Zračenje

Ker travne korenine potrebujejo zrak, je trato priporočljivo prezračiti že zgodaj spomladi, ko sneg skopni in zemlja ni več premočena. To lahko naredimo tudi aprila, pomembno pa je, da prej nizko pokosimo. Za prezračevanje so primerne nožaste grablje, ki odstranijo s površine odmrle ostanke trav, plevele in mah, na manjših površinah lahko rušo luknjamo z vilami, vsakih 30 centimetrov v dolžino, in jih potem močno pregrabimo, za večjo zelenico pa si omislimo manjši rotacijski prezračevalnik, ki v rušo zarezuje jamice. S tem opravilom ustvarimo zračne pore, ki dajejo zrak in prostor za razvoj korenin. Nato po trati potresemo namenski kremenov pesek (od štiri do osem litrov na kvadratni meter) in ga z metlico spravimo v luknje med travo. Sledi gnojenje specialnim gnojilom, in če je treba, travo dosejemo.

Gnojenje

Za prvo spomladansko gnojenje izberemo gnojila, ki vsebujejo predvsem dušik. Najboljša so tista, ki se počasi sproščajo od šest do devet mesecev, omogočajo enakomerno rast trav in se ne izpirajo v podtalnico. Če uporabimo ta, je potrebno le še eno gnojenje pred zimo (septembra), ko izberemo pripravek z večjo vsebnostjo kalija in fosforja, ki ugodno vpliva na prezimitev. Če uporabimo gnojila za trato, ki delujejo le mesec ali dva, moramo ponoviti še vsaj dvakrat med rastjo. Če so prvi pomladni meseci suhi in vetrovni, je priporočljivo, da trato po prvem gnojenju tudi zalijemo. Poleti zmanjšamo ali celo opustimo gnojenje ter tako omogočimo trati, da v vročini počiva. Spet jo gnojimo septembra. Namesto mineralnih gnojil lahko uporabimo kompost, ki ga enakomerno potresemo po površini. Prednost organskih gnojil je, da pri njih ni nevarnosti, da bi hranila sprostila v največji vročini in travo požgala.

Dosejevanje praznih mest

Po koncu zime se na zelenici najpogosteje pojavijo prazne zaplate tam, kjer smo travo jeseni prepozno posejali ali pa smo starejšo trato v prejšnji sezoni prepozno gnojili z dušikom. Poškodbe lahko povzročimo tudi s hojo po trati, ki jo pokriva sneg.

Posamezna prazna mesta zapolnimo z dosejanjem od srede aprila do srede maja, spet pa konec avgusta ali v začetku septembra. Najbolje se obnese travna mešanica z obloženim semenom, ki omogoča lažjo setev, boljši vznik in hitrejšo začetno rast trave, saj ovoj semen vsebuje tudi hranila. Za vsa obložena semena je značilno, da je uspeh setve zelo odvisen od zalivanja po njej. Prazna mesta, kjer moramo travo dosejati, najprej okopljemo, dodamo kompost in namensko mineralno gnojilo, pregrabimo in povaljamo. Nato posejemo seme in spet povaljamo, na koncu pa še zalijemo.

Priprava tal in setev nove trate

Zemljišče, na katerem si želimo trato, najprej očistimo plevela in kamenja. Tla morajo biti prepustna, zračna in rodovitna. Obdelamo jih do globine 20 centimetrov, pognojimo s kompostom in z namenskimi mineralnimi gnojili za setev trate ter prebranamo do grudičaste strukture. Če se priprave lotimo že jeseni, so tla spomladi primerno uležana. Če vse opravimo šele pred setvijo, jih moramo tudi povaljati.

Najbolje je sejati v oblačnem in brezvetrnem vremenu. Za enakomerno setev lahko semenu primešamo mivko ali si priskrbimo preprost ročni trosilnik. Upoštevamo priporočene količine semena na kvadratni meter. Zatem površino previdno pregrabimo in jo povaljamo posebnim valjarjem, betonsko cevjo ali pohodimo s krajšima deskama, pritrjenima na čevlje. Po valjanju je seme dobro potisnjeno v tla, kar je pogoj za dober vznik in nadaljnjo rast. Površino dobro zalijemo z nežnim razpršenim curkom vode. Semena trav kalijo od 14 do 28 dni.

Odnašanje semena s strmin preprečimo tako, da pred setvijo položimo mrežo iz razgradljivih kokosovih vlaken z manjšimi okenci ali jo pokrijemo s tanko agrokopreno, ki bo seme zavarovala pred premočnim curkom vode in preprečila, da bi ga odnesel naliv.

Izbira semena

Za trato vedno sejemo mešanice različnih trav, ki jih ponudniki načrtno izberejo. Razlikujejo se glede na lege (sončna, senčna), klimatske razmere (sušno, sredozemsko, vlažno podnebje) in namen trate. Prednost mešanic domačih ponudnikov je, da so sorte trav v njih preizkušene v različnih krajih po Sloveniji. Za mešanice trav, ki so pripravljene za dosejanje praznih mest, sta značilni hitra začetna rast in gosta ruša, ki jo ustvarijo v kratkem času, so pa nekoliko občutljivejše za nizke zimske temperature in dolgotrajno snežno odejo.

