, ki polžem smrdi. Rastline ali njihovi deli, ki jih lahko uspešno uporabljamo v ta namen, so listi in zelene veje bezga, listni gozdne praproti in cele, raztrgane rastline bele gorjušice. Seveda ni odveč omeniti, da rastline smrdijo samo nekaj časa, zato je treba zastirko iz njih redno obnavljati.

Pri neposredni setvi solate ne gre drugače, kakor da posejemo veliko rastlin. Slovenci so to kar uspešno rešili z rezanjem berivke, pozneje pa nekaj rastlin pustijo odrasti. A prav zaradi neposredne setve na naših vrtovih v cvet še vedno pobegne veliko solate. Če bi redno vzgajali sadike, bi sejali solato vsakih 14 dni, a samo toliko rastlin, kolikor jih v tem času porabimo. Veliko laže posejemo samo 10 do 20 rastlin v lončke kakor na gredico. Tako bi imeli na vrtu vedno solato in je ne bi nikoli veliko zavrgli.

Endivijo in radič za sadike lahko posejemo večkrat ali samo enkrat, vendar redčenje ne bo potrebno. Če je v času setve vroče, setev postavimo v senco do vznika. Rastline so že zaradi lončkov od prvega dne naprej primerno osvetljene, ne silijo v višino, kar se zgodi na vrtu, če redčimo prepozno. Če pa redčimo prezgodaj, nam jih lahko požgejo močni sončni žarki.

Lastna vzgoja ali nakup sadik?

Vzgoja sadik zahteva nekaj znanja, vzgoja zgodnjih sadik pa seveda tudi ustrezne prostore. Nekatere vzgajamo tudi na okenskih policah, a niso nikoli tako kakovostne, kakor če bi zrasle v ustreznih razmerah. Te lahko zagotovimo samo v rastlinjaku. Toda zdaj je na vrtovih čedalje več manjših, ljubiteljem namenjenih rastlinjakov. Zakaj bi jih uporabljali samo za pridelavo paradižnika poleti? V njih si lahko poleg sadik plodovk vzgojite tudi številne druge sadike za zgod­nejše pridelovanje na vrtu. Za plodovke mora biti rastlinjak ogrevan, za sadike kapusnic, peteršilja, pora, zelišč pa to ni potrebno.

Sadik ne pridelujemo samo zgodaj spomladi, sadike solatnic in kapusnic lahko vzgajamo čez vse leto. Ko nam začnejo bučke propadati, preprosto posejmo nekaj semen v nove lončke in nove rastline pozneje posadimo med stare, opešane. Bučke tako lahko sejemo vse do začetka avgusta. Tudi pri kumaricah naredimo enako.

Če nimate rastlinjaka, potem zgodnjo spomladansko vzgojo sadik prepustite strokovnjakom, ki imajo ustrezne prostore. Drugače kot vrtičkarji imajo poleg tega dostop do semena sort, ki so pogosto bolj odporne kot tiste, ki so v široki prodaji. Tudi če imate rastlinjak, si sadike hibridov paradižnika dokupite, saj so ti veliko bolj odporni proti krompirjevi plesni.

Predvsem pa to velja za številne cvetlice enoletnice. Nekaterih seveda kljub dobri volji in znanju ne boste mogli vzgojiti doma, saj imajo tako drobno seme, da je ravnanje z njimi prezahtevno. Mednje sodijo begonije, pa tudi sadike nekaterih zelišč je težko vzgojiti doma.

Sadike le s koreninsko grudo

Zdaj naj nihče več, niti vrtičkarji, ne sadi sadik brez koreninske grude oziroma puljenih. Puljene sadike so tudi tiste rastline solate, ki jih prepulimo iz vrstice z berivko in presadimo drugam. Rastlina takrat izgubi veliko energije in za vnovični začetek rasti potrebuje veliko časa. Koreninska gruda pa se nikoli tako ne razraste, zato so rastline vedno slabše razvite, običajno pa tudi slabše odporne od vzgojenih iz sadik s koreninsko grudo. Zato naj bo berivka le berivka in jo tudi porežite do konca. Za solatne glave ali velike rozete pa si vzgojite sadike s koreninsko grudo.

Sadike s koreninsko grudo vzgojimo na dva načina, z neposredno setvijo v lončke ali s pikiranjem vanje. Vedno potrebujemo ustrezen setveni substrat. Zanj je pomembno, da je drobno mlet, da ne vsebuje laskov, vlaken ali večjih kosov organske mase, saj je seme drobno, pa tudi majhne rastlinice potrebujejo zračno in drobno prst. Zemlja z vrta ali domač kompost za vzgojo sadik nista primerna. Domač kompost ima nedoloč­ljivo in tudi vsako leto drugačno vsebnost hranil, ki je lahko povsem neprimerna za mlade in občutljive rastlinice. Tudi pregrob je, sestavljen iz prevelikih delcev, lahko je celo preveč hranilen. Vrtna zemlja pa je pretežka, tudi če imamo lahka tla. Ob rednem, vsakodnevnem zalivanju se zgornja plast hitro zbije in do nežnih koreninic mladih rastlin ne pride dovolj zraka. Zato za vzgojo sadik uporabljamo kupljene substrate, a ne najcenejših. V trgovini po­iščemo takšne, na katerih piše substrat za setev, če bomo pikirali, ali substrat za setev in presajanje, če bomo sejali neposredno v lončke brez pikiranja.