Renata Bedene ustvarja iz volnene polsti, Vesna Štih pa odkriva razsežnosti najlonske (laksa) in kovinske niti (žice). Vlakna se, kot pravita, spreminjajo v polst oz. nit, ta se spreminja v tekstil, tekstil pa se spreminja v objekt. "Svetloba, ki proseva skozi tekstilne objekte, riše različne ambiente, enkrat oddaja svetlo toplino in z njo napolni prostor, drugič svetloba riše transparentne silhuete, vzorce senc, ki dramatično napolnijo prostor. Prispodoba za človeka in njegovo navzočnost," pojasnjujeta avtorici razstave, ki sta se spoznali na fakulteti (na NTF, na oddelku oblikovanja tekstilij in oblačil, kjer sta tudi obe diplomirali) že pred dvajsetimi leti, ter od takrat tudi že večkrat sodelovali na različnih projektih in razstavah. Obe sta tudi članici Društva oblikovalcev Slovenije. Kot pravita, jima je blizu slikarski način razmišljanja. "Želja, da bi skupaj imeli razstavo je nastala v dialogih o tekstilu in svetlobi. Vsaka v svojem mediju znotraj tekstila sva prišli do zaključkov, ki jih želiva predstaviti na razstavi," pojasnjuje Vesna Štih. Razstavo sta pripravljali dobro leto. "V  tem času sva se dobivali in zorili ideje. Seveda, ko je razstava postavljena, dobiš največ zamisli, kaj bi vse še lahko naredili," dodajata.

Na razstavi bodo na ogled objekti iz najlonske niti, ki so, kot pravi Štihova, nastali kot umetniški objekti, zato niso bili predvideni za umestitev v domač prostor. A kljub temu bi pravilno osvetljeni in obešeni po mnenju avtorice lahko prav lepo pristajali na kakšno domače stopnišče ali nevsiljivo obogatili prazno steno, hodnik ali pisarno.

Polstena svetila in sklede, ki jih ustvarja Reneta Bedene, so od začetka grajeni kot elementi interierja. "Skozi ustvarjanje in nadgrajevanje tehnike polstenja pa nastajajo bolj nekonvencionalne oblike, ki odpirajo nove možnosti postavitev," pojasnjuje Bedenetova.

Vesna Štih se je s kovinsko nitjo prvič srečala ob ustvarjanju v okviru skupinske razstave bakrenih tekstilij za evropski mesec kulture. "Takrat smo bakrene niti z različnimi tekstilnimi tehnikami spremenili v bakreni triptih velikih dimenzij. Z najlonsko nitjo sem se ukvarjala bolj za eksperimentalne namene. Za razstavo Svetlobni premiki pa je bila ravno najlonska nit najprimernejša, s katero sem lahko dosegla želene parametre, kot so transparentnost, lahkotnost, senzibilnost, skrivnostnost, teksturiranost in tekstilnost," pojasnjuje sogovornica. Nastali so kvačkani kokoni – valji (premera med 40 in 50 cm, visoki 180 cm) in širši kokon iz vozlane kovinske niti z vsajenimi polkroglami iz kvačkane najlonske niti. "Pri samih objektih igra pomembno vlogo svetloba, ki pravilno usmerjena v objekte riše silhuete po stenah in zabriše mejo med objektom in senco. Senca je včasih celo močnejša od samega objekta. Odlična prispodoba za človeka, njegovo zavest in podzavest, njegovo svetlobo in senco, za imeti in biti ...," še pravi Štihova.

Razstava bo v Mariboru na ogled do konca februarja.