Za površine pod drevesi in na senčnih legah so resda na izbiro travne mešanice za senco, vendar moramo vedeti, da tudi trata v senci potrebuje dovolj svetlobe, da se razraste v gosto in trpežno rušo.

Za manjše vrtove polaganje travne ruše

Na manjših vrtovih, nagnjenem terenu ali predelih, kjer zelenica zaradi neprimerne mikroklime težko uspeva, se lahko namesto za setev odločimo za položitev vzgojene travne ruše, t. i. travnih preprog. Polagamo jih lahko vse leto, takšne zelenice so tudi manj občutljive na pomanjkanje vode in bolj izenačene. Manj je težav s plevelom, poleg tega lahko po njih hodimo že po tednu dni. Vendar je zmotno misliti, da imamo pred polaganjem trate v svitkih manj dela s pripravo podlage. Ta je namreč enaka kot pri setvi. Pomembno je, da tla jih obogatimo z dolgodelujočim organskim gnojilom, na izravnano površino pa potresemo še specialno gnojilo za vse vrste trav. Travni zvitki morajo biti ves čas vlažni, zato jih položimo takoj, ko jih pripeljemo od pridelovalca. Polagamo jih v ravni črti, tesno drugega ob drugem. Manjše kose režemo z nožem, obliko pa prilagajamo terenu. Polagamo tako, da na prvo položeno vrsto damo široko desko, stopimo nanjo in z nje polagamo drugo vrsto. Ko končamo vrsto, pomaknemo element naprej in nadaljujemo v naslednji vrsti. Položeno rušo povaljamo, da se sprime s podlago, in močno zalijemo, z 20 do 30 litri vode na kvadratni meter. Naslednjih 10 dni trato še vedno izdat­no zalivamo, a manj kot prvič, po 10 dneh preidemo na običajno enkrat tedensko izdatno zalivanje po košnji. Prvič kosimo, ko je trava visoka od 6 do 8 cm.

Košnja

Tudi sejano travo prvič kosimo, ko je visoka približno 8 cm. Pri kosilnici redno preverjamo ostrino rezil. Nikoli ne pokosimo več kot tretjine zelenega dela travnih bilk, pokošeno maso pa odstranimo, saj sicer gnije in duši trato. Ko temperature presežejo 28 ˚C, obvezno dvignemo višino košnje (na 6 cm). Prenizko pokošena trava bo na soncu namreč po­rjavela. Pred prvim jesenskim dežjem lahko spet kosimo na 4 cm višine. Pozno jeseni kosimo, dokler trava raste. Če za kosilnico ostaja rumenkast pas, dvignemo višino košnje za kakšen centimeter. Priporočljivo je kositi zvečer in potem travo zaliti. Uporabljamo kosilnico, ki zbira pokošeno travo v posodi.

Pleveli in mah

Pojav zeli v travni ruši je logičen, saj se njihovo seme ponuja vsepovsod. Eno- in dvoletne plevele navadno izkrčimo že z redno košnjo, bolj trdovratnih se lotimo z motiko. Namenski herbicidi za širokolistne plevele, ki so lahko ob nepravilni uporabi za okolje zelo obremenjujoči, na vrtnih tratah niso priporočljivi, zato vrtičkarjem brez opravljenega usposabljanja za uporabo fitofarmacevtskih sredstev niso na voljo. Težava v trati je tudi mah, vendar ta vedno govori, da je s površino nekaj narobe, bodisi so tla preveč vlažna, zbita, kisla, senčna ali revna s hranili. Vzrok je lahko tudi v prenizki košnji. V nasprotju z zmotnim prepričanjem mah ne zatira in uničuje trave, ampak se pojavi tam, kjer je trava odmrla ali nima ustreznih razmer za rast. Proti njemu se dobijo pripravki, ki jih potrosimo po površini – ko odmre, ga pograbimo z nožastimi grabljami. Vendar je to vedno le začasna rešitev, saj se bo mah spet pojavil.

Zalivanje

Trata mora biti ustrezno namočena vse leto. Nekaj nam pomaga narava, predvsem v vročih poletnih mesecih pa moramo za to poskrbeti sami. Bolje kot zalivati vsak dan po malem je zalivati obilno dvakrat ali trikrat na teden, pri čemer porabimo od 8 do 12 litrov vode na kvadratni meter. Če se odločimo za režim redkejšega zalivanja, denimo enkrat na teden, porabimo približno 20 litrov vode na kvadratni meter, s čimer premočimo tla od 15 do 20 centimetrov globoko.

Medtem ko rahlo zalivanje vsak večer spodbuja plitvo rast korenin, kar lahko pomeni propad rastlin v vročem poletju, globoka namočenost zemlje omogoči, da se korenine razrastejo v nižje talne plasti. Dober znak, da trata potrebuje zalivanje, je, da se, ko stopimo nanjo, poležane bilke ne dvignejo več. Poleti, ko je pripeka največja, zalivamo v najhladnejšem delu dneva, to je zgodaj zjutraj ali zvečer, ko se tla že nekoliko ohladijo. Če bi zalivali v največji vročini, bi lahko na rastlini nastale poškodbe v obliki ožigov, veliko vode pa bi tudi izhlapelo. V hladnejših dneh zalivamo sredi dneva.