Paradižnik ni vrtnina, ki bi se v večjem delu Slovenije dobro počutila, saj prihaja iz toplih krajev Južne Amerike. Zato je bolj občutljiv, kot si mislimo. Kaj torej delamo narobe?

Začne se z izbiro sorte, tudi hibridnih

Veliko ljubiteljev vrtnarstva se ne zaveda povsem pomena sorte, hibrida. Bolj ali manj govorijo o zgodnjih, poznih, debeloplodnih, češnjevih paradižnikih, le malo pa jih ve, da je znotraj naštetega paleta sort, ki lahko poleg barve, oblike, velikosti in seveda okusa pomenijo tudi večjo odpornost. Po drugi strani pa je volovsko srce, zelo stara sorta, prevzelo srce številnih tako, da ne želijo razmišljati o drugi izbiri. Toda volovsko srce je žal najbolj občutljiva sorta, kar jih poznam. To pa ne pomeni, da ga zdaj ne sadite več, le odprite srce še kateri sorti, mogoče hibridu.

Pri nas so nekateri po krivici zagnali gonjo proti hibridom in s tem zmedli številne ljubitelje vrtnin. Ljudje so začeli zamenjevati hibride z gensko spremenjenimi rastlinami, kar je seveda zelo daleč od resnice. Pri hibridih gre samo za prav poseben način ustvarjanja novih sort, pri katerem izkoriščamo eno posebnost narave. V neki povsem določeni in specifični kombinaciji dveh staršev je njihov potomec izjemen in presega vse lastnosti obeh staršev. In pri hibridih gre prav za to. Žlahtnitelji preizkušajo številne kombinacije starševskih sort, ki jim rečemo linije. Približno na 1000 kombinacij se ena izkaže za izjemno in ta potem dobi ime. Črka in številka F1 za imenom pa pomenita samo to, da gre za prvo generacijo križanca (hibrida). Razlika med hibridom in sorto je v tem, da pri hibridnem semenu poznamo oba starša, pri sorti pa samo materinsko rastlino in ne nadziramo, katera rastlina je prispevala cvetni prah (je bila oče). Zelo na grobo je razlika enaka, kakor je pri živalih pasma in mešanec, pa se tam nihče ne razburja, da gre za kaj nenaravnega.

Edina slaba lastnost hibridov je, da njihovo seme ne daje več enako dobrih rastlin. Novejši, ki jih ponujajo semenarji, so namreč veliko bolj odporni, niso obremenjeni z nekaterimi dednimi težavami, kot so virusi, pa tudi rodnejši so.

Cepljen paradižnik je nekaj posebnega

Povsem napačno mnenje in razlaga je, da so cepljene rastline odpornejše od navadnih. Njihov koreninski sistem, na katerega je cepljen žlahtni del, je res odpornejši na posledice ozkega kolobarja, pretirano, dolgoletno gnojenje in s tem preveč hranil v tleh, deloma tudi na hladnejšo zemljo, čeprav to velja predvsem za lubenice in melone. Niso pa odporne na bolezni listov, ki nas najbolj muči na vrtovih. Res pa je, da je močnejši koreninski sistem sposoben rastlinam dovesti več hrane, s tem energije, da se sama spopade s težavami.

Bodite pa pozorni na dvoje. Najprej, cepljenk ne sadimo globoko v zemljo, saj mora cepljeno mesto ostati nad njo. Drugače se na steblu žlahtne rastline razvijejo stranske korenine, cepljeno mesto pogosto propade, rastlina pa ima zdaj manj korenin. Zelo pomembno je tudi, da sicer na cepljenki lahko pustimo prva dva zalistnika, tako vzgojimo tri vrhe, ne pa več. Preostale zalistnike prav tako odstranjujemo redno, vsak vrh pa naj ima svojo oporo.

Huda napaka je hitenje

Morda še bolj pomembna napaka pa nastaja prva zdaj, spomladi. Podnebne spremembe očitno prinašajo s sabo tudi zgodnejši pričetek pomladi, hkrati pa skoraj vedno ledeni možje oz. sredina pomladi še enkrat presenetijo vsaj z izredno mrzlimi nočmi – izkušnjo s snegom iz prejšnjega tedna si bo gotovo marsikdo zapomnil. Kljub temu vrtičkarji že od začetka aprila iščejo meje, kdaj čim bolj zgodaj posaditi paradižnik in druge plodovke kar na prosto. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kje živimo, na Primorskem so lahko veliko zgodnejši. Pa vendar, zavedajte se, da aprila plodovk, tudi paradižnika, na prosto ne sadimo.

