Zaščita tal: Zastirka godi delovanju talnih organizmov

16. 6. 2015 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Julijana Bavčar

zastirke, zaščita tal, vrtna tla, zeleno gnojenje

Prednosti zastiranja vrtnih tal z organsko maso se najbolj zavemo v vremenu, s kakršnim imamo opraviti od začetka junija. Slama ali seno, položena med vrtninami, ohranjata vlažno prst kljub sončni pripeki in preprečujeta zbijanje in spiranje tal po vročinskih nevihtah. »Klasični vrtičkarji« se nanjo največkrat spomnijo, da bi pred izsuševanjem zavarovali paradižnik, ko vročina popusti, pa mnogim postane nadležna.

A prednost zastirke ni le manj zalivanja, to, da nam ni treba rahljati zaskorjenih tal in da preprečuje rast plevelov, je še večji blagor za živi svet v tleh, pravi Jerneja Jošar, agronomka, ki ureja in načrtuje vrtove po načelih ekološkega trajnostnega gojenja rastlin. Je tudi avtorica knjig Ekološko vrtnarjenje za vsakogar in Moj vrt je lahko balkon, ki sta nastali na podlagi njenih izkušenj.

Življenje v tleh

»Pogosto pozabimo, da so talni organizmi tisti, ki nam sploh omogočajo pridelek, saj organske snovi v tleh spreminjajo v rastlinam dostopno hrano,« spomni. Ko razgrne plast sena med paprikami, si zlahka prestavljamo, kako se talne drobnoživke pod opoldansko pripeko razbežijo v zaklon. Mrgolenja v prhki prsti seveda ni bilo videti, a resnici na ljubo močno poletno sonce, tako kot drugi ekstremni zunanji vplivi, talne organizme uničuje, medtem ko jih zastirka hladi. Zgodaj spomladi jih, nasprotno, greje in pospešuje njihovo aktivnost. Najbolj poznamo deževnike, ki s površine vlečejo organski material v globino in ga predelujejo, mikroorganizmi pa proces razgrad­nje nadaljujejo. »Na površju živijo takšni, ki za življenje in delovanje potrebujejo svetlobo in kisik (aerobni), globlje pa an­aerobni, ki jih svetloba uničuje. S prevladujočim načinom obdelave vrtne zemlje, po domače štihanjem, ko plasti zemlje preobrnemo, porušimo njihov živ­ljenjski prostor in del jih odmre. Ravnovesje med njimi se sčasoma sicer spet vzpostavi, vendar s takšnim načinom koristne procese v tleh zaviramo, sebi pa delamo dodatno delo,« povzame Jerneja Jošar.

Zastirka varuje zemljo in življenje v njej pred vetrom, sonce, dežjem, erozijo, hkrati pa na gredicah prepereva in je hrana organizmom, ki proizvajajo humus. Tega si v tleh želimo čim več, saj jim daje rahlo strukturo. Že tisti, ki bo poletno zastirko pustil na vrtu do zime, bo po sogovorničinih besedah opazil, da so tla rahlejša. Hitrost humifikacije (procesa, podobnega tistemu, ki poteka v kompostnem kupu) je odvisna od mineralne sestave tal, tega, koliko časa so bila izpostavljena vremenskim vplivom, kako dolgo smo jih teptali ali gnojili z mineralnimi gnojili. »Odločilno je, da tla niso nikoli gola, tudi čez zimo ne,« opomni sogovornica.

S humusom bogata tla dobro zadržujejo vodo, a so hkrati prepustna in zračna. Razkrajajoča se organska snov v njih zagotavlja rastlinam osnovna hranila, predstavlja pa tudi hrano za drobnoživke. V tleh s takšnimi značilnostmi je treba dodajati zelo malo gnojil. »Priporočljiva so organska, kompost ali preperel hlevski gnoj. Iz mineralnih se namreč sproščajo kisline, ki škodijo živemu svetu v tleh.«

Priprava zastrtih gredic

A kaj storiti, dokler se krog ne poveže, če imamo opraviti z glinenimi, sprijetimi tlemi – kako in kdaj preiti na način brez prekopavanja? Pravi čas za pripravo gredic, ki jih bomo zastirali in jih ne bomo prekopavali v klasičnem smislu, je jesen, ko pospravimo pridelek. Seveda ni nič narobe, če jih začnemo zastirati šele v poletni vročini, ko bomo prvi pridelek pobrali, bomo zastirko umak­nili in tla pred ponovnim sajenjem ali setvijo le zrahljali s privzdigovanjem vil, potem pa jih spet zastrli. Pred zimo jih bomo lahko pripravili na novo sezono. Jeseni umaknemo zastirko in organski material, ki je ostal od rastlin, na stran, tla razrahljamo z vilami in zastirko položimo nazaj. Če je zemlja zbita, postopek spomladi ponovimo.

