»Učinek optimizacije stroškov za ogrevanje je pri vgradnji toplotne črpalke v hišo, ki ima velike toplotne izgube in s tem večje potrebe po toploti, manjši, saj električna energija, ki jo naprava potrebuje za svoje delovanje, ni ravno poceni. Kljub temu so prihranki v primerjavi z ogrevanjem na kurilno olje še vedno razmeroma veliki,« pravi elektroprojektant in predavatelj na Višji strokovni šoli na Šolskem centru Velenje Cveto Fendre. Vsem, ki razmišljajo o vgradnji toplotne črpalke v nekaj deset let staro in neobnovljeno hišo, zato svetuje čimprejšnjo celovito energijsko sanacijo: »Predvsem pa naj najprej dobro razmislijo, kateri tip toplotne črpalke bi bilo najbolj smotrno vgraditi, paziti je treba na potrebno toplotno moč naprave za optimalno ogrevanje objekta in tudi na proizvajalca oziroma prodajalca, saj so rezervni deli praviloma zelo dragi.«

Energijska prenova v več fazah

Investitor naj se pred vgradnjo nujno posvetuje z energetskim strokovnjakom in pridobi najmanj dve, še bolje tri ponudbe. »Grelna števila (COP), ki jih navajajo proizvajalci, velikokrat ne držijo, saj so določena oziroma izmerjena v nadzorovanem laboratorijskem okolju, realno obratovalno okolje pa je nekaj povsem drugega, zato so lahko odstopanja tudi do 50-odstotna,« še opozarja sogovornik in doda, da je priporočljivo razmisliti tudi o dopolnilnem viru energije. Tako namreč ob morebitnem nedelovanju toplotne črpalke bodisi zaradi okvare naprave bodisi zaradi izpada električne energije ne bomo sredi zime ostali na hladnem. Cene naložbe v toplotno črpalko za ogrevanje prostorov z vso potrebno opremo in montažo (zalogovnik, vključitev v obstoječi sistem ...) za srednje velike stanovanjske hiše se gibljejo med 8000 in 10.000 evri, kar ni ravno majhen strošek. »Če si investitor ne more privoščiti celovite sanacije v enem kosu, z izvedbo ukrepov v učinkovito rabo energije v takšnem zaporedju, kot ga priporoča stroka, naj pred vgrad­njo toplotne črpalke vsekakor zamenja vsaj stavbno pohištvo, nato pa sanacijo nadaljuje po korakih, kakor mu dopuščajo finančne zmožnosti,« svetuje Fendre.

Janko Škoflek iz Velenja, ki se dobro spozna na obnovljive vire in učinkovito rabo energije, je upošteval zgoraj našteta priporočila in nasvete. Pred sedmimi leti je vgradil toplot­no črpalko zrak/voda v takrat energijsko še zelo potratno hišo s 195 kvadratnimi metri površine. »Hiša je bila zgrajena leta 1970, brez toplotne izolacije na fasadi, slabo izolirano je bilo podstrešje, prav tako streha, le dotrajana okna v mansardi so bila zamenjana z energijsko varčnejšimi z dvoslojno zasteklitvijo, medtem ko so bila v pritličju in nadstropju še stara,« pripoveduje sogovornik, ki je sprva razmišljal o toplotni črpalki voda/voda, a je po posvetu s projektantom misel na to opustil. Vračilna doba naložbe bi bila namreč predolga, sta izračunala, medtem ko je bila naložba v toplotno črpalko zrak/voda občutno ugodnejša. Izkoriščanje energije zemlje bi bilo ekonomsko upravičeno, če bi bilo okrog hiše dovolj prostora za zemeljski kolektor, ker pa ga ni, bi prišla v poštev le geosonda, a kaj, ko je treba za izvedbo ene vrtine (potrebni bi bili dve) odšteti okrog pet tisoč evrov. Po informacijah, ki jih je lastnik dobil od znancev in prijateljev, ki so že posodobili ogrevalni sistem v svojih hišah, pa je lahko pri toplotni črpalki zrak/voda računal tudi na majhne stroške vzdrževanja celotnega ogrevalnega sistema.

Prej 2000 evrov, zdaj 550 evrov

Kotel na kurilno olje v kurilnici je nadomestila toplotna črpalka z močjo 15 kW, ki ogreva tudi sanitarno vodo. »Ravno zato, ker hiša še ni bila energijsko obnovljena, smo sistem nekoliko predimenzionirali, zdaj, po vseh posegih, bi zadostovala 11-kilovatna naprava,« pojasni Škoflek. Energijsko sanacijo je izvajal v več fazah, trajala pa je več let, saj je bila močno odvisna od finančnih sredstev, ki jih je imel na voljo.

