Težave se lahko pojavijo tudi, kadar je snega le za vzorec in so tla zmrznjena. Takrat je najbolje, da ne hodimo po trati, saj s stopinjami zbijemo sneg, zemlja pod njim pa ostane dlje časa zmrznjena. Med zemljo in snegom namreč ni več zračne plasti, v kateri bi se zadrževal topel zrak. Če pa so padavine obilne, skidamo sneg z delov trate, ki jih pogosto uporabljamo, da se pod stisnjenim snegom zaradi pomanjkanja zraka ne razvije snežna plesen. Najraje se pojavlja proti koncu zime, v času z visoko zračno vlažnostjo in temperaturo od 0 do 10˚ Celzija.

Bolezen je glivičnega izvora, navadno jo povzročata glivici Fusarium nivale, Calonectria graminicula. Prepoznamo jo po sivorjavkastih lisah s premerom do pol metra. Ob njihovih robovih se lahko pokaže preplet glivičnih hif. Ko je trava vlažna, je lahko na teh predelih sluzasta na otip. Kot rečeno, moramo predvsem paziti, da pri zadnjem jesenskem gnojenju ne uporabimo pripravkov z velikim odmerkom dušika, temveč raje gnojimo z gnojili, ki vsebujejo veliko kalija. Pred zimo jo je priporočljivo pokositi na višino približno šest centimetrov in z nje pograbiti vse listje.

Če se spomladi plesen kljub vsemu pojavi, trato temeljito pregrabimo, da odstranimo vse odmrle dele rastlin. Z grabljenjem jo tudi prezračimo, s čimer omogočimo, da se bo hitreje sušila. Za zgodnje spomladansko gnojenje trave sicer lahko uporabimo gnojila z več dušika, da bo začela hitro rasti. Bolje je več gnojenj z manjšimi količinami kot samo eno zelo obilno.

Obstajajo tudi škropiva proti snežni plesni, vendar se njihovi uporabi raje izognimo in jih nadomestimo z naravnimi škropivi iz njivske preslice in kopriv. Vsako škropivo pripravimo posebej. Z njima večkrat zalijemo ali poškropimo prizadeta mesta, morebitna prazna mesta pa ponovno zasejemo.