Kakšna so v povprečju tla na slovenskih vrtovih?

Čeprav o tem nimamo nacionalne baze podatkov, lahko na podlagi raziskav, ki smo jih opravili v nekaterih slovenskih občinah, in na podlagi podatkov analiz zemlje, ki so si zelo podobni, sklepamo o razmerah. Lastnosti tal na vrtičkih so tako posebne, da lahko v skoraj 90 odstotkih že po podatkih kemijske analize ugotovimo, ali gre za ljubiteljski vrt ali drugo kmetijsko zemljišče. Z njo ugotavljamo rodovitnost (odločilni so podatki o pH, torej kislosti oziroma bazičnosti tal, vsebnosti hranil in količini organske snovi) in onesnaženost tal (s težkimi kovinami in ostanki pesticidov). Na vrtičkih je od glavnih rastlinskih hranil povprečno od štiri- do petkrat preveč fosforja, manjši je presežek kalija, le izjemoma so tla preveč obremenjena z dušikom. Pogosto ugotavljamo tudi preseženo vrednost težkih kovin. Vrtna zemlja je dobro oskrbljena z organsko snovjo, kislost tal pa na splošno ni ustrezna, saj so pogosto preveč apnena.

Ob podatku o pregnojenosti bi laično sklepala, da to pomeni predvsem preveč dušika v zemlji, ker toliko beremo o njegovi nevarnosti za okolje, ne pa drugih dveh hranil.

Dušik je lahko problematičen, ker se v nasprotju s fosforjem in kalijem iz tal zelo hitro izpira, zaradi česar lahko v obliki nitratov preide v podzemno vodo. Zato ga je treba dodajati sproti, takrat, ko ga rastlina potrebuje. Pravimo, da je najpomembnejše rastlinsko hranilo, ker je nepogrešljiv v obdobju intenzivne rasti. Razlog, da vrtovi v nasprotju s kmetijskimi zemljišči z njim niso preveč gnojeni, pa je, da večina vrtičkarjev ne uporablja hitro topnih mineralnih gnojil, temveč organska, iz katerih se sprošča postopoma.

So potemtakem opozorila o zdravju nevarnih količinah dušikovih spojin, nitratov, ki se kopičijo v zelenih delih rastlin, za lase privlečena?

Znano je, da ljudje tri četrtine nitratov prejmemo prav z zelenolistnato zelenjavo. Naši poskusi na vrtovih pa so iz prej omenjenega razloga le izjemoma pokazali presežene mejne vrednosti nitratov v solatnicah. Zaradi nezmerne in nepravilne uporabe mineralnega dušika pa je pogosto problematična zelenjava iz intenzivnih nasadov, posebno rastlinjakov. Za ljubljansko območje lahko povem, da smo z nadzorom pridelovalcev količine uporabljenega dušika že spravili v razumne meje. Poleg tega se je v zadnjih letih poraba dušikovih gnojil pri nas zmanjšala za 30 odstotkov, k čemur so resnici na ljubo pripomogli tudi stroški z njimi.

Kaj je razlog, da je na vrtičkih preveč fosforja in kalija?

Glavni razlog je, da imajo vrtičkarji zaradi povsem napačne predstave o tem, koliko je treba gnojiti nekaj kvadratnih metrov veliko gredico. Če ponazorim: lahko rečemo, da 10 kvadratnih metrov velike gredice ni treba gnojiti z več kot 40 kg uležanega hlevskega gnoja. To je manj kot samokolnica, veliko vrtičkarjev pa se odpelje po hlevski gnoj kar s prikolico. Poleg tega pa obilnemu odmerku hlevskega gnoja, ki so ga uporabili pri jesenskem prekopavanju, spomladi dodajo še kompost, za dobro mero pa ob vsaki pripravi gredice še katero od kupljenih organskih gnojil. Vse to skupaj pa je seveda že preveč. Tisti, ki uporabljajo tudi mineralna gnojila, so praviloma presenečeni, ko jim na predavanjih pokažemo količine mineralnih gnojil, ki so potrebne za gnojenje 10 kvadratnih metrov vrta. Te količine so ponavadi nekaj 100 gramov in ne kilogramov, kot pogosto mislijo.

Pa vendar večina vrtičkarjev, kot kažejo tudi vaše raziskave, v glavnem gnoji s hlevskim gnojem in domačim vrtnim kompostom. Od kod tolikšni presežki?

Prvi razlog izhaja iz potreb vrtnin po hranilih, drugi pa iz neustreznega razmerja teh v gnojilih. Rastline, ki jih gojimo na vrtovih, potrebujejo med rastno dobo zelo malo fosforja, potreben je zgolj v zgodnjih fazah, za razvoj koreninskega sistema in za tvorbo semen, ki pa jih na vrtovih ponavadi ne gojimo, kot velja za vsa žita (poljščine so kar od dva- do trikrat večje porabnice fosforja). Potrebe po kaliju so v povprečju večje, velike porabnice so predvsem plodovke in kapusnice, zato na vrtovih njegove količine niso tako presežene.