Zeleno gnojenje

Rahljamo tako, da vile zabadamo v tla do globine zob in jih potem le rahlo privzdigujemo, da se plasti ne zmešajo. »Če so tla zbita, je seveda potrebna vztrajnost, rahljamo jih lahko pred vsakim posevkom in skrbimo, da niso nikoli gola. Strukturo in sestavo prsti zelo izboljšamo tudi z zelenim gnojenjem. Potem ko poberemo spomladanske vrtnine, grede zasejemo z rastlinami, ki naredijo veliko zelene mase. »Najpogosteje se za zeleno gnojenje uporabljajo križnice (ogrščica in njene sorodnice), detelje in druge metuljnice, ajda, prezimna žita, lahko pa povsod zasejemo kapucinke, žametnice, če imamo težave s talnimi škodljivci. Skupna lastnost kultur za zeleno gnojenje (zeleno zato, ker jih pozneje vkopljemo v zemljo) so poleg bujnih nadzemnih delov in hitre rasti, zaradi česar so tla zelo hitro prekrita in zaščitena, globoke in razvejene korenine, ki neverjetno rahljajo in zračijo zemljo. Rastline prodirajo v spodnje plasti in prinesejo na površje izprane hranilne snovi, koreninski izločki nekaterih pa zavirajo rast plevelov ali uničujejo talne škod­ljivce (ogorčice). Rastline iz družine metuljnic tla obogatijo z dušikom, saj imajo sposobnost, da v sožitju z bakterijami, ki živijo na njihovih koreninah, vežejo dušik iz zraka. Torej imamo zastonj gnojenje. Z zelenim gnojenjem tako izboljšujemo strukturo tal ter jih bogatimo s humusom in koristnimi koreninskimi izločki,« razloži sogovornica.

Vse, ki so rastline za zeleno gnojenje kdaj z ročnim orodjem vkopavali v tla, gotovo zanima, kako to narediti brez preobračanja zem­lje, pripomnimo. »Pri tem res ne gre drugače, kot da zemljo obrnemo naokoli. Najbolje je, da s prekopavanjem počakamo, dokler rastline ne pomrznejo, ali pa bujno zeleno maso, npr. pri prezimnih, kakršna je detelja, prej pokosimo. Pokošeni material damo na kompost ali uporabimo za zastirko. Na gredico, v katero smo vkopali ostanke rastlin, če je vse skupaj še pregrobo, posadimo sadike, ne sejemo. Zelenemu gnojenju namenimo vsako leto del vrta.«

Sajenje in setev

Pred sajenjem vrtnin spomladi ali pozneje v sezoni zastirko umaknemo, v razrahljano zemljo naredimo jamico, po potrebi dodamo kompost, posadimo sadiko, jo zagrnemo z zemljo in potem še z zastirko. Za posevek pa moramo zastirko umakniti s predela, na katerega bomo sejali. Nezastrt mora ostati, dokler rastline ne vzniknejo, kjer sejemo hitro rastoče rastline (npr. solatnice, fižol), ki hitro prerastejo površino, bodo te prevzele vlogo zastirke. Če sejemo v kanalčke ali vrstice, pa prostor med njimi zastremo.

Zastirka in škodljivci

Jerneja Jošar svetuje, da izjemoma pustimo gredice začasno razkrite v zelo deževnem času, če imamo na vrtu veliko polžev. Po njenih izkušnjah zgolj zastirka ne privabi na vrt voluharja. »Gotovo bomo opazili, da si vlago za preživetje pod njo išče veliko živalic. Ljud­je niso vajeni opazovati, katere na vrtninah delajo škodo. Takšnih je le desetina, pa tudi te imajo v naravi svojo vlogo. Škodljivo je, če takoj in na pamet posežemo po škropivih, tudi če so rastlinskega izvora, saj lahko porušimo ravnovesje med organizmi in škodujemo tudi tistim, ki so naši zavezniki,« opozori Jošarjeva.

Gnojenje in zalivanje

Pri zastrtih rastlinah je zalivanje potrebno le po sajenju, setvi in ob dolgotrajni suši. Kako zastirka ohranja vlago, se lahko prepričamo, če jo malo odgrnemo. Pri večini vrtnin zalivamo tla ob koreninskem vratu, solatnicam in kapusnicam prija tudi pršenje po listih, vendar je to priporočljivo narediti v jutran­jem hladu, da se rastline čez dan posušijo. Po izkušnjah Jerneje Jošar, ki je dolgo vrtnarila brez vira vode v bližini, so njene zastrte vrt­nine uspevale enako uspešno kot njenim sosedom, ki so v poletni vročini vodo dovažali. »Res so takrat malo zastale v rasti, vendar ne zaradi pomanjkanja vlage, temveč zaradi vročine; enako kot vrtnine pri sosedih,« pove sogovornica.

Zaradi ugodnih razmer za delovanje talnih organizmov pod zastirko, ki skrbijo za tvorbo rastlinskih hranil, je veliko manjša tudi potreba po gnojenju. Ko bo zemlja prhka, bo najbrž zadostovalo, če bomo z domačim kompostom ob sajenju dognojevali le največ­je požrešnice, kot so plodovke in kapusnice. Nekatere vrtnine, ki jih sejemo in imajo kratko rastno dobo, dognojevanja ne potrebujejo. Takšne so denimo solata, radič, endivija, rukola, špinača. »Pri nas se premalo zavedamo, da tako kot rastline ne bodo rasle, če imajo premalo hranil, tako nekatere ne rastejo, če z gnojenjem pretiravamo,« povzame še eno prednost zastiranja tal in načina obdelave, ki ga nadgrajuje, Jerneja Jošar.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE