21. 5. 2013 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Wikimedia Commons in J. B.
Perunike v naravi: Boginje mavrice
21. 5. 2013 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Wikimedia Commons in J. B.
Če se iz doline Glinščice povzpneš dovolj visoko, lahko prek našpičenih skal in skrivenčenih krošenj ujameš kos tržaškega morja. A naj bo še tako jasno, se njegova barva ne more kosati z žametno modrino ilirskih perunik. Burja tu gori jih ne moti, bratijo se s trnjem divjih špargljev, njihovi listi poganjajo celo iz najmanjše kotanjice v apnencu.
Cvetoče ilirske perunike (Iris illyrica) lahko na kamnitih rastiščih na Krasu in na gorah od Čavna prek Nanosa do Slavnika občudujemo od konca aprila do junija. Sodijo v skupino med seboj zelo podobnih v naravi rastočih bradatih perunik – tako jih imenujemo zaradi kocinastega izrastka na sredini treh zunanjih cvetnih listov –, katerih sistematika še ni povsem dognana. Njihovo cvetno steblo ponavadi nosi dva ali tri cvetove modrovijoličaste barve, ki se odprejo postopoma. Od zelo podobne južnoalpske perunike, ki raste tudi pri nas, jih lahko razlikujemo po krajšem peclju cvetov, ki se razvijejo pod najvišjim.
Pri nas rastejo v naravi poleg ilirske perunike vsaj še tri vrste, vse nebradate, sibirska, travnolistna in obvodna. Vse v naravi rastoče perunike so v Sloveniji zavarovane. Znanstveno ime rodu izvira iz imena starogrške boginje mavrice, Iris, medtem ko je za njihovo slovensko ime zaslužen slovanski bog Perun. Peruniko so od nekdaj častili: v starem Egiptu je bila roža vladarjev, njeni trije pokončni listi simbolizirajo vero, modrost in plemenitost, v krščanstvu pa sveto trojico, zato jo najdemo tudi v papeškem grbu. Hrvati imajo perunike za svoje nacionalne cvetice.
Malo pozneje kot ilirske perunike zacvetijo sibirske (Iris sibirica), ki navadno nosijo dva velika modra cvetova, ki sta v notranjosti belkasta. Krasijo ju izrazite modre žile. V Sloveniji se pojavljajo raztreseno po pustih vlažnih travnikih, predvsem v nižinah. V začetku junija zacvetijo na suhih kraških travnikih Kojnika in Zalipnika, Nanosa, Lonice in Snežniške planote endemične kojniške perunike (Iris sibirica ssp. erirrhiza). Na prvi pogled so precej podobne sibirskim. Medtem ko so ozki listi kojniške perunike komaj kaj krajši od stebla s cvetom, pa ima sibirska precej krajše.
Pri nas najredkeje naletimo na travnolistno peruniko (Iris graminea). Njeni ozki listi spominjajo na liste trav, ki rastejo v bujnih otočkih. Ker so vedno daljši od cvetnega stebla, jih od daleč težko opazimo. Spodnji cvetni listi so na koncu belkasti in olepšani z risbo vijoličastih žil. Uspeva na toplih rastiščih po vsej Sloveniji. Medtem ko so preostale slovenske perunike sestrične vsaj po barvi cvetov, je vodna perunika (Iris pseudacorus) edina pri nas, ki cveti rumeno. Maja in junija jo lahko vidimo ob vodah raztreseno po vsej Sloveniji. Tudi njeni cvetovi se pokažejo med skoraj meter dolgimi črtalastimi listi.