Začetniku se bo glede na povedano ustrezno gnojenje zdelo skoraj nedosegljivo ....

Vsem tem razmišljanjem bi se izognili s preprosto analizo rodovitnosti tal. Naše raziskave kažejo, da je vrtičkarji večinoma ne opravijo oziroma te možnosti niti ne poznajo. Priporočam jo vsem, ki imajo težave. Samo za predstavo, meritev osnovnih parametrov rodovitnosti, skupaj s priporočilom za gnojenje, ki jo lahko opravijo v več laboratorijih po Sloveniji, stane okrog 30 evrov. Najpogostejše vprašanje vrtičkarjev je namreč, zakaj zelenjava ne raste. Podobno kot zdravnik, ki lahko bolniku postavi diagnozo šele, ko ga pošlje vsaj na osnovne preiskave krvi in urina, potrebujemo za ustrezno svetovanje analizo tal tudi mi.

Kaj se zgodi z vrtninami na pregnojenih tleh?

Presežki hranil v tleh povzročijo zmanjšanje odpornosti na bolezni in škodljivce, presežek posameznega hranila pa lahko zavira tudi delovanje drugih.

Vrtičkarji so včasih zmedeni, ko preberejo, da hranila v zemlji so, a so rastlini nedostopna. Je porušeno ravnovesje med hranili edini razlog?

Predpogoj, da rastlina sploh izkoristi hranilo v tleh, je ustrezna kislost ali pH tal. Idealna so zmerno kisla tla, ki imajo pH okrog 6. Pri pH-vrednosti 7 (nevtralna) ali več (bazična) se dostopnost hranil zelo poslabša. Kislost tal je v največji meri odvisna od geološke sestave tal. Marsikje v Sloveniji so tla zelo kisla in zaradi tega za pridelavo zelenjave neprimerna. Tu mislim predvsem na severovzhodni del Slovenije (Prekmurje, Štajerska). Ker je torej kislost tal zelo pomembna, je velika napaka, če apnena gnojila uporabljamo brez podatka, kolikšna je.

Kdaj sploh pride v poštev apnjenje? Veliko vrtičkarjev jeseni pri prekopavanju zemljo apni, rekoč, da bodo s tem uničili talne škodljivce.

Apnjenje je namenjeno predvsem spremembi kislosti tal in ga priporočamo, če je vrednost pod 6. Z zelo kislimi tlemi s pH okrog 5 imamo težave v severovzhodni Sloveniji – v Prekmurju, na mariborskem in celjskem koncu. To, da žgano apno uniči škodljivce, drži; je namreč agresivno, a poleg teh pobije pomembne mikroorganizme v tleh. Zato za apnjenje – samo če analiza pokaže, da so tla prekisla! – svetujemo zgolj uporabo zmletega apnenca, ki je povsem naravnega izvora (naravna zmleta kamnina). Pa še nekaj je treba dodati: če preveč apnimo, lahko naredimo nepopravljivo škodo, saj v praksi nimamo na voljo gnojenja, s katerim bi lahko pH-vrednost tal zaradi preveč apnjenja popravili.

V kolikšnem času se lahko pregnojena zemlja »popravi«?

To je zelo pogosto vprašanje. Nenapisano pravilo je, da je treba napake popravljati vsaj tako dolgo, kot smo jih povzročali – ne moremo pričakovati, da bodo presežki hranil v tleh izginili v eni rastni sezoni. Vrtičkarju na podlagi analize priporočimo, kako naj ravna, in če z rodovitnostjo potem še vedno ne bo zadovoljen, mora analizo čez štiri leta ponoviti. Vsako leto ni potrebna.

Kakšna konkretna priporočila ob analizi prejmejo vrtičkarji?

Kar v 80 odstotkih uporabo gnojil odsvetujemo zaradi preveč gnojenih tal. Vrtičkarjem svetujemo, naj se najprej izognejo gnojenju z mineralnimi gnojili, ki vsebujejo npr. fosfor in kalij. Obe hranili vsebuje tudi vrtni kompost, ker pa večina vrtičkarjev z ostanki rastlin na svojem vrtu nima kam drugam kot na kompost, svetujemo, naj ga uporabijo v zelo zmanjšanih količinah. Najbrž bi za bujnost rasti potrebovali nekaj dognojevanja z dušikom, a če vrtičkar iz prepričanja ne uporablja mineralnih gnojil (takšni sta KAN in urea), mu seveda tega ne svetujemo.

Vrtičkar na majhni površini goji raznolike rastline, vsaka pa ima svoje potrebe po hranilih. Na prvi pogled je uravnoteženo gnojenje zanj torej težka naloga, saj vendar ne more odmerjati gnojil za vsako rastlino posebej. Postane pa preprostejše, če spomnimo, da ga je treba uravnotežiti v kolobarju več let, saj to na daljše obdobje laže storimo.

