Trata: Zračenje šele po tretji košnji

25. 4. 2014 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: arhiv podjetij

trava, poživitev zelenice, zelenica, setev trave, travne preproge, košnja trave

Lastniki vrtov postanejo na trato pozorni spomladi, ko se začenja sezona posedanja na prostem. Ko dobro ozeleni in jo prvič pokosijo, ponavadi pokaže svoje slabosti, tu in tam pleše, z mahom preraščene zaplate in morda plevel. Precej pogosto mnenje, da je gosta in trpežna travna preproga na vrtu predvsem rezultat uporabe kemijskih sredstev, je zmotno. Vseeno, ali je bila trata posejana ali smo dali položiti preproge, odločilna je redna oskrba, pri čemer so poleg ustreznega gnojenja in zalivanja najpomembnejši mehanski ukrepi.

O opravilih, ki bodo pripomogla, da nam bo zelenica v veselje, smo se pogovarjali z Martinom Vilarjem iz podjetja Vilar – Travna ruša iz Doba, Petrom Uršičem iz podjetja Vrtko Uršič iz Dola pri Ljubljani in Tadejem Stražarjem iz domžalskega Vrtarta. Razložili so nam tudi pripravo podlage za trato, setev in polaganje travnih preprog ter postopek za obnovo poškodovane travne ruše.

Za podlago, na kateri raste trava, so najpomembnejše lastnosti odcednost, zračnost in rodovitna zemlja. To moramo upoštevati že pri pripravi terena; pozneje pa bomo takšne razmere zagotovili z gnojenjem, zračenjem tal in peskanjem. Za gostoto trate bomo največ naredili z redno košnjo. Pripomogla bo tudi, da bo manj plevela. Spomladi je čas, da ozelenimo ogolela mesta, da jih ta ne bi zarasel.

Po besedah Petra Uršiča potrebuje trata vsaj deset centimetrov kakovostne zemlje, pod to plastjo morajo biti odcedna tla. Če smo pri gradnji hiše s težko gradbeno mehanizacijo uničili njihovo strukturo, bo voda na njih zastajala, to pa lahko povzroči gnitje in nezmožnost razvoja koreninskega sistema pri travah. Ko je površina izravnana in utrjena, lahko položimo travne zvitke ali se lotimo sejanja.

»Če želimo takojšen učinek, trato položimo, površina bo tudi prej pohodna. Približno 14 dni jo bomo morali dobro zalivati, seveda odvisno od vremena. Če jo sejemo, bo kalila okrog tri tedne, po 30 dneh pa bomo imeli že lepo gosto trato. Da bo sejana trava tako gosta kot položena, bo potrebno še nekaj košenj in gnojenja,« razloži razlike med postopkoma. Po njegovih besedah pa se ljudje za eno ali drugo rešitev odločajo na podlagi cene. Položena trata je dražja rešitev. Ena od njenih prednosti je po besedah Martina Vilarja to, da v njej na začetku ne bo plevelov, ki bi pri setvi vzklili hkrati s travo. Pozneje bo zapleveljenost odvisna od nege, izognemo pa se tudi možnosti, da bi nežno spomladi sejano travico sonce ob prvi pripeki požgalo.

Setev trave

Travo sejemo spomladi ali jeseni, od septembra naprej. Prednost jesenske setve je, da je zaradi vlažnega vremena potrebno manj zalivanja, razloži Uršič. Pred setvijo je zelo pomembno založno gnojenje (s tem izrazom označujemo vnašanje hranil v globlje pasti zemlje pred ureditvijo nasada ali sejanjem). Za sejanje se uporabljajo mešanice semen za različne lege. Izbira je odvisna od tega, ali je teren sončen ali senčen, ali bo trata pohodna ali pa bomo na primer na njej igrali nogomet (večja obremenitev). Profesionalci sejejo seme s sejalnico, ki ga enakomerno porazdeli po površini in ga potisne ter zavalja v zem­ljo. Tudi če sejemo sami, bomo morali zemljo povaljati. Sogovornik priporoča, da tla pred prvo košnjo še enkrat povaljamo z lažjim valjarjem, da izboljšamo stik med než­nimi travnimi koreninicami in zemljo.

