1. Bizantinski meček, Gladiolus communis subsp. byzantinus, me vedno spomni na pri nas rastoče divje in zaščitene sorodnike. Manj vešče botanike bo ta meček bolj spominjal na bahave vrtne gladiole, kako ne, ko pa so v istem rodu. V odcednih tleh je ta gomoljnica povsem prezimno trdna in čeprav cveti šele maja in junija, listi poženejo že konec marca in z zelenjem bogatijo še puste grede. Cvetovi so živahnega ciklamno rožnatega odtenka. Ne obdržijo se dolgo, a jim ne zamerimo, zaradi pokončne rasti zavzamejo zelo malo prostora in v zasaditvah delujejo kot šopki presenečenja in pametno popestrijo prostor, ki bo zacvetel šele poleti ali jeseni.

2. Krasni žafran, Cocus speciosus, je gomoljnica, ki v nasprotju z veliko bolj poznanim spomladanskim sorodnikom cveti jeseni. Morda boste pomislili, pa saj imamo jeseni jesenski podlesek. Res je, a ne v izjemni vijoličasti barvi in niti približno tako prefinjeno oblikovanih cvetov. Prednost krasnega žafrana je tudi za žafrane tipično ozko listje, ki ne moti nekaterih zasaditev, kakor jih lahko podleskovo. Ja pa cvetenje žafrana tudi poznejše, nekatere sorte začnejo šele oktobra, presenetljivo dobro pa se obnesejo tudi v bolj zbitih tleh. Za dobro cvetenje potrebujejo vsaj pol dneva sonca.

3. Heleniji so se pri nas dobro uveljavili. Temu se ni čuditi, saj s svojimi lastnostmi pritegnejo večino ljudi. Od julija do začetka septembra s cvetjem izredno bogato obloženi poganjki nikakor ne morejo ostati prezrti. Večina sort je rumenih, rdečih ali oranžnih. Čeprav smo se že srečali tudi s kombinacijami omenjenih barv v enem cvetu, nam novejša sorta Helenium 'Hot Lava' ponuja res mehak prehod iz zlato rumene v žareče rdečo po robovih. Tisti, ki smo kdaj barvali svilo, bomo našli vzpored­nice. Helenij najlepše uspeva na sončnih legah in stalno zmerno vlažnih, dobrih vrtnih tleh.

4. Armenski jetičnik, Veronica armena, sem vključil za vse ljubitelje posebnosti za skalnjake. Jetičnikov je veliko, a ravno armenski je eden bolj prikupnih in za povrhu še pravega gorskega videza, tako da ga lahko posadimo tudi v alpinetume. Aprila in maja se razprejo drobceni sinje modri cvetovi. Poganjki so okrašeni z izredno ozkimi, iglicam podobnimi listi. Je nizke rasti, saj dosega le 10–15 cm, všeč pa bo tudi tistim, ki vam ni do redne skrbi za rastline, saj ne potrebuje dognojevanja in zalivanja.

5. Atlaška bilnica, Festuca mairei, je bila v tej prilogi že omenjena. Tudi pri okrasnih travah se zdi, da se vse vrti le okoli miskantov, perjank, sinjezelnih bilnic in morda še nekaj šašev. A atlaška bilnica je izjemno trdoživa, proti suši, vročini in pomanjkanju hranil zelo odporna vrsta, ki pa vidnejše vloge na vrtovih ni dobila zaradi drugačnega okusa v preteklih letih. Z novim valom oblikovanja, ki gre vse bolj z roko v roki z naravo in je po drugi strani cenjen že posamezen šop v minimalističnem oblikovanju, ta vrsta kar kliče po sajenju. Šopasto rastoča, z ozkimi usločenimi listi sivozelenega odtenka in junijskimi ter julijskimi drobnimi socvetji na tankih, do 75 cm visokih steblih ustvarja mehko silhueto in krasno povezuje sosednje si trajnice ali mehča moderne arhitekturne poteze.

6. Srčastolistni pustoljub, Crambe cordifolia, spada med že dolgo gojene trajnice, a se na naših vrtovih neupravičeno ni prijel. Verjetno zato, ker je redko v ponudbi, malo pa tudi zaradi višine. Junija in julija razvije res ogromno, razraslo in zračno socvetje. Številni majhni beli cvetovi so kot 1,5 metra visok in prosojen oblak nad zelenim listjem, ki ostaja le v spodnjem delu. Z malce razmisleka in pravilno umestitvijo lahko pričaramo spektakularne vrtne prizore, s katerimi pa na srečo ni veliko skrbi, saj je pustoljub »ljubitelj« (tudi) suhih in revnih tal.

7. Nageljček Dianthus x intersp. 'Dinasty Red' je rezultat medvrstnega križanja in je le del novejše sortne linije, ki vsebuje še belo, rožnato barvo ter več pisanih različic. V višino zraste približno 35 cm, listi so travno zeleni, poganjki pokončni, malo razrasli, cvetovi vrstnati. Tu ga navajam ne le zaradi novejšega izvora, ampak zaradi izjemne trdoživosti in dolgega obdobja cvetenja. V nasprotju z zelo poznanimi binkoštnimi nageljčki ti cvetijo od junija do oktobra ali celo do novembra, dobro pa se znajdejo celo v polsenčnih legah in na bolj zbitih glinastih tleh.

8. Tudi mahovni kamnokreči, Saxifraga 'Alpino Early Pink', včasih so jih navajali predvsem kot Saxifraga × arendsii, se že dolgo barvajo spomladi na skalnjakih, grobovih in ob robnikih. Sortna linija Alpino Early z belimi, rožnatimi, kremnimi in rdeče-belimi cvetovi pa je pred nekaj leti v to skupino kamnokrečev prinesla res očitno izboljšavo, ki jo zaznajo predvsem tisti, ki rastlino posadijo in jo opazujejo. Te sorte so namreč izjemno zgodnje, saj se v suhih in toplih zimah zgodi, da se cvetni popki pojavijo tudi že decembra, zaradi počasnega razvoja pa cvetenje lahko traja kar do štiri mesece. Stare sorte so na hitro zacvetele le v aprilu ter na višjih stebelcih kot tu opisana. Za lepe primerke jih posadimo na sončno do polsenčno lego, tla pa naj bodo odcedna in zmerno vlažna.