Najprej je torej vgradil toplotno črpalko, ki prek vodnega zalogovnika zagotavlja toploto radiatorjem. Stroški so že prvo leto prepolovili; za 2300 do 2600 kurilnega olja, kolikor so pred tem porabili za ogrevanje prostorov in sanitarne vode, je bilo treba takrat odšteti približno 2000 evrov, medtem ko je seštevek zneskov na položnicah za električno energijo v prvih 12 mesecih po vgradnji toplotne črpalke nanesel zgolj 980 evrov (znesek ne vključuje stroška za električno energijo, porabljeno v gospodinjstvu). Po izdelavi toplot­nega ovoja (pred štirimi leti je fasado izoliral z desetimi centimetri toplotne izolacije) se je strošek zmanjšal na 590 evrov, ko je leto pozneje zamenjal še kritino, ostrešje toplot­no zaščitil s štiri centimetre debelimi vodotesnimi, a hkrati visoko paroprepustnimi lesnovlaknenimi ploščami in z dodatnimi petimi centimetri kamene volne, na že obstoječih deset centimetrov kamene volne na podstrešju namestil dodatnih deset centimetrov in vse prekril še s centimeter in pol debelimi ivernimi ploščami, tako da je zdaj površina pohodna, so se stroški za električno energijo dodatno zmanjšali – na približno 540 do 550 evrov na leto.

»Naložba v toplotno črpalko in prenovo kurilnice, za katero sem pred sedmimi leti odštel približno 11.000 evrov, se mi je že povrnila,« zadovoljno ugotavlja Škoflek, ki kot elektroinženir vestno spremlja rabo električne energije in s tem stroške. V sedmih letih je v zalogovniku vgrajeni šestkilovatni električni grelnik, ki je namenjen za podporo ogrevanju v ekstremnih vremenskih razmerah, deloval vsega 47 ur, pa še to se je po gostiteljevih besedah vklopil šele, ko je bilo zunaj minus 16 ali minus 17 stopinj Celzija.

Kamin na drva za vzdušje (in rezervo)

Janko Škoflek je upošteval tudi priporočilo energetskih strokovnjakov o rezervnem oziroma dodatnem viru ogrevanja ob morebitni okvari toplotne črpalke ali izpadu električne energije. V osrednjem bivalnem prostoru v pritličju tako stoji 15-kilovatni kamin, v katerem na leto pokurijo dva kubična metra drv. »Bolj kot zaradi potrebe po toploti ga zakurimo zaradi vzdušja, največkrat takrat, ko imamo obiske,« pravi sogovornik in doda, da takrat topel zrak iz kamina po toplozračnem ventilatorskem odvodu ogreva tudi zgornji etaži.

Ogrevalni sistem, ki zagotavlja temperaturo notranjih prostorov med 20 in 23 stopinjami Celzija, je dodatno krmiljen in reguliran prek doma izdelanega krmilnega sistema (izdelal ga je lastnik sam). Vse deluje brez težav, stroški vzdrževanja so po Škoflekovih besedah minimalni.

-----

Kateri toplotni vir izbrati?

Toplotne črpalke za svoje delovanje izkoriščajo obnovljive vire v okolici. Katerega izbrati – vodo, zemljo ali zrak? Z energetskega vidika je najbolj ugoden vir podtalnica, če je kakovostna in na voljo v zadostni količini, pravijo v podjetju Kronoterm: »Njena povprečna letna temperatura je namreč okrog plus 10 stopinj Celzija, zato s takšnimi sistemi dosegamo grelno število več kot 5 in s tem največji prihranek pri stroških ogrevanja.« Pomanjkljivost sistema je višina naložbe, ki je med vsemi omenjenimi najvišja.

Druga možnost je zemeljski kolektor, če je okrog hiše dovolj prostora. Če prostora primanjkuje, pride v poštev geosonda, a tudi v tem primeru je glavna ovira za investitorje višina naložbe, saj stane ena vrtina približno 5000 evrov. Če ne moremo izkoriščati energije podtalnice ali zemlje, kot toplotni vir preostane zrak, ki je na voljo v neomejenih količinah.

Četrta možnost so tako imenovane plinske toplotne črpalke, ki v eni napravi združujejo varčno ogrevanje na zemeljski plin s toploto iz narave (sonce, zrak, voda ali zemlja), pojasnjujejo na Gospodarskem interesnem združenju za distribucijo zemeljskega plina pri Gospodarski zbornici Slovenije in dodajajo, da z izkoriščanjem energije iz narave dosegajo visoke izkoristke tudi pri nizkih zunanjih temperaturah. Njihova glavna prednost v primerjavi z električnimi je manjša odvisnost od vremenskih razmer, poleg tega omogočajo enakomerno zmogljivost ogrevanja tudi pri zelo nizkih zunanjih temperaturah. Velikega povpraševanja po takšnih napravah za ogrevanje eno- in dvodružinskih hiš, ki so nastale kot nadgradnja tehnologije kondenzacijskih plinskih grelnikov, pa ni, pravi Mitja Janež iz podjetja Vaillant. Naložba je namreč razmeroma draga, toplotna črpalka v kompletu z vakuumskimi sprejemniki sončne energije in zalogovnikom za toplo vodo stane okrog 14.000 evrov. Sogovornik pa poudarja, da je vgradnja tako imenovanih zeolitnih adsorpcijskih toplotnih črpalk ekonomsko upravičena pri novogradnjah, medtem ko bi bila vračilna doba v energijsko neobnovljeni hiši z velikimi toplotnimi izgubami predolga.