Polaganje travnih preprog

Po Vilarjevih besedah je večina tal primerna za polaganje travne ruše. Če so zelo peščena, jim dodamo kompost, če so zelo glinena (ilovnata), pa kremenčev pesek. Zrahljamo jih od pet do deset centimetrov globoko, bodisi z lopato, rovnico ali frezo, in z grabljami na grobo poravnamo. Površino utrdimo, to je pohodimo ali povaljamo z lahkim valjarjem. Tudi za preproge sta najprimernejša pomlad in jesen. Pred položitvijo preproge je potrebno založno gnojenje z mineralnimi ali organskimi gnojili v priporočenih količinah. Z grabljami gnojilo enakomerno zadelamo do dva centimetra globoko in poravnamo površino.

Travna ruša je pripravljena v svitkih, ki jih razvijemo in položimo tesno drugega ob drugem, dobro zalijemo, pohodimo ali povaljamo z lahkim valjarjem. To naredimo tako, da na prvo položeno vrsto damo široko desko, stopimo nanjo in z nje polagamo drugo vrsto. Ko končamo vrsto, pomaknemo element naprej in nadaljujemo v naslednji vrsti. Ves čas stojimo le na deski, s čimer že sproti pritisnemo travno rušo k tlom, hkrati pa za sabo ne puščamo neenakomernih odtisov. Položeno travo lahko še povaljamo z lahkim valjarjem in zalijemo z 20 do 30 litri vode na kvadratni meter. Če stopimo na pravkar zalito travo, ponazori sogovornik, nam pod nogami »čmoka«, lopatni preizkus pa nam pokaže, da so tla prepojena do globine 20 cm. Naslednjih deset dni trato izdatno zalivamo, vendar manj kot prvikrat. Potem preidemo na običajno zalivanje.

Regeneracija trate

Kdaj je smiselno trato delno obnoviti? »Če je ponekod plešasta, je to idealen prostor za rast plevelov, zato je treba zemljo na tem mestu pregrabiti in dodati humusno prst ter dosejati s semenom za dosejevanje, ki je večinoma obloženo z gnojilom,« pravi Tadej Stražar. Učinek bomo dosegli še prej, če bomo položili travno rušo. To lahko storimo pri popolni obnovi ali sanaciji posameznih zaplat. Najboljši čas za obnovo je spomladi in jeseni, saj je v zemlji takrat največ potrebne vlage.

Popolna obnova trate je priporočljiva, če se je v njej razbohotil plevel. Dokler ga ni preveč, ga lahko odstranjujemo ročno. Če se odločimo za uporabo herbicida proti širokolistnemu plevelu, priporoča, da to storimo spomladi. »Vendar pri odstranjevanju plevela najmanj škodujemo okolju, če to opravljamo ročno. Paziti moramo, da ga odstranimo s koreninami, kar se lepo pozna pri trpotcu, regratu in drugih podobnih rastlinah. Teže je pri plazečih plevelih, zato jih pred košnjo pregrabimo, da jih malce privzdigne,« priporoča sogovornik.

Košnja

Najpogostejše opravilo na vrtu je košnja. Martin Vilar poudari, da morajo biti rezila kosilnice ostra, kar zagotavlja čisto rez. Nikoli ne pokosimo več kot tretjine zelenega dela travnih bilk, pokošeno maso pa obvez­no odstranimo. Ko temperature presežejo 28 ˚C, obvezno dvignemo višino košnje, pred prvim jesenskim dežjem pa jo spet spustimo. Prenizko pokošena trava bo na soncu namreč porjavela. Pozno jeseni kosimo, dokler trava raste. Prva višina košnje naj bo šest centimetrov, takšna naj bo tudi v poletnih mesecih. Drugače kosimo štiri centimetre visoko. Če za kosilnico ostaja rumenkast pas, dvignemo višino košnje za kakšen centimeter. Priporočljivo je kositi zvečer in potem travo zaliti.

Tudi Tadej Stražar opozarja, da je najpogostejša napaka pri oskrbi prenizka košnja. Ker ponavadi na domačih vrtovih nimamo popolnoma ravne površine, s prenizko košnjo lahko poškodujemo trato, tako pa ustvarimo razmere za rast plevela in mahu. Z redno košnjo dosežemo, da bo trava gostejša in bo manj prostora za rast plevelov. Če želimo imeti trato s travniškimi cvetlicami, je po njegovih besedah ne kosimo tako redno, temveč to opravimo le dvakrat ali trikrat na leto.

