V Rimskih Toplicah smo obiskali Danija Lapornika, lastnika pred dvajsetimi leti delno obnovljene hiše, ki se je pred dvema letoma dotrajani oljni kotel odločil zamenjati s toplotno črpalko. Sistem deluje učinkovito, letni stroški za ogrevanje prostorov in sanitarne vode so se znižali za približno dve tretjini.

Dotrajan oljni kotel, s katerim so 130 kvadratnih metrov veliko hišo ogrevali 18 let, in vse višje cene kurilnega olja so lastnika spodbudili k razmišljanju, kako zmanjšati stroške za ogrevanje in pripravo tople vode. Ti so takrat znašali približno 2200 evrov letno za kurilno olje, prišteti pa je bilo treba še 120 evrov za stroške elektrike za toplo vodo od maja do septembra, pravi naš sogovornik. Hiša je grajena iz porobetona, vendar ni dodatno toplotno izolirana, polovica oken je toplotnoizolativnih z dvojno zasteklitvijo in polnjenjem z žlahtnim plinom, polovica jih še čaka na zamenjavo. Dela, ki ga je treba opraviti, da se zmanjša energijska potratnost hiše, je še precej, pravi Lapornik, vendar zadovoljno poudarja, da je veliko naredil že z vgradnjo toplotne črpalke zemlja/voda.

Toplotna črpalka zemlja/voda

O delovanju črpalk, njihovi učinkovitosti in varčnosti je veliko prebral, a je končna odločitev padla šele, ko se je pri treh lastnikih primerljivih hiš na svoje oči prepričal o njihovem delovanju in pogovoril o izkušnjah. Skrbelo ga je predvsem, ali bo toplotna črpalka res lahko učinkovito zagotovila dovolj potrebne toplote, kako deluje ob ekstremno nizkih zunanjih temperaturah, ali bo sistem radiatorjev združljiv z nizkotemperaturnim režimom delovanja ali pa bo morda potrebna vgradnja talnega gretja. Seveda pa se je želel tudi prepričati, kolikšni so letni stroški za elektriko, ki jo toplotna črpalka porabi za svoje delovanje.

Hiša stoji na dovolj veliki parceli, zato je bila najbolj smiselna odločitev za toplotno črpalko zemlja/voda, pravi Lapornik. V podjetju, kjer jo je kupil, so najprej izračunali toplotne izgube hiše in na podlagi tega določili potrebno moč črpalke, dolžino zemeljskega kolektorja in naredili načrt priključitve. Izbrali so črpalko z močjo 9 kW, priključno močjo kompresorja 2,7 kW in letnim grelnim številom 3,4. Izračunali so še, da je v zemljo treba položiti 540 metrov zemeljskega kolektorja. Če bi bil ta krajši, bi temperatura zemlje zaradi odvzemanja toplote lahko padla pod nič stopinj Celzija in sistem bi zmrznil. Glede na razpoložljivi prostor so se odločili za dve enako dolgi zanki. To pomeni, da je bilo treba izkopati 270 metrov dolg in 110 centimetrov globok kanal, pojasnjuje sogovornik. Po njegovem je to najzahtevnejši del projekta, saj sta postavitev in priključitev naprave na centralni ogrevalni sistem preprosti. Ohranili so lahko obstoječe radiatorje, saj so bili ti za prejšnji sistem predimenzionirani, zdaj pa ravno pravšnji za nizkotemperaturni režim delovanja črpalke. V sistemu sta še skoraj 170-litrski bojler za toplo vodo in 300-litrski zalogovnik, v katerem se shranjuje toplota za vodo, ki kroži po radiatorjih. Toplotna črpalka ima izračunano bivalentno točko pri –15 stopinjah Celzija, kar pomeni, da se pri nižjih zunanjih temperaturah samodejno vklopijo trije grelniki vsak z močjo 3 kW, ki so vgrajeni v napravi. To se še ni zgodilo, saj so ekstremno nizke temperature zelo redke, pravi sogovornik.

Dnevno merjenje rabe električne energije

Toplotna črpalka ima vgrajeno krmiljenje, s katerim lahko uporabnik nastavlja njeno delovanje in hkrati meri vrsto parametrov. A to ne pomeni, da mora veliko vedeti o njenem delovanju in se spopadati z za mnoge nerazumljivimi fizikalnimi in drugimi zakonitostmi. Naprava vse leto deluje samodejno, glede na osnovne nastavitve in odvisno od zunanjih temperatur. Za Danija Lapornika pa je izziv, saj redno vsak dan spremlja njeno delovanje, meri porabo elektrike, preverja temperaturo zemlje oziroma medija, ki kroži po ceveh zemeljskega kolektorja v različnih letnih časih, ter temperaturo medija pri povratku v zemljo.

