Pripeljali smo se tako visoko, da se očem razkrije dobršen del Spodnje Vipavske doline, čez obronke Krasa se plavi morje Tržaškega zaliva, na terasah pod nami pa leži sestav­ljanka barv, ki jih lahko ustvarijo samo rast­line v jasnem jutru. Lončki z njimi namreč na proizvodnih terasah, kakor jim pravijo, stojijo pod milim nebom, občutljivejše varuje le protitočna mreža, tiste, ki to potrebujejo glede na naravno rastišče ali stopnjo razvoja, pa tudi mreža za senčenje. Kakor pravi gostiteljica Jožica Golob-Klančič, ki je vrtnarijo zasnovala pred petindvajsetimi leti skupaj z možem, morajo biti sadike trajnic, namen­jene vrtovom in javnim nasadom, vzgojene asketsko in v navadni vrtni zemlji.

Je za trajnice prednost, da niso vzgojene v dolini, vprašam. Pravzaprav je njihova največja prednost tu gori, da trpijo, se v en glas zasmejita gospa Jožica in njena hčerka Mojca Rehar Klančič, ki zdaj vodi vrtnarijo. »Mojca večkrat reče, da kar preživi našo burjo, bo preživelo povsod, jaz pa pravim, če preživi rastlina v deset centimetrov globokem in devet centimetrov širokem lončku zimsko temperaturo –10 stopinj Celzija (celo –16 ˚C smo imeli) in burjo, ki brije z več kot sto kilometri na uro, bo lepo uspevala povsod v Sloveniji. Ker so v lončkih tako rekoč vse korenine na zunanji temperaturi, to pomeni ekstremnejše razmere, kot jih imajo trajnice, posajene v tla na znamenitem Babnem polju. Podobno je s poletnimi skrajnostmi.«

Pomen matičnega nasada

Njihova vrtnarija v Vitovljah je bila že ob ustanovitvi leta 1991 specia­lizirana samo za trajnice. Te hortikulturna veda razume kot rastline, ki ne olesenijo, v našem podnebju prezimijo na prostem in živijo vsaj tri leta. »V povojnem času je bilo znanja o njihovi uporabi v vrtovih zelo malo, tudi v državah z razvitejšo vrtno kulturo so bile v času pomanjkanja v stroki potisnjene vstran, v mestnih in podeželskih vrtovih pa se je nekaj tistega, kar se je dalo razmnoževati v domačih razmerah, ohranilo: gospodinje so tudi pri nas gojile plamenke, potonike, v loncih hoste, poznali so nekatere perunike, pa srčki so zelo stari. Najprej pa so te rastline gojili v samostanskih in grajskih vrtovih. V Angliji, kamor se je stekalo hortikulturno bogastvo z vsega sveta, se je s trajnicami razvilo pejsažno oblikovanje vrtov.« Kot krajinska arhitektka v svobodnem poklicu je Jožica Golob-Klančič proti koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih, v času graditeljskega buma, rastline iz te skupine začela vpeljevati v javne nasade, vendar je bilo marsikdaj tako, da je zanje porabila vso skromno pridelavo slovenskih vrtnarij. Začetek zanimanja zanje pri krajinarjih v širšem jugoslovanskem prostoru jo je spodbudil, da je trajnice za javne nasade »za hobi« začela gojiti na Banjški planoti. Dejavnosti je bilo z izgubo nekdanjega skupnega trga konec, kajti za javne nasade, kjer je bil čas sajenja natančno načrtovan, so se v velikih paketih lahko dobavljale »gole« rastline, izkopane z njive, takšne, kakršne so denimo ob delitvi.

Pridelava v lončkih, kot to počnejo v Vitov­ljah, pa zahteva drugačen pristop. Jožičin soprog Albert Klančič je vanjo vgradil svoje tehnično znanje, od načrtov do izvedbe, poskrbel za oblikovanje strmega pobočja v terase ter zasnoval tehnično opremo. Med drugim je razvil posebne namakalne naprave, s katerimi lahko poskrbijo za vlago v lončkih na prostem tudi pri zimskih temperaturah in ob močni burji. »V način dela je uvedel tehnični red, za sistematičen razpored rastlin na prostoru za stranke, da se med stotinami sort, primernih za različna tla, potrebe po svetlobi, in med rastlinami različnih višin znajdejo, pa skrbi naša strokovna ekipa z Mojco na čelu,« opiše rast družinske dejavnosti gostiteljica.

Že od vsega začetka se ukvarjajo z razvojem sortimenta in razmnoževanjem trajnic, nasadi na Banjščicah pa so postali njihov matični nasad. To je nasad odraslih rastlin, ki jih uporabljajo za vegetativno razmnoževanje: od tod jemljejo korenike, potaknjence, čebulice, kdaj tudi seme ... Samo vegetativnih načinov razmnoževanja rastlin, ki so osrednji del »ročnega dela« njihove ekipe, je najmanj dvanajst. Vsaka vrsta ima namreč svoje kaprice. Danes imajo matičnjak na Šempaškem polju, kjer pa površinam vreme nič bolj ne prizanaša kot v vrtnariji. »Kadar je naliv, derejo čez njivo potoki, in ko žge sonce, je glinena zemlja trda kot beton,« komentira Mojca »ostanke močvirja«, ki ga je na bližnjem travniku naredila Zofkina moča. Stoletna burja jim tu pred leti ni odnesla samo vrhnje plasti zemlje, temveč izruvala in odpihnila celo korenike perunik!

Skozi sito se prebije le desetina novosti

V sortimentu, ki ga vsako leto delno spremenijo in dopolnijo in je v katalogu popisan z vsemi značilnostmi in rastnimi potrebami rastlin, je približno 1200 vrst in sort trajnic, poleg tega jih je kakšnih petsto vedno v preizkušanju, vsako leto sto ali dvesto vrst na novo. »A ker prednost dajemo trpežnim in dolgoživim trajnicam, ki na vrtovih ne zahtevajo posebnih rastnih stimulatorjev, kemičnih gnojil in zaščitnih sredstev, ampak bodo dobro uspevale v naši domači vrtni prsti in s pomočjo materialov iz našega okolja, približno 90 odstotkov novosti, ki si jih kot semena ali matične rastline priskrbimo iz tujine, po preizkusni dobi izločimo,« razloži gospa Jožica.

Po Mojčinih besedah so pred desetletjem začeli marketinški prijemi pri tajnicah skoraj vsiljevati novosti, pri žlahtnjenju novih sort pa se zdita bolj kot trpežnost pomembni barva in oblika rastlin. Sami se zavestno niso odločili za ta pristop, raje gradijo na potrpežljivosti, to pa pomeni, da rastlin ne spodbujajo z ničimer, razen da jih redno namakajo in substrat obogatijo s kakovostnim organskim gnojilom. Na študijskih izpopolnjevanjih po tujini, diplomirala je na agronomiji, je imela tehnologije, s katerimi množična industrija trajnic spodbuja njihovo rast, priložnost spoznati iz prve roke. Pri njih so najpomembnejše prilagajanje temperature, z osvetljenostjo pa dolžine dneva, oboje seveda v rastlinjakih, ter nadzorovano dovajanje hranil in hormonov, da je mogoče določeno trajnico vsak trenutek v letu pripraviti do cvetenja. »Najpogostejše znamenje, da je rastlina pospešeno zrasla, so prosojni, pretirano nežni listi. Ob presaditvi v normalno vrtno zemljo takšna sadika v razvoju največkrat zastane, pri sajenju zgodaj spomladi ali kratek čas pred zimo pa zaradi mraza propade,« razloži. Študentje, ki so v njihovi vrtnariji opravljali obvezno prakso ali pripravljali diplomske naloge pod njihovim mentorstvom, so v Vitovljah seveda spoznavali drugačen pristop.

Posebno mesto divje rastočih trajnic

O pomenu preskušanja sort, ki so mu v vrt­nariji na različnih legah namenili nezaščitene in nezalivane gredice, se lahko med obiskom prepričamo na svoje oči. Je lahko kaj bolj nazorno kot več deset sort ameriških slamnikov, posajenih drug poleg drugega? Še zdaleč niso vsi enako raščavi, po bujnosti je med njimi najmanj petkratna razlika, nekateri z barvo listov opozarjajo, da jim nekaj manjka, nekateri so komaj prezimili, vrzel na gredi priča o tistih, ki jih je pobrala zima. Neperspektivne novosti se gotovo ne bodo prebile skozi sito, podobno kot ne tiste rastline, ki niso zmožne same preboleti bolezni. Gospa Jožica pokaže proti brežini: »Tisti pokrovni bršljan je pred tremi leti napadla bolezen in bilo jih je veliko, ki so me spraševali, s čim ga bom škropila. Z ničimer, v naravi se rastlina pozdravi sama, če v danem okolju tega ni zmožna, je ne potrebujemo.« Njihov cilj je, da so iz sortimenta sposobni izbrati rastline za vse želje in situacije glede rastišč, namenov, videza za kakršnokoli površino. Med njimi so mnoge za posebne namene trajnostnega razvoja okolja, denimo rastlinske čistilne naprave, naravne kopalne bazene, zelene strehe, medovite, terapevtske vrtove, pa kozmetične ali kulinarične potrebe ... V sortiment uvrstijo tudi zanimive sorte, ki pri njih nastanejo z naključnim križanjem ali mutacijo: med njimi so denimo selekcionirali belo cvetoči timijan ali več kot sto hišnih sort orientalskih telohov. Lastnosti telohov in divje rastočih perunik preizkušajo tudi v senci večstoletnih kostanjev. Bleščeče listje dreves kaže, da so si v zadnji sezoni zelo opomogli od kostanjeve šiškarice, ki je po Goriškem in drugod po Sloveniji pobrala velik del dreves.

V naboru trajnic dajejo posebno mesto avtohtonim in drugim divjim vrstam. In kakor priznata gostiteljici, marsikaj od tega počnejo za svojo dušo. Gospe Jožici žilica ne da miru niti v blokovskem stanovanju v Novi Gorici, kjer prenaša petrijevke s semenom posebnih rastlin iz zamrzovalnika nad radiator pa v hladilnik ... Veliko je namreč takšnih trajnic, katerih seme je zelo težko pripraviti do kalitve, s svojo vztrajnostjo pa je iz semena vzgojila volčjo češnjo, kranjsko buniko – morda je še najbolj ponosna, da ji je uspelo iz semena vzgojiti divje šparglje, katerih vegetativno razmnoževanje je skoraj nemogoče, semena pa je zelo malo, saj v naravi najdevamo pretežno moške rastline. Čedna zbirka sadik divjih špargljev, ki so jih tako vzgojili v njihovi vrtnariji, je redkost celo v evropskem merilu.