Gnojenje

Pri travi je zelo pomembno, da ji ne primanjkuje hranil za rast. Namesto hitro topnih mineralnih lahko uporabimo kompostirano zem­ljo, bogato s humusom, ki jo enakomerno potresemo po površini, pravi Stražar. Okolja tudi ne obremenjujejo namenska gnojila z nadzorovanim sproščanjem, pri katerih zadostuje tri- ali štirikratno gnojenje na leto. Martin Vilar kot prednost organskih gnojil navede, da pri njih ni nevarnosti, da bi se, podobno kot se lahko zgodi z založnimi, hranila sprostila v največji vročini in travo požgala. Gnojila z dodatkom železa pa po njegovih besedah zmanjšajo količino mahu na senčnih legah. Priporoča, da gnojimo po košnji, potem pa travo zalijemo, da preprečimo morebitne ožige. Ko nastopi vročina, med gnojimo več. Novost v priporočilih pa je poznojesensko gnojenje, ko nadzemni deli trave ne rastejo več. Korenine namreč takrat še vedno črpajo hranila, kar jim olajša prezimitev in spodbudi hitrejši začetek rasti spomladi.

Namakanje

Pogosta in daljša sušna obdobja zahtevajo zalivanje vrtne trate, vendar lahko po Vilarjevih besedah z nepravilnim namakanjem naredimo veliko škodo. Prepogosto zalivanje z majhno količino vode zmanjša koreninsko maso, zaradi česar se pojavijo nezaželene vrste trav in poslabša se odpornost trave na stres. Ne glede na to, ali zalivamo ročno ali z namakalnim sistemom, porabimo za eno zalivanje približno 20 litrov vode na kvadrat­ni meter, s čimer premočimo tla od 15 do 20 centimetrov globoko. To eno uro po zalivanju preverimo z lopato. Kadar ni padavin, svetuje sogovornik, pri najvišjih dnevnih temperaturah do 20 ˚C na takšen način zalijemo vsakih 14 dni, pri temperaturah od 20 do 25 ˚C vsakih 10 dni in nad 25 ˚C vsakih sedem dni. V sončnem in vetrovnem vremenu namakamo pogosteje, vendar ne več kot dvakrat na teden. Zalivamo enakomerno s pršenjem, pozno zvečer ali zgodaj zjutraj, najbolje po košnji. Na leto naj ne bi porabili več kot 250 litrov vode na kvadratni meter trate.

Spomladanski ukrepi za poživitev zelenice

»Prvo opravilo na trati je, da jo pokosimo. Tako je po vsej površini enako visoka, s koš­njo odstranimo tudi smeti, odpadlo listje, če ga je kaj ostalo, in pognojimo s spomladanskim gnojilom,« pravi Vilar. »Drugi ukrepi za poživitev trate, predvsem mehanski (luk­njanje, zračenje in peskanje) pa pridejo na vrsto šele po tretji košnji, ko je zelenica že v bujni rasti. Le tako se bodo lahko mehanske poškodbe takoj popravile. Takrat trato dobro pregrabimo ali strojno prezračimo. Nenehno obremenjevanje s hojo, igranjem, zalivanjem in košnjo zbije vrhnjo plast rastnega sloja. Tla izgubijo prepustnost za vodo in zrak, upočasni se pronicanje vode in začne primanjkovati kisika, ta ustavi rast korenin in takoj zatem celotno rast. Enako učinkujejo neprepereli ostanki organske mase v debelini več kot pet milimetrov, ki ji strokovno pravimo polst,« doda sogovornik.

Profesionalni oskrbovalci trat preprečujejo zbitost z luknjanjem – strojni luknjači z votlimi tulci izmečejo čepe travne ruše in naredijo od šest do 10 centimetrov globoke luknje. Drugi način je zračenje ali vertikuliranje, pri čemer stroj s pokončnimi noži iz trave poteg­ne nepreperele ostanke organske mase. Za domačo rabo ga lahko nadomestijo manjši rotacijski prezračevalnik, ki v rušo zarezuje jamice, branaste grablje ali zabadanje v rušo z vilami. Vsem opisanim postopkom zračenja sledi potresanje kremenčevega peska, ki povečuje zračnost, odcednost in odpornost za obremenitve. Po zračenju ali luknjanju trate porabimo od štiri do osem litrov peska na kvadratni meter.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE