Za hermelike, jesenske vetrnice, dresni in okrasne trave, ki s svojo predstavo ustvarjajo vtis, da je na okrasnem vrtu zdaj vrhunec sezone, to seveda ne velja (z delitvijo počakamo na pomlad, ko naredijo kratke poganjke), za večino trajnic, ki so že odcvetele, pa. Trajnice razsajamo, ko se preveč zgostijo, zaradi česar poganjki ošibijo in izgubijo urejen videz, cvetenje je manj izrazito, rastline pa sredi šopa golijo. Medtem ko je treba razdeljene trajnice, ki so večinoma brez zemlje okoli korenin, posaditi takoj (ali jih vsaj začasno zasipati s prstjo), lahko sadike v lončkih, ki smo jih kupili v vrtnarijah s trajnicami, počakajo, če jih redno zalivamo. Pripomba ni odveč, saj se marsikomu, medtem ko zaradi zaposlenosti odlaša s pripravo gredic, presušijo. Vsekakor je priporočljivo najprej imeti načrt, pripraviti gredice ali sadilno mesto in se šele potem odpraviti po rastline. Trajnice, ki so gojene kot enoletnice in jih lahko kot kratkotrajen sezonski okras kupujemo v vrtnih centrih v večjih lončkih, za trajne zasaditve niso primerne. Deležne so bile namreč intenzivne oskrbe v nadzorovanih razmerah rastlinjakov in pogosto niso prezimno trdne.

Načrtovanje in priprav grede

Ker bomo s trajnicami ustvarili zasaditve za več let, je dobro načrtovanje zelo pomembno: odločamo se po tem, kakšno rastišče (senčno/sončno, suho/vlažno) potrebujejo posamezne vrste, kako visoko zrastejo in koliko prostora na gredi bodo zasedle čez sezono ali dve, ko se bodo razrasle, ter v katerem času bodo vrtu v najlepši okras. Skoraj vse drugo je odvisno od naših želja in okusa. Odločilna je tudi priprava terena: trajnice potrebujejo odcedno, prepustno prst, zastajanje vode v območju korenin jim ne ustreza. Če imamo na vrtu težko, glineno prst, jo izboljšamo z vkopavanjem organske mase, tj. domačim kompostom, šoto, zelo dobro uležanim hlevskim gnojem, za odced­nost lahko dodamo tudi pesek. Tla temeljito prerahljamo vsaj za globino vrt­nih vil in odstranimo korenine rastlin, ki so tu rastle kdaj prej, predvsem pa korenine trdoživih večletnih plevelov. Če načrtujemo večjo gredo s trajnicami, se tega lotimo sistematično. Najbolje naredimo, če prekopano gredo med rastno dobo za pol leta prekrijemo s črno folijo, da ne bodo propadli samo nadzemni deli trajnih plevelov, ampak tudi korenine. Poleg hlev­skega gnoja in komposta jeseni nikakor ne uporabljamo dodatnih, hitro delujočih gnojil, saj bi se rast prepozno ustavila in bi rastline lahko pomrznile.

Prednost jesenskega sajenja, ki pa ga moramo opraviti šest tednov, preden začnejo tla ponavadi zmrzovati, je toplejša in bolj vlažna zemlja kot spomladi. Korenine se zaradi tega hitreje vraščajo in manj je možnosti, da bi se izsušile. Jeseni lahko načeloma sadimo večino vrst trajnic, le tistih ne, ki izvirajo iz toplejših krajev, npr. sredozemskih zelišč. Bolj kot mraz bi jim po jesenski presaditvi nagajala voda, ki bi morebiti zastajala v tleh in povzročila gnitje korenin. Tudi s sajenjem okrasnih trav, ki izvirajo iz toplejših krajev, kot so trstikovci, proso in perjanke, je bolje počakati do pomladi. Mas­nice, bilnice, bodalice in ovsike so v nasprotju z njimi iz hladnejšega podnebja in odženejo zgodaj spomladi, zato jih sadimo jeseni. Sadike pred sajenjem zalijemo, da gre gruda lepše iz lončka, zrahljamo koreninski splet in korenine, če so se ob obodu posode že začele sukati v krogu, prikrajšamo. Pazimo na priporočeno globino sajenja (pregloboko posajena zelnata potonika denimo zlepa ne bo cvetela), zem­ljo okrog rastlin z rokami utrdimo in zalijemo. Vlaž­nost nadzorujemo tudi pozneje, in če ni padavin, redno zalivamo, manj pa se bodo tla izsuševala, če bomo okrog rastlin nasuli zastirko iz drobno mletega lubja.

S čebulnicami v sadilno košaro

Med trajnice na gredice jeseni radi sadimo spomladanske čebulnice, saj že cvetijo, ko trajnice komaj odganjajo. Nekaj časa po sajenju bomo še vedeli, kam smo jih umestili, ko bodo odcvetele in se bo posušilo tudi listje, pa bomo zanesljivo pozabili, kaj pomenijo drobni zapičeni količki ali podobne oznake in jih bomo z zbito zemljo vred energično prerahljali. Priročna rešitev za sajenje čebulnic (še posebno če jih vsako leto izkopavamo) so plastične sadilne košare, podobne cedilom, ki jih poleg tega varujejo še pred voluharjem.