Je torej na vrtičkih vseeno najprimernejše gnojenje s hlevskim gnojem in domačim kompostom?

Hlevski gnoj ima kljub neustreznemu razmerju med hranili, o katerem smo govorili, veliko prednosti: glavna je, da organska snov v njem veže veliko vode, hranila iz njega pa se postopoma sproščajo več let. Sem privrženec ekološke pridelave na vrtovih, pošteno pa je treba povedati tudi naslednje: v nasprotju s splošnim prepričanjem, da je uporaba organskih gnojil in substratov za okolje veliko prijaznejša kot mineralna gnojila, so rezultati raziskav pokazali, da hlevski gnoj v zemlji pušča tudi ostanke težkih kovin. Zakaj? V umetnih krmilih, s katerimi v konvencionalni živinoreji dodajajo govedu nekatera mikro hranila, je tudi določen delež težkih kovin (npr. cink, baker). Za presnovo pri prežvekovalcih so ta mikrohranila nujna, vendar se jih zaradi slabe absorpcijske sposobnosti v prebavilih krav velika večina izloči skozi prebavni trakt. Zato vrtičkarjem priporočam, da poiščejo gnoj z ekološke kmetije, saj tam uporaba umetnih krmil ni dovoljena. Poudaril bi še to, da je kemijska sestava organskih gnojil pogosto neznanka, saj so ponavadi zelo heterogena. To velja tudi za tista, ki so dostopna v kmetijskih trgovinah, saj zakonodaja (v nasprotju z mineralnimi gnojili) ne predpisuje natančno, kako morajo biti označena, pomanjkljiv pa je tudi nadzor nad njihovo kakovostjo.

Kakšne so napake pri uporabi hlevskega gnoja?

Huda napaka je uporaba neuležanega gnoja. Vsaj štiri do šest mesecev mora gnoj počivati, sicer lahko negativno vpliva na rastline, ker vsebuje črevesne patogene bakterije, ki se v procesu podaljšanega skladiščenja in kompostiranja razgradijo. Ker je večina hranil v hlevskem gnoju v organski obliki, ki rastlinam ni dostopna, se mora organska snov v tleh najprej razgraditi. Zato je najbolje, da ga v tla zadelamo jeseni ter tako omogočimo njegovo razgradnjo do pomladi.

Se gnojenje razlikuje tudi glede na vrsto tal?

Seveda. Če so lahka, prepustna in peščena, poleg tega pa še plitva, je bolje gnojiti večkrat po malem, ker se hranila hitreje izpirajo. Recimo: tretjino gnojila jeseni (hlevski gnoj), preostalo pa v dveh odmerkih spomladi (čim bolje kompostiran ali briketiran hlevski gnoj, da se prej razgradi). Na težkih tleh, ki jih je težko obdelovati, vsebujejo več gline in malo peska, imajo pa veliko sposobnost zadrževanja hranil, bi svetoval gnojenje v manj odmerkih, enkrat jeseni in potem spomladi pred sajenjem. Seveda je vse navedeno zelo posplošeno, saj je gnojenje treba uravnavati v skladu s potrebami posameznih vrst zelenjave.

Kaj pomeni organska snov v tleh?

To so vse snovi v tleh, v katerih so hranila organsko vezana: nerazgrajeni in razgrajeni ostanki rastlin, organska gnojila in substrati, ki jih vnesemo v tla, korenine in ostanki zelenega gnojenja. Večji ko je delež organske snovi v tleh, bolj so ta sposobna vezati hranila in vodo. Takšna tla so bolj odporna na sušo. Ugotavljamo, da je organske snovi v naših vrtičkih dovolj, kar je posledica pogoste uporabe organskih gnojil.

Na kaj bi vrtičkarje opozorili pri mehanski obdelavi tal?

Poleg večinoma znanih stvari, kot so groba obdelava jeseni in priprava čim bolj fine strukture spomladi ter rednega rahljanja zaskorjenih tal, bi rad posebej poudaril, da je treba vsa gnojila zadelati v tla, torej v območ­je korenin, v nasprotnem primeru njihovo delovanje ne bo ustrezno. Le lahko topna mineralna gnojila lahko posipamo po površini, vendar pred dežjem. Za ilustracijo: fosfor in kalij se v času rasti izpirata le za nekaj milimetrov do nekaj centimetrov na leto. Pogosto se vrtičkarji tudi sprašujejo, zakaj jim po hudem nalivu na vrtu stoji voda. Razlog je, da se zaradi prekopavanja na vedno isti globini pod zgornjim slojem ustvari neprepusten sloj. Ponavadi ga začutimo kot trdo plast, ki se upira orodju za prekopavanje. V takem primeru je priporočljivo prekopati malo globlje in predreti ta sloj. Odlično je tudi zeleno gnojenje z rastlinami z globokim koreninskim sistemom, ki rahljajo globlje plasti tal. Z vsemi temi ukrepi bomo tla prezračili in omogočili nemoteno delovanje hranil.