Razlog je mrzla zemlja, v kateri korenine posajenih rastlin niso sposobne živeti tako, kot bi morale. Pri temperaturah zemlje (ne zraka) pod 15 °C plodovke ne sprejemajo fosforja, ta pa je pomemben za razvoj, koreninskega sistema. Za tega moramo poskrbeti pri mladih rastlinah. Če ima rastlina dobre temelje (korenine), bo tudi poleti veliko odpornejša. Dokaz, kdor še vedno ne verjame: cepljene sadike. Te, kot rečeno, niso odpornejše, saj je cepljenka enako odporna na težave kakor normalno vzgojena sadika. Ker pa je podlaga rastlina, ki naredi veliko večji, bolj razvejen koreninski sistem, se sama rastlina poleti dlje čas brani pred boleznimi. V letu 2016 kljub izredno topli pomladi zemlja nikjer razen na Primorskem še ni imela 15 °C, torej paradižnika na prosto še ne bi smeli saditi. V rastlinjakih je zadeva nekoliko drugačna, tam lahko nastane težava samo zaradi premrzlih noči.

Velja si zapomniti, da vsaka temperatura pod 10 °C, ki traja nekaj dalj časa, ne samo ob sončnem vzhodu, uniči cvetove, ki so v rastnem vršičku že zelo hitro, ko vidimo prve prave liste. Zato pogosto prezgodnje sajenje sploh ne pomeni zgodnejšega cvetenja ali pa so prvi plodovi slabi, poškodovani. Če so cvetovi že vidni, najpogosteje kar odpadejo. Prav pri jajčevcu in papriki je ta pojava še bolj izrazit, zato ju na prosto nikoli ne sadimo pred 15. ali celo 20. majem.

Gnojenje

Tudi pretirano gnojenje lahko povzroči padec imunskega sistema rastlin. Preveč dušika za plodovke vedno pomeni obremenitev. Zato sama pogosto sploh ne svetujem gnoja kot osnovno gnojilo za paradižnik, posebno za tiste, ki ne znajo biti zmerni. Velja, da lahko jeseni (ne spomladi) na grede, kjer bo rastel paradižnik, damo 1,5 l/m2 hlevskega, pa tudi konjskega gnoja, nikakor ne več. Še boljši je seveda kompost. Tega uporabite 10 l/m2. Pri kupljenih organskih gnojilih upoštevajte navodila, ne zaokrožujte porabe navzgor ali dodajajte »po naše« ene pesti več, da bo dobro rastlo.

Paradižnik potrebuje veliko kalija. Zato je smiselno uporabiti tudi lesni pepel, če ga imate. Kar zadeva jajčne lupine, naj povem, da zelo velikega vpliva na zdravstveno stanje rastlin nimajo, posebno če jih natrosite samo v sadilno jamico. Rastlina namreč sprejema hranila s koreninskimi laski, ki se razvijejo na obodnih, zunanjih koreninah, ne pa na glavni korenini, ki jo damo v jamico za sajenje. Torej potrebuje največ hranil na obodu same koreninske grude, na na sredini.

Kalcij je sploh poseben element, pomemben za odpornost rastlin. Žal ga v poletni vročini korenine niso sposobne iz zemlje pripeljati do plodov, tja, ker ga rastlina potrebuje. Zato pa ga je treba poleti dodajati skozi liste, ne korenine. Tisti, ki želite uporabljati samo domače pripravke, lahko uporabite razredčeno mleko ali sirotko (1:1), namočene koprive, vendar je treba z njimi škropiti, ne zalivati. Začnemo pa pred nastankom težav, takoj ko se oblikujejo prvi plodovi, in redno škropimo vsaj vsakih 14 dni. Posebej pomembno je to v rastlinjakih.

Velikost sadik, presajanje

Vedno bolj opažam, da ljudje z veseljem kupujejo zelo velike, skoraj cvetoče sadike. Spet je treba poznati osnovna pravila v naravi. Za vsak opravek ima narava svoj idealni čas. Če presajamo rastline v tisti fazi, ko delajo koreninski sistem, bomo najbolj uspešni, pa zdaj ne govorim o luninih menah. Rastlina namreč veliko bolje in hitreje prenese presajanje, če je manjša in še ni v tisti fazi, ko močno raste. Še večja obremenitev zanjo je presajanje, ko že cveti. Ne glede na to, da so zdaj rastline v lončkih, je presajanje zanje stres. Zato presajajte čim manjše sadike, od 20 do 30 cm visoke so najbolj primerne.