Tako natančno ve, koliko električne energije porabi na dan, mesec in leto, kako zunanja temperatura vpliva na temperaturo vode v radiatorjih, kdaj je temperatura zemlje najnižja in kdaj doseže najvišjo vrednost. Mesečni račun za elektriko znaša približno 100 evrov, vendar je v to všteta tudi poraba za razsvetljavo in delovanje gospodinjskih aparatov ter črpalko za črpanje vode v bližnjem naselju. Naš gostitelj je zato namestil poseben števec, ki meri le porabo črpalke. Odčita jo vsako jutro pred odhodom v službo in tako ves čas natančno spremlja njena nihanja. V drugem letu delovanja so porabili natančno 7018 KWh, kar znaša približno 770 evrov. Ker ima črpalka vgrajen inštrument, ki meri rabo za ogrevanje in rabo za toplo vodo, sogovornik postreže še s podatkom, da 37 odstotkov električne energije porabijo za toplo vodo v gospodinjstvu, 63 odstotkov pa za ogrevanje prostorov.

Izmerjeni podatki in poraba energije za delovanje črpalke so takšni, kot so bili izračunani pri pripravi načrta za vgradnjo. Lapornik je prepričan, da je bila odločitev dobra, toplotna črpalka pa je v vseh pogledih izpolnila njegova pričakovanja. Izračunal je tudi, da se mu bo natančno 12 tisoč evrov vredna naložba zaradi nižjih stroškov ogrevanja povrnila v približno šestih letih, če upošteva današnje cene kurilnega olja. Če bodo te še naprej rasle, pa se bo naložba izplačala še prej.

Samodejno delovanje lahko prekine le izpad električne energije

Veliko je še drugih in zelo natančnih podatkov, ki jih meri in spremlja naš gostitelj, a naj predstavimo samo nekatere. Toplotna črpalka lahko ogreje sanitarno vodo na 55 stopinj Celzija, vodo za ogrevanje pa na največ 65. Pri zunanji temperaturi na primer nič stopinj Celzija zadostuje, da je temperatura vstopne vode v radiatorjih približno 37 stopinj Celzija, kar zagotovi 21 ali 22 stopinj v prostorih. Vsakih 14 dni pa črpalka vodo ogreje na višjo temperaturo, kar preprečuje nastanek legionele, doda sogovornik. Med zanimivostmi omeni, da ima zemlja najnižjo temperaturo okoli 15. marca, takrat pade na nič stopinj Celzija, ker je črpalka vso zimo odvzemala toploto. Najvišja pa je konec avgusta, ko doseže celo več kot 19 stopinj Celzija. Vendar kot pravi Lapornik, je razlika med vstopno in izstopno temperaturo vedno približno štiri stopinje Celzija. Opazil je tudi, da spomladi vegetacija nad zemeljskim kolektorjem zaradi ohlajanja tal malo počasnejša.

Doda še, da črpalka deluje vse leto in se ne ugaša, vodo za ogrevalni sistem začne ogrevati, ko pade zunanja temperatura na 15 stopinj Celzija. Na severni steni hiše je zato nameščen termostat, ki je povezan z njo. Pove še, da naprava deluje na podlagi prej nastavljene krivulje na določenem temperaturnem nivoju. Tako je zagotovljeno, da bo pri nižjih zunanjih temperaturah prestavila delovanje na višji temperaturni nivo in zagotovila dovolj potrebne toplote za ogrevanje in nasprotno.
Sogovornik je na koncu pojasnil še, da je edina pomanjkljivost toplotne črpalke, da ne deluje, če zmanjka električne energije v omrežju. Za zdaj večjih težav zaradi tega niso imeli, saj je elektrike le enkrat zmanjkalo za nekaj ur. Ko se je tok vrnil, so se nastavitve črpalke samodejno postavile v prvotno stanje in nemoteno je delovala naprej. Da čim prej doseže želeno temperaturo, se samodejno na začetku vklopi še električni grelnik. Težava pa bi nastala, če bi pozimi dlje časa ostali brez elektrike, zato Lapornik v prihodnje načrtuje postavitev generatorja, ki bo zagotovil potrebno električno energijo v takšnih primerih.

Delo in dom, 15. oktober 2008