A visoke grede nimajo opraviti le z vnašan­jem tretje razsežnosti na nezanimiva in za rastline neprimerna tla, vse pogosteje pomenijo novo razsežnost v razumevanju vrta in čedalje več ljudi se zanje odloča tudi pri nas. Z njimi lahko namreč s pridom izkoristijo naravne procese, ki pomagajo pri pridelovanju hrane in ustvarjanju ugodnih razmer za rastline.

Če poenostavimo, z visoko gredo dvignemo obdelovalno površino bliže k očem ali rokam, da se nam ni treba sklanjati. To omogoča, da se lahko vrtnarjenju v stoječem ali sedečem položaju posvečajo tudi ljudje, ki jih boli hrbet, starejši in gibalno ovirani.

Uporabnost

Preoblikovanje terena oziroma postavitev visokih gred nam omogoča, da si vrtiček, sploh pa gojenje vrtnin, omislimo tudi tam, kjer je zemlja kontaminirana, je sploh ni ali ni dovolj dobra za kakovosten pridelek. V dvignjeno gredo moramo namreč material nasuti ali zemljo celo pripeljati od drugod. Lahko pa s pravim postopkom bolj grobo pridelovalno zemljo iz okolice grede sčasoma spremenimo v zelo rodovitno. Na tem denimo temelji eno glavnih načel permakulture, ki se zgleduje po modelih iz narave. V vrtni literaturi lahko najdemo različna navodila za urejan­je visokih gred, vsa pa poudarjajo, da ne smemo pozabiti na spodnjo, drenažno plast, ki bo zagotavljala odced­nost zemlje. Naleteli boste tudi na takšne, ki vam kot eno izmed možnosti ponujajo ostanke gradbenega materiala. Mi se bomo v prispevku osredotočili na delo z naravnimi materiali, ki nam bodo omogočili posnemanje za rastline in vrtnarja koristnih procesov v naravi.

Visoke grede imajo že dolgo zgodovino, lahko jih denimo primerjamo z dvignjenimi polkrožnimi gredami, ki so jih uporabljali na Daljnem vzhodu, gredami na srednjeveških samostanskih vrtovih in drugod. Njihova skupna značilnost, ki jo uporablja tudi permakultura, je, da so za jedro nasutja uporab­ljeni porozni naravni materiali (ostanki lesa, veje, listja ...), okoli njih pa kompost, ki pri razpadanju tvori humus in zvišuje temperaturo v notranjosti grede.

Višino in širino visoke grede lahko prilagodimo svojim potrebam, na robovih nižjih bomo lahko posedali, višje pa obdelovali stoje. Široke smejo biti le toliko, da bomo z rokami brez težav segli do sredine. Zunanje ogrodje je lahko iz različnega materiala, za naravni videz in pretok zraka pa se najbolje obnese les, ki je poleg tega dober toplotni izolator. Uporabimo lahko tudi opeko, kamen, betonske zidake, nekateri si zamislijo ogrodje iz pločevine ali iz dveh plasti UV-obstojnega polietilena, med katerima je zrak, kakršne prodajajo v vrtnih centrih.

Plasti

Najprimernejši čas za nalaganje materiala v visoko gredo je jesen, da se bo imel do spomladi čas posesti. Pri različnih avtorjih se nasute plasti, ki sledijo ena drugi, nekoliko razlikujejo, vendar ne bistveno. Pred postavitvijo ogrodja v glavnem priporočajo, da na terenu, kjer bo stala greda, odstranimo travnato rušo in jo shranimo, ker jo bomo pozneje uporabili. Nato postavimo ogrodje oziroma stranice grede. Na zemljo naložimo do 60 centimetrov drenažne plasti (debelega, tanjšega vejevja, koruznice, zmletih lesnih ostankov) in potlačimo. Na to pride narobe obrnjena travna ruša (lahko jo nadomestita groba vrtna zemlja ali kompost), potem debela plast nerazpadlih organskih odpadkov, trave ali listja, spet kompost ali dobro razpadel hlevski gnoj, na koncu, lahko šele spomladi, pa 20 centimetrov debela plast finejše oziroma površinske vrtne zem­lje, v katero bomo sadili. Plasti se izmenjujejo enako kot v kompostnem kupu: star in nov oziroma svež material, rjav material, ki vsebuje ogljik, z zelenim, ki zagotavlja dušik. Lahko jih izmenjamo še večkrat. Nekateri za vmesni material uporabijo natrgan karton, ker gre zelo v slast deževnikom.

Zastirka in vodni režim

Tisto, kar je med rastno sezono bistveno, je po permakulturnih načelih zastiranje tal na visoki gredi, z debelo organsko zastirko. Na vrh redno nalagamo pograbljeno travo, rastlinske ostanke ali odležano, že malce zbito seno, da ni prelahko. Takšna zastirka ne le da preprečuje izsuševanje prsti, temveč čez noč vlago tudi vpija iz zraka. Z njo oskrbi posajene rastline, zato nam jih čez dan tudi poleti skoraj ni treba zalivati. Grede se v takšnem sistemu ne okopavajo, ker z vrha stalno dodajmo kompost in jih prekrivamo z zastirko. Plast vej na dnu zagotavlja kroženje zraka, ki omogoča, da se struktura bolj grobe (tudi glinene) zemlje počasi rahlja, pogoj za to pa je, da zgoraj nalagamo humus oziroma organsko snov. Vloga zastirke je hkrati dušenje plevela.

Razpadanje organske snovi v visoki gredi podobno kot pri kompostu povzroči segrevanje, kar zelo podaljša pridelovalno sezono. Vrtnine lahko spomladi sadimo precej bolj zgodaj, ker so odmaknjene od tal, so tudi manj izpostavljene slani. Edini čas, ko površine ne zastiramo z organsko zastirko, sta zima in zgodnja pomlad. Je namreč svetlejša od zemlje, zato se počasneje segreva.

Na majhni površini visokih gred se, da bi prostor čim bolje izkoristili in da površina, ko poberemo pridelek, ne bi ostala prazna, uveljavljajo mešani posevki; bolj kot neposredne setve se obnese sajenje sadik. Pomembno je, da kombiniramo vrtnine, ki so druga drugi dobre sosede, počasneje rastoče s hitro rastočimi, ob robove posadimo tak­šne, ki se prevešajo, na sredino pa višje.