Presajamo jih pa resnično globoko, vse do prvih pravih listov. S tem izkoristimo odlično lastnost plodovk, da tudi na steblu poženejo nove korenine. Koreninski sistem bo globlji, s tem pa bo tudi izkoriščenost hranil v zemlji boljša. Če so sadike že tako velike, da boste za sajenje skopali »Postojnsko jamo«, potem jih pri sajenju položite v obliki črke L, torej tako, da steblo položite vodoravno v zemljo. Ob tem pazite, da poleti ob rahljanju tal stebla ne boste presekali.

Pa še nasvet, ki so ga upoštevale naše babice. Pri presajanju zalijemo najprej jamico, potem zemljo prigrnemo k sadiki in tudi s občutkom potlačimo. Potem pa po presajanju s prvim zalivanjem globoko in močno zalijemo celo gredico, ne samo vrstic. Najbolje pa je v sušnem vremenu takoj okoli rastlin položiti zastirko, primerne so kar pokošene zelene rastline iz okolice vrta. Zastirka naj ne bo debela, jo pa sproti obnavljamo.

Nega med letom

Med rastno dobo redno odstranjujemo zalistnike, saj porabljajo veliko hranil, ki bi jih drugače dobili plodovi na glavnem steblu. Rastlina lahko počrpa samo toliko hranil, da nahrani te in ji ostane še dovolj moči za obrambo pred boleznimi.

Glavni sovražnik in vzrok hitrega širjenja bolezni omočen list. Če vlage na listih ni, tudi okužba ne bo pripeljala do bolezni. Če imamo veliko listja, se dolgo suši in razmere za razmnoževanje bolezenskih klic so seveda veliko prej ugodne.

Šele zdaj pa pride pomoč rastlinam, ko gre kaj narobe. Če spomladi postavimo dobre temelje, izberemo ustrezne sorte, poskrbimo, da se koreninski sistem dobro razvije, potem se lahko tudi v hladnem, vlažnem poletju pogovarjamo o tem, kako paradižniku pomagati.

Oglejmo si razmere, ki pospešujejo pojav bolezni. Večina pripravkov namreč deluje samo, ko nastane okužba, na pa več, ko se bolezen že razširi. Žal jo mi šele takrat opazimo. Nevarne so temperature med 20 in 30 °C, listi pa so omočeni nekaj ur. V tem primeru uporabljamo naravne pripravke vsaj enkrat na teden, če ne še pogosteje. Je pa smiselno predlagane pripravke uporabljati v rednem razmiku 14 dni, saj jih večina deluje kot pomoč imunskemu sistemu rastlin.

Naj najprej za vse zaposlene, ki ne boste sami delali pripravkov, napišem, kaj lahko dobite v trgovinah. Redno škropljenje (nekje s presledki 14 dni) s pripravki, ki vsebujejo izvlečke morskih alg, povečuje odpornost rastlin. Med kupljenimi pripravki, ki dvigujejo odpornost rastlin, so tudi česnov izvleček, timijanov izvleček, preslični pripravek, v času padavin pa tudi bakrena listna gnojila. Zaščitni plašč na listih naredi tudi sojin lecitin. Doma pa lahko naredite pripravek iz sode bikarbone, pomaga tudi redno škropljenje z razredčenim mlekom ali sirotko, kamiličnim, timijanovim, rmanovim čajem, pripravkom iz njivske preslice, listov in cvetov bezga, listov in delov čebulnic (čebule, česna, drobnjaka, pora), samo izjemoma pa uporabite žajbljev čaj. Je namreč premočan in ob pretirani uporabi lahko uniči tudi koristne mikroorganizme v tleh.

Dotikajmo se le suhih rastlin

Pomembno je, da pripravkov ne uporabljamo, ko še sije sonce, saj jih to hitro razgradi. Zato vedno škropimo zvečer, tudi temperature ne smejo presegati 30 °C, spomladi pa morajo biti nad 10 °C vso noč. Prav tako pripravkov ne delamo v kovinskih posodah, sodih, in če pa je le mogoče, uporabljamo za njihovo pripravo deževnico ali vsaj postano vodo.

Ko opazimo prve znake bolezni, takoj odstranimo obolele liste. Potem takoj uporabimo najprej žajbljev čaj ali bakrena listna gnojila. Potem poskusimo predvsem prezračiti nasad. To naredimo tako, da odstranimo vsaj spodnje, odslužene liste, če smo seveda že pobrali spodnje plodove. Trganje listov, odstranjevanje zalistnikov opravimo vedno v suhem vročem delu dnevu. Rastline ne smejo biti omočene. Dobro je tudi potrgati vse zrele plodove, saj močno obremenjujemo rastlino.

Seveda pa morate tisti, ki nekako ne morete brez te plodovke, razmisliti o rastlinjaku. Samo rastlinjak zagotavlja dobre razmere in zaščito paradižniku. Na prostem bodo v vlaž­nih poletjih vedno težave.