Domačnost in udobje, prijetna toplota, prasketanje drv in pogled na igrive plamene so razlogi, zaradi katerih se kamini in peči vračajo v domove. Kombinacija tradicionalnega načina izdelave in sodobne tehnologije zagotavlja dober toplotni izkoristek, preprosto uporabo in dolgo življenjsko dobo teh izdelkov. V nadaljevanju predstavljamo različne vrste kaminov in peči, opozarjamo, na kaj je treba paziti pri izbiri in postavitvi, pozornost pa namenjamo tudi sanaciji starih nefunkcionalnih kaminov z odprtim kuriščem.

Kamini z odprtim kuriščem, v katerem prasketajo polena, počasi izginjajo iz uporabe. Njihov izkoristek je namreč le 30- do 50-odstoten, dodatna pomanjkljivost je nevarnost požara zaradi odprtega ognja. Nadomeščajo jih različni zaprti toplozračni, akumulacijski, toplovodni kamini ter kaminske peči, v katerih lahko kurimo polena ali pelete, lahko so plinski, električni ali na bioetanol.

Izpih toplega zraka

Kakor pravi Doris Turk iz podjetja Kamini Kočevar, toplozračni kamini in kaminske peči različnih oblik in velikosti ogrevajo prostor s konvekcijo toplote, pri čemer izpihani topli zrak enakomerno kroži po prostoru. Izberemo lahko model, ki omogoča naravno gibanje zraka, ali takšnega z vgrajenim ventilatorskim sistemom. Toplota v tem primeru prehaja v prostor pri tleh in se enakomerno dviguje in širi, cevi za izpih zraka pa lahko speljemo tudi v sosednje sobe. »Za ogrevanje več prostorov potrebujemo kamin z vgrajenim ventilatorskim sistemom, pri čemer je treba v estrih položiti cevi za razvod zraka. Če je izpih urejen na hrbtni strani kamina, pa lahko tu naredimo preboj skozi steno in speljemo cevi za topli zrak,« pravi sogovornica. Toplozračno ogrevanje je smiselno le za prostore, ki od kurišča niso oddaljeni več kot šest metrov. Zrak se namreč med potovanjem po ceveh ohlaja, zato je ogrevanje bolj oddaljenih prostorov manj učinkovito in tako manj gospodarno.

Akumuliranje toplote

Toplozračni kamini in kaminske peči zaradi načina ogrevanja navadno niso obloženi z materiali, ki zadržujejo ter pozneje oddajajo toploto, ampak so zaključeni z marmorno obrobo ali obrobo iz kakšnega drugega materiala. Drugače je pri akumulacijskih kaminih. Njihovo kurišče je obloženo s šamotom, pečnicami, kamnom ali kakšnim drugim materialom, ki dobro zadržuje in pozneje enakomerno oddaja toploto. Takšen kamin oddaja toploto še nekaj časa potem, ko nehamo kuriti. Ogenj in dim namreč ogrevata masivni obod kaminskega vložka, od tam pa se toplota s sevanjem prenaša na zunanjo obzidavo, pri čemer je dobro vedeti, da večje zunanje površine omogočajo več akumulacije in s tem več toplote.

Ogrevalna moč vode

Med kurjenjem se v kaminu ustvarja veliko več toplote, kot je potrebujemo za ogrevanje posameznega prostora. Ena od možnosti, kako jo koristno uporabiti, je toplovodni kamin, priključen na centralno ogrevanje. V notranjosti je vgrajen kotel, po katerem kroži voda, ki toploto prejema neposredno od plamenov. Segreta voda gre iz kamina po ceveh do ogrevalnih teles (radiatorji ali talno gretje). Na ta način lahko ogrevamo vso hišo, toplo vodo pa lahko izkoristimo tudi za ogrevanje vode v gospodinjstvu. Če smo se odločili za toplovodno ogrevanje, morajo biti pred postavitvijo kamina razpeljane vse cevi in postavljeni radiatorji oziroma položene cevi talnega gretja. Kamin ali kaminsko peč je mogoče priključiti tudi na obstoječ sistem centralnega ogrevanja, pravi Veronika Deisinger iz podjetja Imag: »Pred vgradnjo mora obstoječi sistem pregledati za to usposobljen strokovnjak, ki presodi, ali sistem izpolnjuje pogoje za priključitev, in naredi načrt potrebnih prilagoditev. Če sistem ogrevanja dograjujemo s kaminsko pečjo, običajno dodamo še večji ali manjši hranilnik toplote, odvisno od potreb.«

V hranilniku – ta lahko stoji tudi v kleti ali kje drugje in ne nujno neposredno ob kaminu – se shranjuje topla voda, ki kroži po ceveh in radiatorjih, del je je namenjen za gospodinjsko uporabo. Za pripravo tople sanitarne vode je smiselno izbrati kombinirani način ogrevanja (sončni kolektorji, elektrika), pravi Deisingerjeva, drugače bi morali v kaminu kuriti tudi poleti.

Premišljena izbira mesta za kamin

Kakor pravi Uroš Koželj iz podjetja Koželj, toplota s tradicijo, neprimernih mest za postavitev kamina ni, so samo slabša od idealnih. Seveda pa je od prostora odvisno, koliko bomo lahko izkoristili toploto, ki jo bo kamin proizvajal in oddajal. Največ težav je pri postavitvi kaminov, ki niso bili načrtovani ob gradnji. Včasih kdo izbere mesto, ki je preveč oddaljeno od dimnika, težave se pojavijo tudi zaradi premajhnih dimnikov, kar pomeni, da ima stranka manj možnosti izbire ustreznega kurišča. Pri novogradnjah se namreč najprej izbere kurišče kamina in temu prilagodijo presek dimne tuljave, višina dimnika in način dovoda zraka, pri naknadni vgradnji pa je treba kurišče prilagoditi dimniku oziroma kurišču prilagoditi dimnik. Težavo s premajhnim presekom dimnika lahko po besedah Doris Turk rešimo tudi tako, da na vrhu tega vgradimo ventilator, ki omogoča normalno delovanje kamina. Na splošno velja, da je treba za večja kurišča izbrati večji premer tuljave. Običajni premer je 20 centimetrov, za kamin na pelete pa zadostuje tuljava s premerom deset centimetrov.

Če nameravamo ogrevati več prostorov, Veronika Deisinger svetuje, da kamin postavimo na mesto, od koder bo mogoče z razvodom cevi voditi zrak po vseh prostorih: »Kamine z zračnim grelnikom lahko opremimo z ventilatorjem in s primernim razvodom toplega zraka ogrevamo več prostorov. Navadno uporabimo horizontalni razvod, ki poteka vzporedno s stropom približno 2,30 metra od tal, kar omogoča najboljše razmere za širjenje toplega zraka po prostoru. Ta način je učinkovit, če dovodne zračne rešetke vstavimo na notranje stene stavbe in usmerimo dovodni zrak proti zunanjim hladnejšim stenam, še zlasti če so zračne rešetke za povratni vod zraka spodaj, saj tako odstranimo sloj hladnega zraka pri tleh.«

Dimnik mora biti vedno čist

Za optimalno delovanje kamina je treba upoštevati osnovna pravila za dovod svežega zraka, dimno tuljavo in vgradnjo kurišča. Najmanj osem metrov okoli dimnika – ta mora biti vedno čist, zato je priporočljivo redno letno čiščenje – ne sme biti ovir, kot so zgradbe ali drevesa, da preprečimo morebitno vračanje dima. Postaviti je treba tudi vrh dimniške kape, in sicer najmanj meter nad slemenom strehe, pravi Deisingerjeva. Da bi se izognili težavam z vlekom, mora imeti vsak kamin ali peč samostojno dimno cev. Če je na strehi več dimnikov, morajo biti med seboj oddaljeni vsaj dva metra, dimniška kapa pa mora biti vsaj 40 centimetrov višja od najvišjega dimnika. »Dimniška kapa z vetrno zaporo s profili v obliki kril olajša razširjanje dimnih plinov tudi pri močnem vodoravnem vetru. Iz istega razloga mora biti površina za izpust dima skozi dimniško kapo vedno dvakrat večja od preseka dimne tuljave,« še pravi sogovornica.

Priporočljivo je uporabiti okrogle izolirane dimniške tuljave iz ognjevarnega materiala, saj so te po njenih besedah primernejše od tuljav z gladkimi stenami kvadratnega preseka. Za tuljave niso primerni materiali, kot sta jeklena pocinkana pločevina in azbestni cement. Presek tuljave mora biti po vsej višini enak. Višji ko je dimnik, boljši bo vlek, najmanjša potrebna višina dimnika pa je štiri metre in pol, le pri večjih premerih je lahko meter krajši. Za čim boljši vlek je pomembno še, da je tuljava gladka, brez ovir, kot so zožena mesta, zamiki ali zapreke. Morebitne odklone je zato (če je le mogoče) priporočljivo urediti čim bliže vrhu dimnika.

Za optimalno delovanje kamina je najpomembnejši pravilen dovod svežega zraka za zgorevanje. Svež zunanji zrak iz prezračevanega prostora omogoča stalen dovod kisika in zagotavlja najboljše zgorevanje lesa in s tem tudi največ toplote. Pri uporabi podaljškov za povezavo z dimno tuljavo navpično nad kaminom je priporočljivo uporabiti čim krajše priključke z naklonom, ki naj ne bo večji od 45 stopinj, najprimernejši je naklon 30 stopinj. Če je le mogoče, naj bodo priključki izvedeni z jeklenimi, z aluminijem prevlečenimi elementi, ki omogočajo preprosto in pravilno vgradnjo, poleg tega so odpornejši proti koroziji.

Sanacijski kaminski vložki

Stari kamini z odprtim kuriščem imajo več pomanjkljivosti, poleg slabega izkoristka je najbolj moteče, da v njih dimni plini radi vdirajo nazaj v prostor, saj so pogosto zgrajeni brez tako imenovane povratne komore, ki bi to preprečevala. Naknadna vgradnja komore z razbijanjem kamina je zahteven in drag način sanacije. Hitreje in ceneje je, da v obstoječe kurišče vgradimo sanacijske kaminske vložke. Kakor pravi Doris Turk, so sanacijski kaminski vložki zmogljivi, varni in ekološki ter lahko ogrevajo večje stanovanjske površine: »Izbiro vložka prilagodimo velikosti obstoječega kurišča in tako brez dodatnih gradbenih del spremenimo odprti kamin z majhnim izkoristkom in veliko dima v pravi ogrevalni sistem, katerega učinkovitost povečajo že vgrajeni ventilatorski sistemi.« Uporaba tako saniranega kamina je varna, saj zaradi steklokeramičnih vrat ni nevarnosti požara in še za pogled na plamene nismo prikrajšani.